Po poskusu umora Donalda Trumpa zdaj vsi govorijo o tem

30. marca 1981 je John Hinckley Jr. v Washingtonu streljal na ameriškega predsednika Ronalda Reagana in ga hudo ranil. Vanj je  v 1,7 sekunde izstrelil šest nabojev z razdalje slabih dobrih 5 metrov, to pa je bilo zadnjič, da je bil v poskusu atentata ranjen ameriški predsednik.

Štiri desetletja pozneje je 20-letni Thomas Matthew Crooks v ameriškega predsedniškega kandidata Donalda Trumpa s približno 120 metrov izstrelil osem nabojev in ga zadel v uho.

V obeh primerih so centimetri in sekunde odločali o življenju in smrti ter o političnih razmerah v eni največjih svetovnih sil in s tem v celem svetu.

"Pomembno je poudariti, da je bil Reagan predsednik, Trump pa predsedniški kandidat," za BBC pravi Henry William Brands, profesor zgodovine na teksaški univerzi v Austinu. "Ko se zgodi, da je predsednik ubit ali ranjen, se vsak človek v državi počuti prizadetega, saj imamo samo enega predsednika, zato se vsi zberejo okoli njega."

V dneh po napadu na Trumpa se je veliko govorilo o Reaganu. Potegnile so se vzporednice med obema poskusoma atentata, njunih posledicah, pa tudi med nekdanjima predsednikoma. Oba sta bila funkcionarja republikanske stranke in sta živela hollywoodski slog življenja – Reagan je bil pred politiko igralec, Trumpu pa vloge v filmih, serijah in resničnostnih šovih niso tuje.

Brands opozarja na eno ključnih razlik. "Veliko ljudi ni podpiralo Reaganove politike, le redki pa so bili tisti, ki mu osebno niso bili všeč ali pa jim ga je bilo vsaj nekoliko težko ne imeti rad – bil je zelo očarljiv," pravi Brands, avtor več kot 30 knjig o ameriški zgodovini, vključno z eno Reaganovih biografij. "To v resnici ne velja za Trumpa."

Washington, 30. marec 1981

Tistega dne je 25-letni John Hinckley Jr. napisal pismo. Kot vsa ostala je bilo naslovljeno na slavno igralko Jodie Foster. Ob gledanju filma Taksi Martina Scorseseja iz leta 1976, v katerem igrata Robert De Niro in Jodie Foster kot prostitutka, je Hinckley razvil obsedenost s takrat še mladoletno igralko.

"Kot že zelo dobro veš, te imam zelo rad. Z žrtvovanjem lastne svobode in morda svojega življenja upam, da bom spremenil  tvoje mnenje o meni." Da bi naredil vtis nanjo, se je odločil ubiti Reagana, ki je položaj predsednika prevzel januarja istega leta in premagal takratnega ameriškega voditelja Jimmyja Carterja.

De Niro, kot depresivni in osamljeni Travis Bickle, proti koncu filma prav tako poskuša ubiti ameriškega senatorja, ki kandidira za predsednika. "Draga Jodie, zagotovo obstaja možnost, da umrem, ko poskušam priti do Reagana. Ravno iz tega razloga ti zdaj pišem," je dejal Hinckley. "V trenutku bi opustil to idejo, če bi le lahko osvojil tvoje srce in s teboj preživel preostanek svojega življenja."

 Končal je pismo in odšel pred hotel Washington Hilton, kjer je imel Reagan sestanek. Zlil se je z množico in čakal. Ko je Regan prišel ven, so ga televizijske kamere ujele nasmejanega in mahanja množici. Ob 2.27 so se najprej zaslišali streli, nato pa kriki. Prva krogla je tiskovnega predstavnika Bele hiše Jamesa Bradyja zadela v glavo. Jerry Parr, agent tajne službe, zadolžen za varovanje ameriških predsednikov, je takoj skočil na Reagana in ga potisnil proti odprtim vratom limuzine.

Drugi naboj je zadel policista Thomasa Delantija, četrti pa agenta tajne službe Tima McCarthyja, ki je stal pred Reaganom. Peti je zadel blindirano okno limuzine, v katero so posedli Reagana. Par je vstopil za njim in vozniku rekel, naj se odpravi proti Beli hiši. 

Ameriški predsednik se je pritoževal nad bolečinami v prsnem košu, vendar so mislili, da se je med hitro evakuacijo ob nekaj zadel  in da ima počeno rebro. Ko je začel izkašljevati kri, so ugotovili, da je stanje veliko resnejše. Odločili so se, da gredo naravnost v bolnišnico, kamor so prispeli v manj kot štirih minutah, a se je pred njo predsednik Reagan zgrudil. Zdravniki so ga stabilizirali in nato poslali v operacijsko sobo.

Krogla, ki je najprej zadela okno limuzine, je končala v njegovem boku pod levo roko, zlomila rebro in prebodla pljuča ter povzročila notranjo krvavitev. Ustavila se je le dva ali tri centimetre od srca.

"Življenje sedemdesetletnega predsednika je rešil odziv najvišjih agentov tajne službe," piše Del Quentin Wilber, avtor knjige Rawhide Down o poskusu atentata na Reagana. "Odločitev, da gredo namesto v Belo hišo naravnost v bolnišnico, mu je verjetno rešila življenje," dodaja. "Fascinantno je pomanjkanje kakršnega koli političnega motiva pri takšnem poskusu umora," za BBC pravi zgodovinar Vukašin Zorić s Filozofske fakultete Univerze v Beogradu. "To kaže, kako ranljiva je svetovna zgodovina, ko gre za osebnosti, da je veliko odvisno od njihovega zdravja in od tega, ali jih bo kdo iz kakršnega koli razloga poškodoval in ubil."

Vsa osemdeseta leta so bila, kot pravi, v znamenju Reaganovega mandata, kar pa bi se lahko končalo, še preden se je začelo.

Batler, 13. julij 2024.

"Evo vidite, kaj se je zgodilo ...", je dejal Trump na zasedanju republikanske stranke v zvezni državi Pensilvaniji in se nenadoma prijel za desno uho. V daljavi se je nekaj slišalo, a marsikdo ni razumel, kaj se dogaja. In potem so sledili kriki in kaos. "Dol, dol, dol," je bilo moč slišati agente tajne službe, ko so se vrgli na nekdanjega ameriškega predsednika, ki se je želel vrniti v Belo hišo.

Trump je kmalu za tem vstal in z okrvavljenim obrazom dvignil pest, kar so fotoreporterji posneli, slike pa so takoj končale na družbenih omrežjih. Potem so ga odpeljali na varno.

Mnogi so se v prvih odzivih na poskus atentata, pa tudi v analizah, kaj bo s Trumpom, vrnili 40 let nazaj in se spomnili primera Reagana.

"Ena od razlik je, da je bil John Hinckley aretiran takoj, ni bil poškodovan in je lahko povedal svojo zgodbo," je dejal Brands. "Napadalec na Trumpa je bil ubit in do zdaj nihče ni razumel njegovih motivov." Hinckleyju so po napadu sodili, a je zaradi norosti pristal v psihiatrični ustanovi, kjer je preživel 25 let.

Od leta 2016 je na prostosti, o vsem, kar se je leta 1981 dogajalo, pa je celo dal intervju.

Wilber piše, da je poskus atentata v ameriški javnosti povzročil porast "izjemne simpatije do Reagana", njegovo odobravanje javnosti pa se je močno povečalo. "Videli so predsednika, ki je ravnal elegantno in pogumno, slišali so, da se je šalil z zdravniki in medicinskimi sestrami, ki so se borile, da bi rešile njegovo življenje, in skušale olajšati stisko njegovih bližnjih," pravi Wilber.

Ti stavki se še vedno ponavljajo.

Ko je ležal v bolniški postelji, je svoji ženi Nancy Reagan rekel: "Draga, pozabil sem se skloniti," s čimer je citiral boksarja Jacka Dempseyja, ki je to rekle po porazu v ringu. Pred operacijo je zdravnikom na kratko sporočil: "Upam, da ste vsi republikanci."

"Bela hiša ni čakala niti sekunde, da bi te stavke predala tisku," piše Wilber.

Alan Littman, zgodovinar z ameriške univerze v Washingtonu, je za BBC povedal, da je napad povzročil "simpatijo do Reagana", a da Wilber "pretirava".

"Leto kasneje je 60 odstotkov vprašanih dejalo, da Reagan ne bi smel kandidirati za drugi mandat, njegova ocena odobravanja pa je bila zgodovinsko nizka," je dejal Litman, ki se je v svoji karieri ukvarjal predvsem z ameriškimi predsedniki. "Njegova ocena se je bistveno izboljšala šele, ko si je ameriško gospodarstvo opomoglo."

Paul Bains, profesor na Univerzi v Leicestru, ki se ukvarja s političnim marketingom, za BBC pravi, da lahko atentati izboljšajo ugled žrtve. "Nekakšen patriotski odgovor na zunanjo grožnjo predsedniku združuje javnost, kar je v politološki literaturi znano kot 'učinek zborovanja okoli zastave'," pravi Bains. Kot primere za to navaja atentate na ameriška predsednika Johna Kennedyja in Abrahama Lincolna, indijskega voditelja Mahatmo Gandija in ameriškega borca za človekove pravice Martina Luthra Kinga.

Vendar ni vse tako preprosto.

Da, podpora Reaganu se je po poskusu atentata povečala za 12 do 18 odstotkov, a se je v sedmih dneh ta rast prepolovila, poudarja Bains. Dodaja še, da poskusa atentata na ameriška predsednika Harryja Trumana leta 1950 in Geralda Forda leta 1975, ko so bili mediji manj pomembni, nista izboljšala njihove podpore. "Vendar se zdi, da ni splošnega pravila, ki bi navajalo, da imajo politiki, ki preživijo poskuse atentata, kratkoročno ali dolgoročno povečanje priljubljenosti," pravi Beins. "Povsem odvisno od okoliščin in politika samega – ali je že bil priljubljen, kako se je odzval na napad, kako hudo je bil poškodovan, ali tudi druge stranke napad obsojajo in podobno."

V tem smislu meni, da so k skokoviti Reaganovi priljubljenosti najbolj pripomogli njegovi komentarji in šale z zdravniki, zaradi katerih je bil "kljub vsemu videti močan in miren".

Donald Trump v primerjavi z Ronaldom Reaganom

Na vprašanje o podobnosti Reagana in Trumpa Zorić iz Centra za ameriške študije Filozofske fakultete najprej izpostavi volilne slogane. Reaganovo je bilo "naredimo Ameriko veliko", Trumpovo pa "naredimo Ameriko spet veliko".

"Pri dobršnem delu volilnega telesa Trump igra na to nostalgijo po Reaganovih osemdesetih letih, ko je prišlo do vrnitve konservativnosti na družbeni ravni, a tudi kratkega obdobja brezbrižnosti v materialnem smislu."

Vendar pa Brends dodaja, da je med njima "več razlik kot podobnosti".

Največja je ta, da je bil Reagan večni optimist – vedno znova je ponavljal, da je Amerika najboljša država na svetu in da bo še boljša, pravi ameriški zgodovinar.  "Trumpovo stališče je, da je nekoč to morda držalo, danes pa zagotovo ne, po načelu 'vse je grozno in jaz sem edini, ki lahko to popravi'."

Kaj čaka Trumpa?

Na to vprašanje je težko odgovoriti. Da, fotografije Trumpa z okrvavljenim obrazom in dvignjenimi pestmi, vse z ameriško zastavo v ozadju, so v le nekaj minutah preplavile družbena omrežja. Mnogi menijo, da so ene izmed najboljših 21. stoletja. Pojavili so se tudi komentarji, da je rezultat ameriških volitev že določil poskus atentata.

Vendar Baines meni, da ni čisto tako.

"Eno je gotovo, Trumpovi privrženci bodo po vsem skupaj še bolj vneti, vprašanje pa je, ali bodo v njegov tabor prestopili volivci demokratske stranke ali tisti, ki so spremenljivega mnenja," pravi. Do volitev je še nekaj mesecev, tako da nič ni gotovo, dodaja, "težko pa je reči, ali mu bo napad pomagal pri zmagi na volitvah".

Brands se vrača 40 let nazaj. "V Reganovem primeru je krogla povzročila zelo hiter srčni utrip in bil je zelo blizu smrti. Ena od posledic tega, tako po njegovih besedah kot tudi po ljudeh okoli njega, je, da je spoznal, kako krhko je človeško življenje," navaja.

Trumpa so ustrelili v uho in "takoj je bilo jasno, da ne bo umrl", Brands pa se sprašuje, ali bi se kaj podobnega lahko zgodilo tudi njemu.

"Morda mu bo bližnje srečanje s smrtjo dalo misliti, spoznati, kako kratko je življenje in to tudi javno pove na kakšnem zborovanju ... Morda bi si takrat pridobil naklonjenost širše javnosti. Vendar je bolj verjetno, da bo ostal isti stari Donald Trump."

Ameriška družba in politika sta danes tako polarizirani, dodaja, da "si je težko predstavljati, da bi kdo ustvaril celo trajen občutek enotnosti. To je velika naloga, veliko večja kot pred 40 leti, ko je bil napaden Reagan."

Vir: www.bbc.com