Nenasitna sla po gnusu: zakaj tako radi gledamo posnetke nesreč, smrti in drugih skrajnosti?

''Komercializacija'' smrti ni sodoben pojav, saj je splet morda novodoben izum, medtem ko je potreba po gnusni vsebini stara kot Zemlja. V zgodovini so bile namreč med najbolj obiskanimi dogodki prav javne usmrtitve.

Odkar se je pojavil internet, predvsem pa vzniknil YouTube in podobni kanali z video vsebinami, človeka stežka kaj še zares šokira, saj smo z leti postali imuni domala na vse vsebine, s katerimi so predvsem klasični mediji nekoč ravnali v rokavicah, a so v tekmi z novimi mediji tudi sami onemogočili večino filtrov. Počasi, a vztrajno s(m)o dvigovali letvico in prišli do točke, ko je v mnogih medijih zares ''prepovedana'' zgolj še golota. Čeprav je smrt nekaj groznega, ljudje do nje nimamo več pravega odnosa. Ko nam servirajo posnetek masakra na Bližnjem vzhodu tako sploh več ne trznemo. Čeprav ga ni človeka, ki bi si želel srečati z oči v oči z džihadistom, tisoči gledajo njihove posnetke obglavljanj.

Mediji, ki se jim gre zgolj za klike, iščejo in v ospredje porivajo vsebine, ki šokirajo. In pri tem morajo iti vedno dlje, saj smo ljudje vajeni vsega hudega. Prav neverjetno namreč je, koliko bizarnosti premore in dnevno sprovede splet. Čeprav se mnogi nad takšnimi vsebinami zgražajo, pa je tako – povpraševanje ustvarja ponudbo. In glede na število ogledov tovrstnih vsebin se zdi, da smo si za to krivi sami.

Zaradi več razlogov si namreč ne moremo pomagati, da tudi sami ne bi bili del te statistike. Toda zakaj? ''Ljudje smo bitja čustev in imamo potrebo po doživljanju široke palete čustvenih stanj – tudi tistih najbolj skrajnih. Ogled smrti z varne razdalje pomeni doživljanje in soočanje z našo minljivostjo, najglobljimi strahovi, premikanje svojih meja, obenem pa tudi preizkušanje, kako se znajdemo v ekstremnih situacijah, pa čeprav le z varne razdalje. V zgodovini so bila ena najbolj gledanih množičnih prireditev prav javne usmrtitve. Antropologi to razlagajo skozi princip 'prečiščevanja' oz. katarze družbe, na podoben način pa tragično smrt drugega doživlja tudi vsak posameznik,'' nam je zaupala specialistka za zakonske in družinske terapije Anja Kovačič. ''Soočanje s prepovedanim nosimo s seboj že od najzgodnejšega otroštva, ko so nas 'omejevali' naši starši oz. pomembni drugi, kasneje pa nas omejuje sodobna družba. Redke so priložnosti, ko se lahko tudi zares soočimo s 'prepovedanim', zato so nazorni (morbidni) posnetki tudi med najbolj gledanimi. V isti, a precej blažji kontekst lahko vključimo tudi gledanje grozljivk, nasilja, konfliktov – bolj kot je stvar resnična, bolj se nas čustveno dotakne. Na podlagi tega pa lahko povlečemo vzporednico tudi z resničnostnimi šovi, v katerih se ljudje bolj poistovetijo z udeleženci kot z akterji v igranih vsebinah.''

Te besede potrjuje nedavna tragična nesreča na ljubljanski obvoznici pred predorom Golovec – osebno vozilo je trčilo v tovornjak, ki je prebil varovalno ograjo in se prevrnil čez – v kateri je nesrečni madžarski voznik cisterne umrl ukleščen v kabini. Posnetek, ki se je za tem znašel na spletu, si je samo na YouTubu v 24 urah ogledalo več kot dva milijona ljudi, danes pa je številka (15. november) že preko štiri milijone in še naprej raste.