Iz oči v oči z najhujšimi zločinci v Sloveniji

Sara Volčič je Primorka, ki je zaradi službe sončno obalo zamenjala za ljubljansko meglo. Je dolgoletna in zelo izkušena novinarka, ki se večino svoje kariere ukvarja s črno kroniko. Med drugim je spremljala preiskovanje nekaterih največjih zločinov pri nas, od serijskih morilcev do posebno okrutnih in nenavadnih zgodb, ki pretresajo slovensko javnost. Z nekaterimi zločinci se je srečala tudi v živo, govorila je s številnimi žrtvami in obiskala različna prizorišča zločinov. Vse to pa jo je zaznamovalo tudi zasebno. 

Imela sem to čast, da sem lahko njen prvenec z naslovom Leglo zla: iz oči v oči z najhujšimi zločinci na Slovenskem, ki je konec oktobra zagledal luč sveta in je že na prodaj v vseh knjigarnah Mladinske knjige, prebrala med prvimi in lahko povem, da gre za napeto, zanimivo in zelo iskreno pripoved, zaradi katere je knjigo težko odložiti, saj se bere kot kriminalka. No, saj to tudi je. Pa še resnična!

Knjiga ni le popis najodmevnejših zločinov na Slovenskem, temveč predvsem globoka človeška pripoved o tem, kako tanke so včasih črte med tem, kar je prav in narobe, ter kako pomembno je v družbi gojiti sočutje – tudi do tistih, ki so zagrešili najhujše. Z iskrenostjo in neposrednostjo, ki jo odlikujeta tudi v novinarskem delu, avtorica na svetlo prinaša zgodbe, ki jih je nujno treba slišati.

S knjigo nas – enako spretno, kot je vsa ta leta to počela s televizijskimi prispevki – popelje v svet kriminalnega uma, odstira ozadje nekaterih najhujših grozodejstev na naših tleh, nas popelje na prizorišča umorov, pa tudi v razsut svet žrtev in njihovih svojcev. Skozi njeno pripovedovanje se večkrat preselimo na Dolenjsko, v zapore na Dobu, kjer se sreča z večkratnimi morilci in poskuša skozi njihovo zgodbo ljudem pokazati, da ni vse črno-belo. "V tridesetih letih novinarskega dela sem spoznala, da se za vsakim dejanjem skriva veliko več, kot je videti na prvi pogled," pravi moja sogovornica, s katero sva se med pogovorom tikali. Nenazadnje imam to čast, da sem njena sodelavka že dobrega četrt stoletja.

Tvoja knjiga Leglo zla je pravzaprav kriminalka, v kateri je vse resnično. Kaj te je spodbudilo k pisanju?

Želela sem, da ljudje razumejo, da ni vse črno-belo. Ko pišemo o kaznivih dejanjih, pogosto manjka tisti del zgodbe o tem, kaj je nekoga pripeljalo do tega, da je postal nasilen ali celo morilec. V tridesetih letih novinarskega dela sem spoznala, da se za vsakim dejanjem skriva veliko več, kot je videti na prvi pogled.

Vedno skušam ugotoviti, zakaj, kje se to začne. Mene res zanima in res hočem ljudem posredovati sporočilo: poglejte, tu se lahko zalomi. Če hodiš po neki gozdni poti, kjer nekaj štrli iz zemlje in se vsak drugi, ki gre mimo, spotakne ter si zvije gleženj, potem boš tja postavil neko opozorilo. In jaz iščem ta opozorila, ki jih nato skušam posredovati javnosti. So različna, ni samo eno. Kaj je tisto, kar naredi razliko, in mislim, da je v tej knjigi kanček tega odgovora.

V knjigi opisuješ srečanja z morilci. Te je bilo kdaj strah? Predvsem tega, kaj bi se lahko zgodilo, ko bodo spet na prostosti?

Najbolj me je bilo strah srečanja z Zoranom Mezgo, prijateljem Silva Pluta. Skupaj sta nekaj časa živela v zemljanki. Ko smo šli k njemu v zapor na intervju po Plutovem samomoru, nisem vedela, kaj pričakovati. Vedela sem, da je nasilnež, da je brutalno posilil žensko, ni pa imel na vesti umora. Med pogovorom je neprestano preklapljal – enkrat se je smejal in koketiral, drugič mu je šlo na živce, ker sem ga usmerjala nazaj k temi o Plutu. Na trenutke sem mislila, da me bo udaril. Snemalec je celo priznal, da kamere namerno ni postavil na stativ, ker je računal, da jo bo lahko vrgel v Mezgo, če bi me napadel.

Je bil strah upravičen?

Kasneje sem neuradno izvedela, da naj bi po našem odhodu popolnoma razdejal celico. Ko sem nekaj let zatem izvedela, da je umrl leto pred predvidenim izpustom, mi je odkrito povedano odleglo. Imela sem dve majhni punčki, bala sem se, da bi me lahko poiskal, saj so to ljudje, ki si zapomnijo, če jih nekaj zmoti. Kriminalci, ki jih greš snemat v zapor, so na stopnji otroka, ki si želi potrditve staršev. Naivno verjamejo, da bodo s pogovorom javnost prepričali, da niso krivi, kljub vsem dokazom in obsodbi. Potem pa prispevek vidijo na televiziji in so razočarani. Tako si še eden od ljudi v vrsti, ki so ga razočarali in ga niso razumeli.

V knjigi spregovoriš tudi o ozadju storilcev. Se ti zdi, da bi lahko preprečili, da nekdo postane nasilen?

Ravno Mezga in Plut sta imela težave že od majhnega. Nista se rodila kot morilca in nasilneža. Njune težave so se pojavile že v zgodnji mladosti in se jih ni pravilno naslovilo ter reševalo. Ustanove si jih podajajo, ker so enostavno prevelik zalogaj za kadrovske in finančne resurse, ki jih imajo na voljo. To so izgubljene duše, ki niso izgubljene po lastni krivdi. Tudi tisti, ki se rodi drugačen, ima neke sociopatske ali psihopatske značilnosti, ni mu treba nujno postati morilec, lahko je tudi direktor. Takšnih je kar nekaj. Na žalost ne bo najbolj empatičen do delavcev, a bo vseeno lahko normalno deloval, ne bo postal morilec, če bo imel za seboj družino, neko podporo, ki bo te posebnosti usmerjala. Če pa se rodiš s temi posebnostmi v družino, kjer ni lepe besede, kjer ti nihče ne daje občutka vrednosti – niti ni treba, da so udarci in alkohol – boš potrditev iskal drugje. Negativno okolje ti zelo hitro da potrditev, žal. Razumimo, da se Silvo Plut ni rodil, ko je pri 22 letih umoril svoje prvo dekle. On je imel težave že v osnovni šoli. Ravnatelj je celo dejal, da so v šolo klicali njegova starša, ki sta bila neodzivna. A tu se je potem ustavilo.

Med drugim opozarjaš tudi pred normalizacijo nasilja v družbi.

Ljudje pogosto razmišljajo o tem, da se kaj takega njim ne more zgoditi. Ampak to je zmotno. Nihče ni imun pred nasiljem. Zato je pomembno, da se o tem govori, da gredo te zgodbe v učbenike, da mladi berejo take odlomke. Ne smemo se slepiti, da so 'oni' tam slabi in čudni. To smo mi, naši otroci, naši sosedje, naši partnerji.

Kakšen je po tvojem mnenju vpliv filmske industrije na stopnjo kriminala?

Ugotavljam, da nam filmska industrija ne dela usluge. V prostem času gledam kriminalke, ampak tiste, ki so povezane z resničnostjo, da bi dobila odgovore na vprašanja, kaj so delali. Razne streljačine in zabadanja nožev v trebuh – to resnično postaja prekruto, prav tako ima res slab vpliv na ljudi. Spomnim se obiska učencev prvega razreda ene od osnovnih šol v redakciji. Ravno sem pregledovala material iz zapora na Dobu. Na posnetku so bili zaporniki, ki so šli na malico v jedilnico, posneti v noge. Vprašala sem otroke, kaj mislijo, kdo je na posnetku, pri čemer so nekateri ugibali, da so vojaki, športniki itd. Ko sem jim povedala, da so posnetki iz zapora, kjer lahko pristanejo, če se ne bodo učili in bodo počeli slabe stvari, so nekateri to zelo resno vzeli in me celo spraševali, kako grozno je tam. Ena punčka pa me je vprašala, če so roparji lepi. Ostala sem brez besed. To veliko pove o tem, kako že od malega ne razumejo, da je ropati narobe. Da je rop nasilno kaznivo dejanje in da so za vsakim dejanjem žrtve, oškodovanci.

Eden najhujših zločinov v Sloveniji, za katerega še vedno nihče ni odgovarjal, se je zgodil v majhni vasici Tekačevo. V knjigi zelo natančno opisuješ obisk kmetije, vsa čustva, ki so te spreletavala, ko si zakorakala v prostore, kjer so bile umorjene kar štiri osebe, med njimi tudi komaj 17-letno dekle. Videti je, da se te je ta primer zelo dotaknil?

Ne vem, ali je to veliko darilo ali prekletstvo, ampak imam fotografski spomin in si zapomnim vse, kar vidim. Še zdaj vidim vse podrobnosti; pajčevine, omare, svoj odsev v ogledalu, peno za britje in šampon, ki ga imam doma. Imam tudi čutni spomin, saj še vedno čutim vonj vlage in vonj smrti. Še zdaj se sprašujem, to se ne bi smelo zgoditi. Nismo v letu 1700, ko ni bilo preiskovalnih metod. Strašljivo je, da lahko nekdo ubije štiri ljudi in nikoli ne odgovarja za to.

Kako človek lahko sploh živi po tako okrutnih dejanjih?

Vsi morilci, ki sem jih srečala v življenju – niso vsi v tej knjigi – niso več ''živi'', imajo temo v očeh. Imajo neko temačnost, ugaslost. To so ugasle oči. Mislim, da se tudi njihovo življenje spremeni. Ampak to ni dovolj, ni dovolj, da bi rekli, v redu, saj ima tudi on slabo življenje.

V knjigi se tudi osebno precej razgališ in razkriješ, da si bila tudi sama žrtev nasilja. Kako je bilo spremljati primere, kjer si lahko prepoznala svojo zgodbo?

Na sojenju moškemu, ki je ubil svojo ženo, se je v meni sprožil neke vrste 'prenos' v pretekli trenutek. Mislim, da se sproži posttravmatska stresna motnja, ki se lahko sproži ob določenih sprožilcih. Po eni strani mi je včasih težko, po drugi strani pa je lažje, ker razumem. Vem, kako se počuti žrtev, jo poslušam in jo čutim. Lahko ji rečem, razumem vas. Sogovornikom vedno pustim govoriti. Včasih je odrešujoče, da pustiš človeku dostojanstvo, da pove svojo zgodbo. Ko govoriš z mamo, ki so ji ubili hčer, tega ne moreš zreducirati na pet minut. To je bilo živo bitje, to je bilo njeno vse. Mi moramo ohraniti to človečnost, zavedanje, da se kaj takšnega ne bi smelo nikomur zgoditi. Če pa se je to zgodilo, pa moramo biti sočutni.

Jaz se včasih šalim, da z vsakim prispevkom dobim novega prijatelja in novega sovražnika, ne glede na to, kaj snemam. Če delam z žrtvijo, bo pač storilec sovražnik, če delam s storilci, so sovražniki žrtve. Ampak moj namen ni iskati, kdo je dober ali slab, ampak odkrivati ozadja, prikazati dinamike, da bi kdo, ki je v takšni peklenski igri, izstopil pravočasno.

Dotakneš se tudi problematike nasilja v družini in tega, kdo bi moral ukrepati?

Presune te, ko govoriš s svojci umorjenih žensk. Vse te ženske so dobivale znake, da se bo zgodilo nekaj hudega. Ampak v čem je problem? Saj ni vedno res, da svojci niso ukrepali. Včasih žrtev svojcem ne dovoli ukrepati. Ko sem sama doživljala nasilje partnerja, sem družini lagala o modricah. Ne moreš potem obtožiti svojca, da ni ukrepal. Če svojca oseba prosi, naj ne gre mimo nje, da bo sama rešila situacijo, ji ta zaupa. Ampak včasih je treba delati mimo nje.

Ko padeš v vrtinec nasilja, ti nisi več oseba, ki razume. Nisi dovolj razsoden. Nasilje te predrugači, pristajaš na stvari, ki niso normalne. Tako kot mamilo, pod vplivom substance nisi več ista oseba. Nasilje je tudi neke vrste substanca. Ko vidimo žrtev, moramo vizualizirati majhnega otroka, ki nima obrambnih mehanizmov, lahko se samo zateče v kot. Mislim, da žrtve gredo zelo nazaj v osebnostnem razvoju in postanejo kot šibki, nemočni otroci. Zato moramo za take ljudi odločati mi, tudi če se jim bomo zamerili do konca življenja. Pokliči policijo enkrat, dvakrat, pa čeprav te ta oseba nikoli več ne bo pogledala. Lahko ji boš s tem rešil življenje.

Je bilo pisanje knjige zate terapevtsko?

Ja, zagotovo je bilo to terapevtsko pisanje. Mene so pri Mladinski knjigi povabili, da bi napisala knjigo o tem, ker je še nimamo. Čeprav o tem poročam že dolgo časa, se je med pisanjem pojavila ta osebna nota. Besede so šle neposredno iz srca, iz čutenja, kot da je neposredna povezava med srcem in občutenji ter tistim, kar je pristalo na papirju. Jaz sem sicer zaprta oseba, introvertirana. Lahko se znajdem kjerkoli, ampak najraje sem sama zase, s svojimi živalicami, z otroki, ožjo družino, s partnerjem in starši. Nisem človek množic. Ampak te stvari so hotele priti ven, ker tudi sama doživljam določene predsodke v smislu, da če je nekdo žrtev, da je to zagotovo z razlogom. Zagotovo je neumna, neopremljena ali izzivala je, kaj ji je bilo tega treba; ni res, nikar ne podcenjujmo žrtev. To je včasih res čisto naključje, kot je naključje, da bo ena zadela na loteriji, druga pa bo dobila moškega, ki jo bo na koncu, ko bo želela iti stran, ubil.

Tudi če žrtev nima nekih mehanizmov, da bi prepoznala to, ona ni kriva. Ne moreš v drugem prepoznati nečesa, česar sam nimaš. Z izkušnjami je potem vse drugače, ko si mlajši, pa jih še nimaš. Žrtvam je treba pomagati, ne pa, da jih še dodatno kaznujemo. Ko se nekaj zgodi, je eno, kako se družba na to odzove, je drugo. In ta družbeni odziv dostikrat pusti večje posledice in travme kot tisto, kar se je v osnovi zgodilo. Ti pričakuješ sočutje, pomoč in podporo. Pogosto pa dobiš zaničevanje in zasmehovanje. Ljudje se umaknejo in distancirajo.

Govoriva o odgovornosti družbe, vsakega posameznika do žrtve, pa tudi do storilca. S svojim delom namreč poskušaš veliko storiti tudi na področju razumevanja in sprejemanja reintegracije storilcev nazaj v družbo.

Vsak posameznik vpliva na to, v kako varni deželi živimo. Vsak od nas pa nosi tudi veliko odgovornost pri tem, ali se bo oseba po prestani kazni vklopila v življenje ali bo spet šla iskat staro družbo. Ker družba jih zavrača. Dogaja se cankarjansko pohujšanje v dolini šentflorjanski: ta je bil v zaporu, z njim se ne pogovarjamo. Otroci teh ljudi npr. ne bodo povabljeni na rojstni dan prijateljev. Spet gre za izločanje in tako se krog nadaljuje.

Zakaj je reintegracija tako pomembna?

Družba pogosto sporoča: ti za nas nisi dovolj dober. Med raziskovanjem sem spoznala moškega, ki je delal v gostinstvu. Bil je 10 let v zaporu zaradi goljufij v mladih letih in čeprav je bil zelo živahen in hiter pri strežbi, ga nikjer niso hoteli zaposliti. Če te družba zavrača, se hitro vrneš k prejšnjemu načinu življenja. Kriminal je kot vse obsegajoča, ljubeča mama, ki ima vedno razprte roke in te sprejme.

Kateri od primerov ti je bil še posebej zanimiv?

Zelo zanimiv mi je bil primer Silva Pluta, tudi zato, ker sem ga dobesedno imela pred očmi kakšen teden ali 13 dni pred umorom. Takrat je vse vpilo: primite tega človeka. In potem je ta človek, ki je bil videti kot nek nogometaš druge lige – sploh ni bil močna oseba – spet moril. Potem se sprašuješ, kaj se v človeku preklopi, kakšen bes ... Ko sem ga kasneje srečala v zaporu med intervjujem, se mi je zasmilil in žal mi je bilo tudi tega, kar je naredil. Mislim, da bi se dalo tudi njegovo prvo žrtev preprečiti, če bi bil človek pravilno voden, ker je imel težave.

V knjigi je primer trojnega morilca, ki pa – vsaj navidezno – v mladosti ni imel težav. V bistvu je bilo na zunaj vse videti popolno. Pa vendar ni bilo.

V tem primeru sem se spraševala, kje ga je začelo sukati? Njegov primer bo dal misliti vsakemu od nas. Mi si delamo utvare, da smo pošteni. V vsakem od nas je tudi kanček tistega, da ne naredimo vsega prav. To naredimo spontano. Govorimo si, moj otrok ima lepe teniske, hodi na tenis, je priden, ima dobre ocene v šoli, vse bo super. A so to lahko zgolj utvare. Nihče ni imun. V prevzgojnih domovih sem srečala tudi takšne iz dobrih družin, kjer je bilo vse dovoljeno.

Kako pristopaš k resničnosti zgodb, ki ti jih povedo obsojenci? Si kdaj podvomila v to, da je nekdo res storilec?

Naučila sem se, da ne morem verjeti nikomur na prvo žogo. Vsak človek vidi skozi svoje oči, ni nujno, da je resničnost točno takšna, kot jo nekdo uprizarja. Jaz v glavi nimam poligrafa, še za svoja dva otroka ne morem vedeti in preveriti, ali je vse, kar rečeta, resnica, kaj šele za nekoga, ki je obsojen na trideset let zapora in sem ga prvič srečala. To so besede te osebe. V tem, koliko je pristna in avtentična pri pripovedovanju, pa so lahko neka odstopanja. Sem že prišla v situacijo, da sem najprej govorila s storilcem, potem pa čez čas z žrtvijo in je bilo med zgodbama veliko razlik. To je subjektivno doživljanje.

Zasledila sem nasvet, ki si ga dobila od enega od zapornikov, da ljubezen celi vse rane. Je to glavno sporočilo, ki ga želiš predati s to knjigo?

Rada bi pokazala, da je to, v kakšni družbi živimo, odgovornost vseh nas in da moramo razumeti dinamike, ki privedejo do kaznivih dejanj. Ko se zgodi kaznivo dejanje, moramo razumeti, kako je mogoče pristopiti k stvari. Ker mi moramo reševati obe strani. Kot mi je povedala ena mlada ženska, ki je bila kot majhen otrok spolno zlorabljena s strani svojega dedka: "Jaz bi morala dobiti podporo, pa je nisem, ampak tudi moj dedek bi moral dobiti podporo, ker je očitno nekaj z njim narobe." Mi moramo dvotirno poskrbeti za žrtve in storilce.

Ni treba višati kazni ali dajati ljudi na giljotino. Kazni so dovolj visoke, treba jih je izrekati. Ves čas je treba nuditi podporo. Ko se konča sojenje, se dostikrat z žrtvami konča delo, medtem ko obsojenci pridejo v zapor in se z njimi dela, kot je pravilno. Ampak tukaj gre za dve plati medalje. Za osebo, ki ji je nekdo ubil otroka, partnerko, mamo ali očeta, je ni kazni, ki bi bila primerna. Vendar mora družba poskrbeti, da ta oseba ne bo povzročala nove škode.

Kaj si spoznala o človeški naravi pri svojem delu?

Pri vseh, ki sem jih med svojim delom srečala, sem videla, da potrebujejo sočutje. Ne glede na to, če imajo kakšno osebnostno dinamiko, si vsi želijo, da bi bili sprejeti in razumljeni. Rabijo sočutje, ne glede na to, kaj so naredili. Vsi hočejo slišati, da je tudi nekaj dobrega v njih, nekaj, na čemer se lahko gradi. Vsi hočejo biti ljubljeni in sprejeti, zato govorim o ljubezni. Ta cilj je treba zasledovati. Mogoče, če bi kdo ljubezen začutil prej, ne bi šlo v te skrajnosti.

V knjigi se opravičiš žrtvam. Zakaj?

Na koncu knjige je opravičilo žrtvam, ker verjamem, da bo morda kakšno žrtev ta knjiga prizadela. Spet se bodo morda odprle kakšne rane. Želim se jim opravičiti, ker mi je hudo za njih. Ampak ta knjiga je napisana z namenom, da ni novih žrtev ali če so, da niso tako prizadete oziroma da to zmanjšujemo. 

Mene so vprašali, zakaj delaš kriminal, pa sem jim rekla, da zato, ker verjamem, da lahko vplivam na to. Drugače tega ne bi delala, ker je res preveč mučno in boleče. Tudi jaz trpim. Če ne bi verjela, da lahko vplivam na stvari, pa čeprav gre zgolj za kapljice v morje, tega ne bi delala. To je zelo stresno delo. Vsak dan se srečuješ s temnimi platmi človeškega življenja. Ampak delam ga s točno določenim namenom: želim pokazati, da življenje ni le črno-belo, da obstajajo nianse in da moramo razumeti celotno sliko, zato je pomembno, da se te zgodbe slišijo.