'Lahko noč, Malaysian 370!' – in nastala je tišina!

8. marca 2014 ob 0.40 je boeing 777-200ER letalske družbe Maleysian Airlines z oznako MH370 z 227 potniki in 12 člani posadke poletel iz Kuala Lumpurja proti Pekingu. Noč je bila mirna, pihal je rahel veter. Eno izmed Boeingovih najvarnejših komercialnih letal se je povzpelo na 10.700 metrov višine in se usmerilo severovzhodno proti Vietnamu. Let je potekal skladno z načrtom. Ob 1.19 je malezijska kontrola zračnega prometa pilota Ahmada Zaharieja Shah, 53-letnega izkušenega letalca s 33-letno kariero, nad Južnokitajskim morjem napotila, naj vzpostavi stik z vietnamsko zračno kontrolo, saj se je letalo približevalo robu malezijskega zračnega prostora.

"Malaysian tri-sedem-nič, vzpostavite stik s Hošiminhom (na frekvenci) 120,9. Lahko noč," je bilo slišati iz zračne kontrole. "Lahko noč, Malaysian tri-sedem-nič," je pet sekund pozneje odgovoril pilot. To je bil zadnji glas z malezijskega letala, na krovu katerega so bili državljani 14 držav, med njimi dve tretjini Kitajcev. Nekaj minut za tem je nekdo izklopil transponder letala, zaradi česar ga ni bilo več možno spremljati na radarskih ekranih. Vietnamski kontrolorji so se zaman trudili, da bi vzpostavili stik s posadko, ki se ni več oglašala na njihove pozive. Letalo je dobesedno izginilo iz obličja zemlje.

Razbitine je morje naplavilo šele leto pozneje

Neposredno po izginotju so se pojavile številne teorije o tem, kaj se je zgodilo z nesrečnim letalom in potniki na njem. Zgodnja teorija je predlagala, da je bilo preusmerjeno na sever proti centralni Aziji, a so jo pozneje ovrgli. Čeprav so bili transponderji letala izključeni, so mu namreč s pomočjo vojaškega radarja sledili še dobro uro po zadnjem javljanju in tako je znano, da je bil MH370 na začetku na severno-vzhodni poti do Pekinga, nato pa se je obrnil in odletel proti jugozahodu, zatem pa se spet obrnil proti severozahodu v smeri Indije. Tu pa se radarska pokritost konča. Nato so preiskovalci uporabili satelitske podatke, a tudi ti niso ponudili konkretnih odgovorov.

Sprva so se informacije spreminjale iz minute v minute: da so letalo našli, da je pristalo na nekem otoku, da je strmoglavilo v Južnokitajsko morje, da so videli razbitine … Leta 2015 je morje na plaže v Vzhodni Afriki, na Mauritiusu in Reunionu naplavilo del krila ter njegovega stabilizatorja letala. Modeliranje tokov v oceanu je pokazalo, da je MH370 strmoglavil v južnem Indijskem oceanu blizu zahodne Avstralije, hkrati pa takrat postalo jasno tudi, da je letalo dejansko padlo v morje in da je upanja o morebitnih preživelih nedvoumno konec. Sledila je 145 milijonov dolarjev vredna iskalna akcija, ki velja za najdražjo v zgodovini letalstva in se je raztezala na 120 tisoč kvadratnih kilometrih slabo raziskanega Indijskega oceana ob obali Avstralije, kjer so na podlagi sedmih avtomatskih signalov (pingov) določili domnevno zadnje počivališče letala. V njej  je sodelovalo več držav, med njimi Kitajska, Avstralija in Malezija.

Je pilot letalo ugrabil?

Oblasti in strokovnjaki so domnevali, da je na krovu izbruhnil požar ali pa da je prišlo do neke vrste okvare, posledično se je letalo preusmerilo v iskanje primernega kraja za zasilni pristanek. Kasnejša teorija je predvidevala, da je posadki in potnikom zmanjkalo kisika preden so lahko pristali. Ko so bili nezavestni, je letalo še naprej letelo s pomočjo avtopilota, vse dokler ni zmanjkalo goriva. Leto pozneje so ameriški preiskovalci domnevali celo, da je pilot letalo in potnike ugrabil. Do takega zaključka so prišli potem, ko so na njegovem domu odkrili simulator letenja, na katerem naj bi bila shranjena pot, podobna tisti, za katero je znano, da se je odvila tistega usodnega dne. A ATSB je takoj zanikal pilotovo ugrabitev in načrtovanje samomora, enakega mnenja je bila tudi njegova družina, ki je takrat dejala, da je "ljubil življenje". Minevali so tedni, meseci, leta, a odgovorov ni in jih morda tudi nikoli ne bo. Januarja 2017 so iskanje namreč tudi uradno končali, v končnem poročilu pa ponudili le "prednostno področje" - področje, kjer naj bi letalo najverjetneje strmoglavilo. Čeprav do zdaj ni bilo podanih prepričljivih dokazov o vzroku za izginotje MH370, je trenutna uradna teorija ta, da je letalo strmoglavilo v južnem Indijskem oceanu, ob obali Zahodne Avstralije.

Propadla so tudi prizadevanja, da bi razložili, zakaj je letalo skrenilo s poti. Verjetno ni bila sistemska napaka, so zapisali v poročilu. »Večja je možnost, da je sisteme nekdo upravljal,« so zapisali. Kdo, niso mogli in si niso upali napisati. Brez črnih skrinjic in razbitin dlje od ugibanj ne gre. Analize avtomatskih satelitskih podatkov so pokazale, da je letalo letelo še nekaj ur, preden je, ko mu je zmanjkalo goriva, strmoglavilo v vodo. Je pa verjetno človek upravljal letalo, ko je spremenilo smer, in nekdo je namerno ugasnil komunikacijske sisteme. Čeprav so dlje časa namigovali na vpletenost pilotov, preiskava ni ponudila dokazov za neobičajno vedenje pilota ali kopilota, da bi ju vodilo v ugrabitev letala. Prav tako na seznamu potnikov niso našli nikogar z ustreznim znanjem o upravljanju letala.

Tudi o vlogi pilotov po poročilu iz leta 2017 obstajata dve uradni teoriji. Po eni je bil pilot Zaharie Ahmad Šah nezavesten in je letalo strmo padlo v vodo, po drugi je bil buden in je letalo, ko mu je zmanjkalo goriva, z jadranjem usmeril v ocean. Po tej teoriji je morda letalo odpotovalo okoli 200 kilometrov dlje od domnevnega kraja strmoglavljenja. To bi tudi pojasnilo, zakaj ga niso našli. Ali je bil na letalu kakšen slepi potnik, ni znano in čeprav malezijska vlada tej razlagi ni naklonjena, je urednik publikacije Aviation Security International Philip Baum avgusta lani izrazil prepričanje, da se je nekdo na letalo pretihotapil z namenom, da let sabotira. "Mislim, da je bil na delu slepi potnik – še posebej, ker pristojni o tej možnosti sploh nočejo razmišljati," je dejal za The Independent in dodal, da bi se lahko skril pod tlemi ali v prekat za pilotsko kabino. Prepričan je, da takega scenarija pristojni ne bi smeli zanemariti. Žal so njegove besede naletele na gluha ušesa.

Svojci si želijo zaključka

V začetku lanskega leta je pred medije sicer stopil 42-letni indonezijski ribič Rusli Khusmin na Koranu prisegel, da je bil skupaj s člani svoje ribiške posadke priča padcu zloglasnega letala. “Padal je kot zlomljen zmaj. Povsem brez zvoka, samo ogromno dima je bilo,” naj bi Khismin opisal strmoglavljenje, ob tem pa oblastem predal tudi GPS koordinate, ki nakazujejo, da naj bi razbitine letala padle v Andamansko morje ob Malajski ožini. Ribič je povedal še, da je bil prisoten močan vonj kislega dima, ki se je polegel, ko je letalo strmoglavilo. Sicer ni znano, kakšne dokaze – poleg GPS koordinat, je Kushmin predložil o mestu strmoglavljenja, prav tako ni jasno, zakaj se je odločil spregovoriti šele po petih letih, res pa je, da ni prvi ribič, ki je glasno opozarjal, da je videl padec letala.

Skorajda istočasno je malezijski vladi pomoč ponudilo ameriško podjetje Ocean Infinity, ki je plačilo zahtevalo le, če bo iskanje obrodilo sadove. V petih mesecih so pregledali 112.000 kvadratnih kilometrov oceanskega dna, a ostali praznih rok. Sicer so želeli zatem še enkrat pregledati podvodni svet, češ da so izboljšali iskalne tehnologije, a je malezijski transportni minister Anthony Loke takrat pojasnil, da sprejemajo le kredibilne in konkretne predloge, saj sta že dva propadla poskusa dovolj veliko razočaranje. Z nepojasnjenim izginotjem se lahko zadovoljijo uradniki in iskalci, nikakor pa se s takim zaključkom ne morejo sprijazniti družine izginulih potnikov, ki želijo izvedeti, kaj se je zgodilo z njihovimi najdražjimi. Svojci si želijo iskanja, saj potrebujejo sklep. »To je rana, ki se ne more zaceliti,« je dejala Grace Nathan, predstavnica podporne skupine svojcem Voice 370, ki poziva vlado, naj spodbudi nove akcije z razpisom visoke nagrade in naj ne čaka, da ji bodo dokazi padli v naročje. A zaenkrat se ni zgodilo še nič novega.

Tako tudi pet let po izginotju MH370 še vedno ni prepričljivih dokazov o tem, kje točno je letalo strmoglavilo, še manj jasno je, kaj ga je povzročilo. Do danes so le za 3 od 30 domnevnih ostankov, ki jih je naplavilo na obale Indijskega oceana, dokazali, da so z nesrečnega letala. Ob tem je zanimivo dejstvo, da morje ni naplavilo ničesar, kar bi lahko pripisali potnikom oziroma njihovi prtljagi. Del najdenega zakrilca iz leta 2015 naj bi sicer pričal, da letalo ni bilo v položaju poskusa zasilnega pristanka, kaj se je dogajalo v zraku daleč od načrtovane poti proti Pekingu, pa ostaja v domeni teorij, med katerimi ostajata najodmevnejši tisti o pilotovi ugrabitvi in poskusu samomora. Toda glede na to, da se v petih letih preiskava praktično ni premaknila z mrtve točke, bo skrivnostno izginotje nesrečnega letala najbrž za vedno ostalo zavito v tančico skrivnosti in ena največjih ugank v zgodovini letalske industrije.