Hitler: Od berača do najhujšega serijskega morilca vseh časov

Ko se je izučeni čevljar Alois Schicklgruber, ki je delal kot carinski uradnik, poročil s svojo sestrično v drugem kolenu Klaro Pölzl, je bila to zanj že tretja poroka. Ustalila sta se v mestecu Braunau ob reki Inn, 90 kilometrov zahodno od avstrijskega Lienza v Zgornji Avstriji, tedanji meji Avstro-Ogrske. Alois je bil nezakonski sin Marie Ane Schicklgruber, zato je pri 40 letih prevzel priimek svojega krušnega očeta Johana Georga Hiedelerja, le da ga je po novem zapisal kot Hitler. V zakonu s Klaro se jima je rodilo šest otrok, a preživela sta le četrti Adolf in zadnja Paula.

Na Dunaju je živel kot berač

Bilo je torej tistega nesrečnega 20. aprila leta 1889, ko je na svet prijokal Adolf Hitler, najhujši serijski morilec vseh časov. Dodobra ga je zaznamovalo že otroštvo: mati je bila mila, podredljiva, tiha in pobožna žena, ki je soproga morala klicati 'stric'. Ta je bil po drugi strani strog, avtoritaren, gospodovalen in razdražljiv gospod, ki ni čutil povezanosti z družino in je dnevno pretepal tako ženo kot otroka. Adolf je bil zasanjana, umetniška duša, rad je risal in igral klavir. V Linzu je dokončal pet let osnovne šole in tam preživel tudi večino svojega otroštva. Nato se je leta 1907 preselil na Dunaj, da bi se vpisal na študij slikarstva, a so ga na tamkajšnji umetnostni akademiji kar dvakrat zavrnili. Glede na njegove sposobnosti so mu predlagali, naj se vpiše na študij arhitekture, a je Adolf to možnost vztrajno zavračal.

Oktobra leta 1907 so mu domači sporočili, da je mati hudo zbolela, zato se je nemudoma odpravil v rodni Braunau. Zdravnik Eduard Bloch, ki je bil (kako ironično) žid, ga je soočil z dejstvom, da mati boleha za rakom na prsih in da ji ne morejo pomagati. Adolf je ostal doma vse do decembra, ko je mati preminila in bil hvaležen zdravniku, ki ji je hude bolečine lajšal z morfijem. Po materini smrti se je vrnil na Dunaj, v mesto, ki ga je sicer sovražil, a zaradi nesoglasij z očetom enostavno ni želel ostati doma. Raje je pohajkoval po ulicah tujega mesta in iskal grešnega kozla za svoj družbeni padec ter ponižanje.

Usodno je bilo izobraževanje iz retorike

Adolf je na Dunaju ostal vse do svojega 25. leta. Ves ta čas je bil brez poklica, brez službe, brez stalnega doma. Čeprav je živel zelo zdravo, je zbolel za Basedowovo boleznijo, boleznijo ščitnice, katere posledica so bile izbuljene oči in slab vid. Nezadovoljen z ureditvijo Avstro-Ogrske je leta 1913 pobegnil v München in se tako izognil vpoklicu v vojsko. A leto pozneje se je zaradi pomanjkanja denarja sam javil, da se pridruži nemškim vojaškim silam in bil ob izbruhu prve svetovne vojne kurir prvega bavarskega pehotnega polka. Med vojaki je dobil povsem novo perspektivo življenja: končno je bil enakovreden in to mu je začelo vlivati prepotrebno samozavest.

Oktobra leta 1916 je bil v bitki na Somi ustreljen v stegno, zato se je moral vrniti v vojaški tabor. Marca naslednje leto se je vrnil na fronto, kjer je bil zaradi srčnega bojevanja odlikovan z železnim križcem prve in druge stopnje. A še pred koncem vojne se je znova znašel v bolnišnici – tokrat zaradi zastrupitve z bojnim plinom iperitom, ki ga je delno oslepil. Čeprav je bil za svoja prizadevanja nagrajen s činom poddesetnika, je bil zaradi svoje usode razočaran in zagrenjen. Iz bolnišnice se je vrnil v München, kjer je delal za armado in sodeloval pri obračunavanju s politično levico. Politični nasprotniki so se ves čas norčevali iz njegove nekompetentnosti v političnem nastopanju, a so ga s tem le dodatno motivirali na njegovi poti oblikovanja predsodkov, zamer, strahov, frustracij in fobij. 

Po prvi svetovni vojni je vojska, ki je v njem očitno vendarle videla potencial, Hitlerja poslala na govorniške tečaje, na katerih so ga natrenirali v retoriki, agitiranju, prepričevanju, zapeljevanju in demagogiji. Potrebovali so namreč primerne propagandne agente, ki naj bi vojakom s svojo močjo prepričevanja iz glave izbili prevratniške in komunistične ideje, ki so v povojnem času vladale na Bavarskem. A Adolf je pridobljeno znanje izkoristil za svoj politični vzpon. Ko je ugotovil, da zna narediti vtis in ima naravni talent za govorništvo ter inovativno in učinkovito prepričevanje ljudi v svoj prav, je vstopil v Nemško delavsko stranko in jo kmalu preimenoval v Nacionalsocialistično nemško delavsko stranko. 24. februarja leta 1920 je prvič nagovoril zbrano množico in premaknil njihova mišljenja, jih podžgal ter pripeljal do ekstaze.

Dejansko to v času po izgubljeni vojni ni bilo ravno preveč težko. Nemci so bili ponižani kot narod, zato je lahko vsak, ki je imel dobre govorniške sposobnosti in vsaj približno izdelano ideologijo, vplival nanje. Država je bankrotirala, njena valuta je bila uničena, banke so propadale, finančne posledice hiperinflacije so bile za povprečne ljudi uničujoče, prihranki so izhlapeli v nekaj urah, zavarovalniške police so bile brez vrednosti, pokojnine in plače redno zaposlenih so bile le še drobiž, zadolževanje je postajalo neznosno in vse to je močno vplivalo na njihovo psihološko stanje ter sposobnost treznega razmišljanja. Lahko bi rekli, da so si v teh težkih trenutkih dobesedno želeli mogočnega, odločnega, gospodovalnega in karizmatičnega človeka, v kakršnega so izučili Hitlerja, ki je, osebno jezen na ves svet, ljudstvu obljubil, da bo obračunal z vsemi, ki so ponižali Nemce, jih uničili in oropali.

Devet mesecev za Moj boj

To Hitlerjevo delovanje na množice je močno vplivalo tudi nanj. Ugotovil je namreč, da lahko obvladuje množice in z njimi ravna, kot mu je volja. To ga je navdalo z dobršno mero samozavesti in ga še bolj podžgalo pri sproščanju njegovega osebnega besa. Novembra leta 1923 je bil zaradi napada na ministrstvo ter poskusa državnega udara, pri katerem je bilo ubitih 16 nacistov in trije policisti, obsojen na pet let zaporne kazni v jetnišnici Landsberg, kjer so bile razmere bolj hotelske kot zaporniške. Preden so ga privedli pred roko pravice, naj bi se zatekel v Uffing ter poskušal storiti samomor, a naj bi mu pučisti to preprečili. Čeprav še sploh ni odslužil pogojne kazni, ki so mu jo naložili leto poprej zaradi kršenja javnega reda in miru, je dobil novo, ki pa je zaradi zvez in poznanstev trajala vsega devet mesecev. A to je bilo povsem dovolj, da je karizmatični gospod, ki tudi v zaporu nikoli ni pustil, da bi ga videli brez kravate, napisal knjigo Moj boj (Mein Kampf).

V knjigi je predstavil svoj poleti 1919 privzet antisemitizem in za zajedavce nemške družbe razglasil žide, ki naj bi pokradli, uničili, ponižali, izdali, zastrupili in okužili pristno arijsko raso. To je bil čas, jo je bilo v njem največ strupenih zamer in je čutil globoko ponižanje, zato ne čudi, da se je njegov gnus do izbranih židov naglo stopnjeval, svojo na novo odkrito sovraštvo pa je hitro oblikoval v teorijo zarote. »Kamor koli sem šel, povsod sem začel srečevati žide, in več ko sem jih videl, ostreje so se v mojih očeh ločili od preostalega človeštva,« je zapisal v manifestu ter jih prepoznal kot glavne krivce umazanije, bolezni, propada moralnih vrednot, pokvarjenosti, korupcije in razsipavanja davkoplačevalskega denarja. Žide je okrivil za vse zlo, ki je doletelo Nemčijo in želel je, da to spoznajo tudi Nemci ter mu pomagajo »popolnoma odstraniti to svetovno kugo«. Prepričan je bil, da bo le z njihovo iztrebitvijo mogoče ustvariti rasno čisto nacijo ter odpraviti vsa razredna nasprotja, družbena protislovja in državne težave.

Ko so Hitlerja na dan pred božičem leta 1924 izpustili iz zapora, se je njegov položaj na skrajni desnici nemške politike močno utrdil. Leta 1927 je organiziral Hitlerjevo mladino (Hitler Jugend) za fante, stare od 15 do 18 let, Bund Deutscher Mädel za dekleta in Frauenschaften za ženske. Leta 1928 je njegova stranka na parlamentarnih volitvah dobila le dva odstotka glasov, a je zlom newyorške borze naslednje leto močno zamajal že tako krhko nemško gospodarstvo ter povzročil razpad vladajoče koalicije, kar je Hitler spretno izkoristil v svoj prid. Na ponovnih volitvah leta 1930 je njegova stranka prišla v parlament kot druga najmočnejša politična frakcija v državi. Leta 1932 je Hitler končno dobil nemško državljanstvo in takoj zatem kandidiral na predsedniških volitvah, a ga je po dveh krogih z minimalno prednostjo premagal Paul von Hindenburg. Vendar pa to ni pomenilo, da bo Adolf ostal brez položaja: 30. januarja leta 1933 je postal nemški kancler in si tako zagotovil podporo za svoje načrte.

Pohod na čelo države

S spretnimi političnimi spletkami in manipuliranjem gospoda predsednika je Hitler leta 1933 dosegel razpis novih volitev, na katerih je njegova stranka dobila 44 odstotkov glasov. Ker je potreboval absolutno večino, se je povezal z DNVP (Nemška narodna ljudska stranka - Deutsche Nationalne Volkspartei) in si tako omogočil nadzorovano vladanje. Vse politične nasprotnike je dal aretirati in pozneje se je v koncentracijskih taboriščih za večino izgubila vsakršna sled. Postarani predsednik Hindenburg je bil vse bolj krhkega zdravja in Hitler je v tem videl izjemno priložnost za svoj veliki pohod na državo. 2. avgusta 1934 je Hindenburg umrl in Hitler je prevzel njegove dolžnosti. Združil je vlogi kanclerja in predsednika ter postal vrhovni poveljnik oboroženih sil in državni poglavar. Postal je Führer.

Organiziral je koncentracijska taborišča, v katera je dal zapirati homoseksualce, politične nasprotnike, pripadnike verskih sekt, potepuhe, lenuhe, prostozidarje, rome in žide. Ti so kot zaporniki morali opravljati številna dela, ob tem pa so jim na veliko odrekali hrano in pijačo. Tisti, ki za delo niso bili sposobni, so bili takoj poslani v plinske celice, kjer jih je čakala gotova smrt. Taborišča tega tipa so bila postavljena med decembrom 1941 in julijem 1942 v Chelmnu, Warthelandu, Belžcu, Sobiboru in Treblinki, po ogromnem številu žrtev pa sta znani predvsem taborišči Auschwitz-Birkenau in Majdanek. Na zdravih odraslih in otrocih so dobro plačani zdravniki izvajali različne eksperimente ter testirali cepiva za razne hude bolezni, s tem pa eksperimentirance nemalokrat obsodili na bolečo smrt.

V času Hitlerjeve vladavine je bilo v zaporih in koncentracijskih taboriščih več kot 25 milijonov ljudi vseh ras, narodnosti in veroizpovedi. Nikoli ne bo mogoče ugotoviti točnega števila žrtev, ki so padle v tej dolgoletni vojni proti nacizmu. Samo v nemških koncentracijskih taboriščih je skupaj umrlo štiri milijone ljudi, skupno pa je vojna vzela od 6,5 do 8 milijonov večinoma povsem nedolžnih duš. Glede na povsem brezčutno ravnanje z nič krivimi ljudmi se je skozi leta razvilo veliko teorij o tem, ali je bil Hitler psihično in fizično bolan. Zlasti po vojni so se pojavila mnoga ugibanja o Hitlerjevem duševnem zdravju. Generacije zgodovinarjev, psihologov, psihiatrov in amaterskih raziskovalcev so poskušale odkriti razloge za njegovo obnašanje in nerazumne odločitve. Po mnenju večine bi bil namreč le duševni bolnik zmožen začeti svetovno vojno, pobiti nepredstavljivo število nedolžnih ljudi le zaradi njihovega porekla.

Nekateri so bili mnenja, da je njegovo obnašanje posledica travm iz otroštva, drog in mentalnih obolenj. Sledeč tem teorijam je bil Hitler shizofrenični homoseksualec, ki je bolehal za sifilisom, odvisnik od drog, ki ga je mati prekmalu odstavila, oče pa ga je neusmiljeno pretepal. Nekateri trdijo celo, da je imel le en testis ter da mu je del penisa pri le sedmih letih odgriznil kozel. O Hitlerjevem zdravstvenem stanju je težko govoriti z veliko natančnostjo, saj je po vojni vsa njegova zdravstvena dokumentacija izginila. A sodeč po osebnih beležkah njegovih osebnih zdravnikov, naj bi vsaj občasno jemal 82 različnih zdravil. V glavnem so bile to vitaminske injekcije in zdravila proti napenjanju, griži in kolikam. Imel naj bi povsem normalno spolno življenje, trpel pa naj bi za zmanjšano imunsko odpornostjo, povišanim krvnim tlakom in gastroenterološkimi težavami. Čeprav je nacistična propaganda njegovo vegetarijanstvo predstavila kot del njegove ljubezni do vseh živih bitij, naj mesa ne bi jedel zgolj zaradi težav s prebavo.

Hrano so pred njim morale poskusiti pokuševalke

A ne glede na to, ali je bil zdrav ali ne – v življenju je zagrešil neoprostljive zločine. Začelo se je že leta 1936, ko je znova zasedel demilitarizirano Porenje in kmalu zatem Nemčiji priključil še sosednjo Avstrijo – vse v želji, da bi ustvaril Lebensraum, to je življenjski prostor velike Nemčije. Leta 1936 se je Hitler skupaj z Benitom Mussolinijem vmešal v špansko vojno. 9. in 10. novembra 1938 se je zgodila tako imenovana kristalna noč, v kateri so nacisti požgali sinagoge, izropali judovska podjetja in 30 tisoč moških poslali v koncentracijska taborišča. Nato je napadel Češkoslovaško. 1. septembra 1939 je napadel Poljsko, 9. aprila naslednje leto Dansko in Norveško, 10. maja pa Belgijo ter Nizozemsko. Nato je padla Francija, ki je 22. junija 1940 podpisala premirje. 15. avgusta je napadel Anglijo, ki pa se je njegovih bombnih napadov obranila. To je bila napoved začetka konca Hitlerjevega tretjega rajha.

22. junija 1941 je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo in pol leta pozneje, 31. januarja 1943, v bitki pri Stalingradu doživela usodni poraz. Hitler je začel izgubljati tudi na afriški fronti. Kmalu po porazu v Rusiji je Italija kapitulirala in napovedala vojno nekdanji zaveznici. 6. junija 1944 so se zavezniki izkrcali v Normandiji in odprli drugo fronto ter s tem Hitlerja prisilili v vojskovanje na dveh koncih, kar je bilo zanj nevzdržno, saj je bil psihično vse bolj na tleh. Nemčija se je lahko samo še branila, pa tudi to ji je šlo vse slabše od rok. Adolf pa se je vse bolj bal za svoje življenje. Celo tako zelo, da je zaposlil kar 15 deklet, ki so morale poskusiti vso hrano, preden so mu jo odnesli v njegov strogo varovan štab Volčji brlog – danes skoraj povsem uničen bunker daleč v gozdovih severovzhodne Poljske.

Med njimi je bila tudi Margot Woelk, ki je pred leti spregovorila o svoji travmatični izkušnji. Kot je povedala nemškim novinarjem, sta s soprogom živela mirno življenje v Berlinu, nato pa so njega poklicali v vojsko, ona pa se je odločila preseliti k sorodnikom v Rastenburg. Tam se je zaposlila v civilni službi ter dve leti in pol opravljala delo pokuševalke. Führerja naj nikoli ne bi srečala v živo, večkrat pa je naletela na njegovega nemškega ovčarja Blondieja. Kot je povedala leta 2013, so morale s kolegicami vselej testirati, ali je hrana zastrupljena, saj naj bi se Hitler bal, da bi ga sovražniki zastrupili. Prav zaradi tega so sicer okusne obroke s strahom preizkušala tudi dekleta, saj je do njih prihajalo na stotine govoric o možnosti napada in so se, jasno, bala za svoja življenja.

Bil je vegetarijanec

»Bil je vegetarijanec," se je Hitlerjevih prehranjevalnih navad spominjala Woelkova in dodala, da je vedno imel bogat jedilnik in da so v časih, ko so številni Nemci trpeli zaradi pomanjkanja hrane, njegove pokuševalke dobro jedle: "Hrana je bila zelo okusna, jedel je le najboljšo zelenjavo, šparglje, papriko, vse, kar si lahko predstavljate. Kot dodatek je vedno jedel riž ali pa testenine." Njegovi strahovi za življenje sicer niso bili iz trte izviti. Le štiri mesece preden je nemška vojska zaradi napredovanja Rdeče armade razstrelila večino stavb kompleksa, je bil Volčji brlog namreč prizorišče neuspelega poskusa atentata na Hitlerja. Nemški oficir Claus von Stauffenberg je med Hitlerjevim sestankom osebja 20. julija 1944 sprožil bombo v aktovki, vendar je vodja nacistov preživel, von Stauffenberga pa so ujeli in ga takoj zatem z drugimi zarotniki usmrtili.

Po neuspelem atentatu naj bi napetost v Volčjem brlogu naraščala iz dneva v dan in nacisti naj bi Margot ukazali, da zapusti hišo svojih sorodnikov in se preseli v zapuščeno šolo v bližini Volčjega brloga. Ko je začelo postajati jasno, da se vojna za Nemce ne bo dobro končala, ji je eden od prijateljev SS-ovcev svetoval, naj zapusti kompleks. To je Margot tudi storila, z vlakom se je vrnila v Berlin in se tam nekaj časa skrivala. Preostalih 14 pokuševalk je ostalo v Rastenburgu, ker so tam imele dom in družino. A kmalu po njenem odhodu iz Volčjega brloga naj bi jih ubili: "Pozneje sem izvedela, da so Rusi ubili vseh 14 mladih deklet." 25. aprila 1945 so zavezniki vstopili v Berlin. Hitler je bil takrat že v svojem podzemnem bunkerju, kjer se je pet dni pozneje poročil svojo dolgoletno ljubico Evo Braun, nato pa skupaj z njo in s svojimi najožjimi sodelavci naredil samomor. Njuni trupli naj bi sicer skrivoma pokopali, a naj bi ju zavezniki pozneje našli in odpeljali neznano kam.

Je res mrtev?

Prav zaradi misterioznosti okoli trupel vse do danes kroži nemalo teorij o tem, da v resnici Hitler v Volčjem brlogu ni umrl. Njegove posmrtne ostanke naj bi iz bunkerja prinesli Rusi, a naj bi se pozneje izkazalo, da je lobanja z luknjo v glavi pripadala ženski. Poleg tega naj bi Führerja po letu 1945 videli v Južni Ameriki, kamor naj bi odpotoval s podmornico. Od tam naj bi s pomočjo argentinskega desničarskega predsednika Juana Perona še naprej širil svoje nacistične težnje in užival najvišjo stopnjo varovanja s skrbno dodelanimi zgradbami ter bunkerji sredi džungle. A vse to so pred časom ovrgli francoski znanstveniki, ki so v reviji European Journal of Internal Medicine objavili poročilo analize delčkov Hitlerjevega zobovja, ki so ga hranili v Moskvi.

Po njihovih ugotovitvah naj bi tako Hitler kot Braunova zaužila kapsulo cianida in si nato za vsak slučaj sodila še s strelom v glavo. "Zobje so pristni, o tem ni dvoma. Naša študija dokazuje, da je Hitler umrl leta 1945," je dejal eden od štirih soavtorjev študije, profesor Philippe Charlier. Analiza zobovja in številnih protez je odkrila tudi zobni kamen in nobenih sledi mesnih vlaken, je poročala francoska tiskovna agencija AFP. To je bilo sicer prvič po letu 1946, da so ruski državni arhivi in tajna služba FBS skupini znanstvenikov dovolili analizirati Hitlerjeve kosti. Omejeni so bili le pri delčku lobanje s strelno rano, iz katerega niso smeli vzeti vzorcev, lahko pa so si jo ogledali.

Kot so odkrili, je morfologija delčka primerljiva z radiografijo Hitlerjeve lobanje, ki je bila opravljena leto dni pred njegovo smrtjo. Analiza  sicer ni odkrila sledi smodnika, kar verjetno pomeni, da se je Führer ustrelil v vrat ali zgornji del glave, so pa raziskovalci v zobovju odkrili usedline, ki bi lahko nakazovale na reakcijo med cianidom in kovinskimi delci v protezi. Jasno je torej eno: Hitler je zagotovo umrl 30. aprila leta 1945 v svojem Volčjem brlogu, obdan s peščico ljudi, ki mu vse do zadnjega niso obrnili hrbta.