Okrutni bivši: če se ne bi vrnila, bi bila morda še živa!

Ira Einhorn aka. Samorog se je rodil 15. maja leta 1940 v ameriškem New Jerseyju v ortodoksno judovsko družino srednjega razreda. Obiskoval je državno univerzo v Pensilvaniji, a je študij obesil na klin – domnevno zaradi obtožb zlorabe drog in spolnih napadov na vrstnice, čeprav nič od naštetega ni bilo zavedeno v policijskih spisih. V študentskih letih je postal aktiven član ekoloških skupin in je bil del protikulturnih in protivojnih gibanj. Sodeloval je na prvem shodu ob dnevu Zemlje v Philadelphiji leta 1970 in je pozneje trdil, da je bil celo ključen člen pri organizaciji dogodka, a so drugi organizatorji njegove navedbe demantirali.

Usodna vrnitev

V zasebnem življenju naj bi bil Samorog sicer precej radikalen hipi, ki ni priznaval ustaljenih družbenih norm. Tako se ni redno umival in ni uporabljal deodoranta. Zaradi njegove pomanjkljive osebne higiene, so ljudje, s katrimi se je družil, znali povedati, da je ves čas zaudarjal, prav tako ni skrbel za svoje dolge lase in brado. Prijatelji so dejali, da jih je na svojem domu pogosto sprejel povsem gol. Glede na pozneje najdene zapise je imel tudi sadistične težnje, saj naj bi z veseljem premišljeval o bolečinah drugih. Po besedah ene izmed njegovih nekdanjih deklet naj bi jo večkrat davil do nezavesti in užival v tem, ko jo je mučil. »Ker si lepote in nedolžnosti ne morem lastiti, ju moram zlorabljati,« je zapisal v enem izmed svojih esejev. Ne glede na zanemarjen videz in sadistična nagnjenja pa mu deklet nikoli ni primanjkovalo.

V mreže njegovih zapeljivih besed in dobrih dejanj se je ujela tudi Holly Maddux, diplomantka dekliškega kolidža Bryn Mawr, ki je prihajala iz Teksasa in je kar pet let živela z Einhornom. Ta naj bi od nje zahteval, da mu je vdana, sam pa jo je v času njunega razmerja večkrat prevaral in ji to tudi brez obžalovanja priznal. Običajno naj bi si spolne partnerice iskal na zabavah, ki sta jih obiskovala skupaj. Ko je našel nov »material za seks« naj bi prijatelje zadolžil, da Holly spravijo domov, sam pa je noč preživel po svoje. Tako ne čudi, da ga je Holly leta 1977 zapustila in se odselila v New York City, kjer se je zapletla v razmerje z Saulom Lapidusom.

9. septembra leta 1977 se je vrnila v Philadelphio, da bi iz stanovanja, ki si ga je v preteklosti delila z Einhornom, odnesla svoje stvari. Ta naj bi jo namreč večkrat klical in ji grozil, da jih bo vrgel v smeti. Od takrat je nihče več ni videl. Več tednov pozneje je policija Einhorna zaslišala v zvezi z njenim izginotjem, a jim je ta povedal, da je odšla do nakupovalnega središča po tofu in brstični ohrovt in se nikoli ni vrnila. Prijatelji so mu zagotovili alibi, čeprav je bil v preteklosti v policijskih poročilih že obravnavan zaradi nasilja. Eni izmed bivših punc naj bi na glavi razbil litrsko steklenico, ko ga je želela zapustiti, drugo naj bi iz istega razloga skorajda zadavil. A čeprav sta obe poiskali zdravniško pomoč, nobena ni vložila tožbe, zato je bil Samorog za preiskovalce uradno 'čist'. Jasno pa je bilo, da se je na razhode odzival zelo nasilno.

Skrivnostna omara na verandi

Njegov prvotni alibi se je znašel v primežu dvoma, ko so se sosedje začeli pritoževati zaradi vse hujšega smradu, ki naj bi prihajal iz njegovega stanovanja. To naj bi v preiskovalcih vzbudilo sum, da je morda le vpleten v Hollyjino izginotje. Začelo se je zbiranje obvestil in posrednih dokazov, na podlagi katerih bi lahko dobili nalog za preiskavo stanovanja. 18 mesecev pozneje, 28. marca leta 1979 je policija potrkala na Samorogova vrata, da bi ga povprašala o njegovi nekdanji punci. Kar so odkrili v velikem črnem zaboju v omari na verandi, je vse močno pretreslo. A to je bil šele začetek Einhornove mračne zgodbe. Samo preiskavo je zelo dosledno zabeležil Steven Levy, ki je v knjigi The Unicorn's Secret (Samorogova skrivnost, op.pr.), opisal dogodke tistega nesrečnega marčevskega dne.

...

Samorog je še spal, ko je detektiv Michael Chitwood 28. marca zjutraj pozvonil na vrata bloka 3411 Race Street. Bilo je približno deset minut pred deveto. Ira si je nadel jutranjo haljo in pritisnil na gumb, s katerim je odprl vhodna vrata. Detektiv je v spremstvu šestih policistov naglo vstopil in skupaj so se začeli vzpenjati po stopnicah. Preden so prišli do Einhornovih vrat, jim jih je ta že odprl. Ira se ni niti malo potrudil, da bi svoje golo telo pokril s haljo. Detektiv Chitwood je pokazal svojo službeno izkaznico in Samorogu povedal, da imajo nalog za preiskavo njegovega stanovanja. Michael Chitwood, visok in žilav človek sredi tridesetih letih, se je smehljal. Tudi Einhorn se je zasmejal. »Preiskavo česa?« se je namuznil. In res, kaj bi človek, kakršen je bil Samorog, sploh lahko skrival?

Namesto, da bi mu pojasnjeval, mu je detektiv izročil nalog za preiskavo in ga prosil, naj si ga prebere. Einhornu je pod nos pomolil 35 strani dolg dolument, ki ga je večer prej podpisal sodnik okrajnega sodišča v Philadelphiji in s katerim je policija dobila dovoljenje, da preišče stanovanja ter poskuša najti kakršne koli dokaze v zvezi z iginotjem 31-letne Helen (Holly) Maddux. Bila je svetlolasa lepotica, med ljudmi znana kot sramežljiva in nekoliko nenavadna ženska – ljudje, ki so jo opisovali, so vedno znova govorili, da je bila občutljiva in nekako žalostna. Ira naj je ne bi videl že vse od septembra leta 1977, ko je prijateljem povedal, da se je odpravila v bližnji nakupovalni center, od koder se naj nikoli ne bi vrnila. Enako zgodbo je ponovil tudi policistom, ki so se vneto zagnali v preiskavo njegovega domovanja.

Chitwood je svojo posadko spustil v stanovanje. Trije preiskovalci so bili iz philadelphijske obilne enote za odkrivanje kriminala, dva sta bila forenzka in eden kapetan oddelka za umore. Nekateri med njimi so imeli s seboj orodje – motorne žage, žage za rezanje kovine in lomilke. Drugi so bili 'oboroženi' z opremo za fotografiranje in skiciranje. V majhnem stanovanjcu je bilo komajda dovolj prostora za vse. »Se lahko oblečem?« je Ira vprašal detektiva. »Seveda,« mu je odvrnil ta. Einhorn je potreboval zgolj nekaj sekund, da je nase navlekel kavbojke in majico s kratkimi rokavi. Še vedno je bil utrujen od nenadne budnice, a obenem strašansko ponosen sam nase zaradi izjemnega samoobvladovanja v stresnih situacijah. Nekaj dni pozneje je medijem o svojem vedenju tistega jutra povedal: »Moje reakcija je bila, češ, kaj je sedaj vse to?! Takoj sem is dal avtohipnotični ukaz – samo ... mirno, umiri se. Umiri se in kar se da pazljivo spremljaj celotno dogajanje. To sem tudi storil. Sami so si moje obnašanje prevajali kot brezbrižno, toda bil sem samo povsem osredotočen na to, kar počnejo. Ničesar nisem nameraval storiti.«

Zdelo se je skoraj kot da Chitwooda samo stanovanje ne zanima – čeprav v resnici nikoli ni videl kraja s toliko knjigami in ga je prostor zaradi tega na svoj nenavaden način celo fasciniral. Umaknil je odejo kostanjeve barve, ki je zakrivala francoska vrata na severni del stanovanja in vstopil na zaprto verando s pogledom na dvorišče bloka 3411 Race Street. Šlo je za ozek prostor, širok približno dva metra, ki se je v ozadju razširil na skoraj štiri metre. Tla so bila rahlo nagnjena. Deščice poda so bile poslikane, da so dajale črtasti učinek, izmenjevali sta se modra in bela barva. Na severni in zahodni steni sta bili okni. Na vzhodni steni se je nahajala omara, ki je zavzemala dobršen del verande.

Chitwood se je namerno napotil proti omari. Nato se je ustavil in razmišljal o debeli ključavnici na vratih. Einhorna je vprašal, ali ima ključ. Ta mu je odgovoril, da ga sicer ima, a da ga je nekje založil. »No, potem bom moral vrata pač razbiti,« je povedal detektiv. »Najbrž jih boste morali res,« mu je odgovoril Samorog. Mike Chitwood je nameraval slepo slediti postopkom v tem primeru. Ni hotel narediti napake, ki bi lahko izločila dokaze, potencialno predložene na sodišču. Poleg tega je želel ustvariti dokumentirano dokazilo, da je njegova preiskava stanovanja potekala zakonito in po predpisih. Zato je aktiviral fotografa iz mobilne enote za odkrivanje kriminala. Naročil mu je, naj poslika vsak korak preiskave omare. Nato je vzel v roke lomilko in zlomil ključavnico.

Omara je bila široka 1,4 metra, visoka 2 metra in pol ter globoka nekaj manj kot 90 centimetrov. V njej sta bili dve polici v dolžini stopala, na kateri so bile zložene kartonaste škatle, torbe, čevlji in druga krama. Nekatere škatle so bile označene z napisom 'Maddux'. Na dnu omare je bil zelen kovček, na ročaju katerega je bilo zapisano ime 'Holly Maddux' in njen teksaški naslov. Za kovčkom na tleh omare je bil velik črni zabojnik. Detektiv je začel odstranjevati predmete iz omare in jih zlagal na kup, ki je bil predviden za podrobnejši pregled in katalogiziranje. V škatlah so bili razni predmeti: od kuhinjske posode in oblačil, pa vse do učbenikov ter dokumentov. Tudi v kovčku so bila ženska oblačila in štiri ali pet pisem. Naslovljena so bila na Holly Maddux in poštni žigi so nakazovali, da so stara več kot dve leti.

Chitwood je odprl ročno torbico, ki jo je našel v škatli, položeni na črni zabojnik. V njej je bilo vozniško dovoljenje in zdravstvena kartica. Oboje je bilo last Holly Maddux. Detektiv je začel zaznavati rahel, a sila neprijeten vonj. Nadaljeval je z odstranjevanjem škatel. Ira Einhorn, ki je hodil med glavno sobo in verando, medtem ko so preiskovalci njegovo stanovanje obračali na glavo, je sedaj ponovno stal ob vratih. Chitwood je menil, da je v tistem trenutku v Einhornu začutil strah. Ira je po drugi strani pozneje trdil, da je bil skorajda v meditativnem stanju. Dejal je, da je sumil, da je bil ta vdor nekako povezan z njegovimi prizadevanji za razširjanje ključnih informacij o zelo napetih temah, kot je denimo psihotronsko orožje. Morda je policija sodelovala z obveščevalnimi agencijami. Ali je bilo to rezultat njihovega poizvedovanja? Le nekaj tednov prej je Ira od tesnega prijatelja prejel pismo, v katerem ga je ta opozoril, da FBI širi govorice, da je umoril Holly. Pozneje je povedal, da je to pismo šinilo skozi njegove misli, ko je stal, še vedno otrpljen od izčrpanosti, obdan s temi čudnimi, neprijaznimi moškimi.

Michael Chitwood si je slekel jakno. Pripravljen je bil, da odpre zabojnik. Črni zabojnik je počival na stari, umazani, zloženi preprogi, ki se je zdela zataknjena s spodnje strani, da bi izničila naklon tal verande. Zabojnik je bil dolg 1,4 metra, širok ter globok pa 75 centimetrov. Detektiv je odprl stranski ključavnici, vendar je bil zapah na sredini zaklenjen. Einhorna je povprašal za ključ. Ta mu je ponovno odgovoril, da ga nima. Zato je Chitwood vzel lomilko in še enkrat več zlomil ključavnico ter odprl skrinjo. Neprijetni vonj, ki je ga opazil že prej, je sedaj postal veliko močnejši. V tistem trenutku je bil detektiv prepričan, da ve, kaj ta smrad pomeni. »Prinesite mi par rokavic,« je zaklical preiskovalcem.

Chitwood si je nadel sterilne gumijaste rokavice in se vrnil k odprtemu zabojniku. Na vrhu so bili zloženi časopisi. Detektiv jih je pregledal, preden jih je odstranil. Nekateri so imeli datum 15. september 1977. Drugi so bili izdani 7. avgusta leta 1977. Pod časopisi je bila plast majhnih delcev stiropora, ki so spominjali na umetne materiale v blazinah. Videl je tudi nekaj stisnjenih plastičnih vreč znake Sears. Detektiv se je vrnil k zabojniku. Začenši na levi strani je počasi potiskal stripor na stran. Po treh zajemih je nekaj zagledal. Najprej ni mogel razbrati, za kaj točno gre, ker je bilo nagubano in težko. Potem pa je videl obliko – šlo je za zapestje, dlan in pet prstov, ki so bili zviti in zakrneli. Šlo je za človeško roko in takrat v mislih Mikea Chitwooda ni bilo več nobenega dvoma glede vsebine tega zabojnika. Izkopal je malo globje in videl roko, še vedno oblečeno v karirasto flanelasto srajco. Videl je dovolj.

Detektiv se je odmaknil od zabojnika in si snel rokavice. Enemu izmed preiskovalcev je povedal, da mora poklicati mrliškega oglednika. Odpravil se je v kuhinjo in si umil roke. Nato se je obrnil k Einhornu, ki je še vedno vedno igral svojo skrbno naštudirano brezbrižnost. »Našli smo truplo. Videti je, da gre za Holly,« je dejal. »Kar ste našli, ste našli,« mu je odvrnil Samorog.

...

Dejansko je šlo za razpadajoče truplo Holly Maddux in Einhorna so nemudoma aretirali. Njeni posmrtni ostanki so tehtali zgolj 17 kilogramov. Obdukcija je razkrila, da je imela nesrečnica več zlomov lobanje, kar je nakazovalo, da jo je Einhorn najverjetneje pokončal s topim predmetom. Prvotno izjemno visoko varščino so Samorogu na zahtevo njegovega odvetnika Arlena Spectra znižali na 40 tisoč ameriških dolarjev (36 tisoč evrov) . Einhorn je več ljudi prepričal v svojo nedolžnost. Med njimi je bil tudi socialist Phyllis Lambert, ki je plačal 10 odstotkov vrednosti varščine (to je 4 tisoč dolarjev oziroma 3.600 evrov), tako da so Samoroga pred sojenjem izpustili na prostost.

Pobeg v Evropo

Leta 1981, le nekaj dni pred napovedanim začetkom sodnega procesa, je Einhorn pobegnil v Evropo, kjer je svobodno živel dolgih 17 let. Njegova prva postaja je bila Irska, kjer je preživel kar nekaj časa, saj z Združenimi državami ni imela podpisanega sporazuma o izročitvi ubežnikov. Ko je bilo jasno, da njegovega pobega niso izsledili, se je začel seliti po stari celini. Živel je v Veliki Britaniji, Španiji, na Danskem in Švedskem. Prav tam je spoznal in se tudi poročil s simpatično Anniko Flodin, ki je vedela, da ga doma iščejo zaradi umora bivšega dekleta, a je verjela v njegovo nedolžnost, zato mu je pomagala spremeniti ime in ga ščititi pred morebitnim razkrinkanjem. Skupaj sta se preselila na francosko podeželja in živela na videz popolno zakonsko življenje. Ker je bila doma proti njemu že vložena obtožnica, mu je sodišče sodilo v odsotnosti, ga spoznalo krivega umora Holly Maddux ter ga leta 1996 obsodilo na doživljenjsko zaporno kazen brez možnosti pogojnega izpusta.

Leto pozneje se je Samorogovo evropsko življenje na svobodi končalo. Aretirali so ga v francoski provinci Champagne-Mouton, kjer je živel pod imenom Eugène Mallon. Usodno naj bi bilo njegovo druženja z bogatimi in vplivnimi ljudmi s celega sveta. Večina sicer ni vedela za njegovo umazano preteklost, zelo dobro pa je bila s Samorogovo situacijo seznanjena kanadska bogatašinja Barbara Bronfman, ki je verjela, da je nedolžen in mu je med skrivanjem po Evropi večkrat poslala denarno pomoč. Po večkratnih zaslišanjih preiskovalcev, se je končno zlomila in priznala, da je v navezi z Einhornom ter jim zaupala ime njegove soproge. Ameriške oblasti so nemudoma vzpostavile stik z evropskimi kolegi in 13. junija leta 1997 je bil Ira Einhorn ponovno aretiran.

Roki pravice ni mogel ubežati

Toda postopek izročitve se je izkazal za bolj kompleksnega, kot je bilo videti na prvi pogled. V skladu s pogodbo o izročitvi med Francijo in Združenimi državami Amerike, je lahko katera koli stran v določenih okoliščinah zavrnila izročitev in Einhorn je uporabil več možnosti, da bi se izognil vrnitvi v domovino. Čeprav ni bil obsojen na smrt, so njegovi evropski zagotovorniki trdili, ga ga doma čaka smrtna kazen, zato ga Francija ni mogla izročiti, dokler ni dobila zagotovila, da ga Američani resnično ne bodo usmrtili. Nato se je začel Samorog sklicevati na evropsko sodišče za človekove pravice in zahteval ponovno sojenje v primeru, ko obtoženi ni bil prisoten na sojenju in se tako ni mogel zagovarjati. Njegova prošnja je bila zavrnjena, toda Einhorn ni odnehal in tako je na koncu dosegel, da so oblasti v rodni Pensilvaniji sprejele tako imenovani 'Einhornov zakon' – ta je obtožencu, ki so mu sodili v odsotnosti, omogočal ponovno sojenje.

A to Samoroga ni pomirilo, zato je še naprej poskušal preprečiti svojo izročitev – tudi s poskusom samomora. Vendarle mu ni uspelo: 20. julija leta 2001 ga je Francija izročila Združenim državam Amerike, kjer ga je čakalo ponovno sojenje. Einhorn se je odločil, da se bo branil sam. Trdil je, da so Madduxovo umorili agenti Cie ali ruske KGB, ki naj bi mu podtaknili umor, zaradi njegovega poizvedovanja o hladni vojni in vojaški uporabi paranormalnih moči. Kljub njegovemu prepričljivemu nastopu, je sodišče Einhorna 17. oktobra leta 2002 po mesecu dni sojenja ponovno spoznalo za krivega in ga obsodilo na doživljenjsko zaporno kazen brez možnosti pomilostitve. Samorog je kazen začel prestajati v zaporu SCH Houtzdale, od koder je bil aprila leta 2016 premeščen na SCI Laurel Highlands, minimalno varovan zapor, namenjen obsojencem, ki potrebujejo zdravstveno oskrbo.