Kaj se zgodi, ko umremo? Od pošasti do fenomena déjà vu

Človek se že od pradavnine sprašuje, kaj se zgodi z nami, ko umremo. Različne kulture in vere imajo svoje razlage, ki zapolnjujejo vrzel v znanju, ki jo znanost za zdaj še ni uspela zapolniti. Za to pa imamo številna pričanja ljudi, ki so imeli bližnje srečanje s smrtjo, a so dobili drugo priložnost. V nadaljevanju predstavljamo nekaj zgodb in teorij o tem, kaj se zgodi, ko umremo.

Znanost nam lahko ponudi zgolj odgovor, kaj se po smrti zgodi z našim telesom, ko neha biti naše srce. Še naprej pa ostaja neodgovorjeno vprašanje, kaj se zgodi z našo dušo, ko telo omaga. Na to imajo verjetno najboljši odgovor tisti, ki so že umrli in se vrnili med žive, nevropsihologi in zdravniki, ki se ukvarjajo s to temo.

Dr. Kathryn Mannix, ki se med drugim ukvarja s paliativo, trdi, da umiranje ni tako grozno, kot se zdi. Podobno kot rojstvo je smrt samo del procesa. Sčasoma se ljudje utrudimo in vedno več časa spimo. Dr. Thomas Fleischmann, ki ima več kot 35-letne izkušnje kot zdravnik z intenzivne nege, pravi, da obstaja pet stopenj umiranja. Svojo teorijo je osnoval na izpovedih skoraj 2.000 bolnikov, ki so doživeli bližnje srečanje s smrtjo.

Pet faz umiranja

Prva faza je nenadna sprememba, ko vsa bolečina, tesnoba, ves strah in hrup nenadoma izginejo in jih zamenjajo spokojnost, milina in mirnost. Nekateri, ki so smrti zrli v oči, so dejali, da se jih je polotilo veselje. Druga faza je po navedbah Fleischmanna izventelesna izkušnja, ko imajo ljudje občutek, da lebdijo nad svojim telesom in vidijo sebe ležati na postelji. Tretja faza je za 98 odstotkov ljudi prijetna, medtem ko preostali slišijo grozne zvoke, vonjave in strašljiva bitja. V četrti fazi večina vidi na oko prijetno svetlobo, ki je usmerjena v popolno temo in daje občutek topline in svetlosti. Okoli 10 odstotkov ljudi, ki so že bili na poti iz tega sveta, so po navedbah Fleischmanna dejali, da so jih obdajale čudovita okolica, lepe barve in glasba ter da so čutili brezpogojno ljubezen. To je tudi zadnja, peta stopnja umiranja.

Déjà vuja

Leta 2021 je Brandon Monhollen na TikToku delil bizarno teorijo o smrti in fenomenu déjà vu. "Kaj, če je luč na koncu tunela, ki jo uzremo, ko umremo, luč druge bolnišnice? Tam se nato rodimo in jokamo, ker se spomnimo vsega iz preteklega življenja in smo to zaradi smrti izgubili. Ko odraščamo, začenjamo pozabljati preteklo življenje in se osredotočimo na tega, ki ga trenutno živimo. Toda delčki spomina ostajajo in zato tudi doživljamo déjà vu."

Ko umreš, veš, da si umrl

Študije kažejo, da se možganske aktivnosti lahko odvijajo tudi po tem, ko človek umre. To pomeni, da se lahko zavedate, da ste umrli. Znanstveniki so ugotovili, da se v velikih možganih, ki nas držijo pri zavesti, možganske funkcije lahko nadaljujejo, četudi se je naše srce medtem že ustavilo. Kot poudarja dr. Sam Parnia, lahko možganske celice brez podpore živijo še več dni. Leta 2016 so strokovnjaki z univerze v kanadskem Ontariu pod drobnogled vzeli štiri posameznike, ki so jih odklopili z aparatur za podporo vitalnih življenjskih funkcij. Pri treh so se možganske aktivnosti prekinile takoj, ko je nehalo biti srce, v enem primeru pa se je možgansko valovanje nadaljevalo tudi po tem, ko je bila oseba proglašena za mrtvo. Običajno do tovrstnega valovanja prihaja le med spanjem. ''Celice ne umrejo iznenada. So precej bolj odporne na smrt, kot morda si mislimo,'' razlaga Parnia.

Ko se ti življenje zavrti pred očmi

Nedavno je odmevala novica o ekipi znanstvenikov, ki so merili možganska valovanja 87-letne osebe, ki je trpela za epilepsijo in je med nevrološkim pregledom doživela usoden srčni infarkt. Ob tem so po naključju nastale nevrološke slike (gre za sploh prve posnetke umirajočih možganov), ki so osvetlile dogajanje pred smrtjo. 30 sekund pred infarktom in po njem so beležili možganske valove, ki so bili podobni valovanju, ki nastane, ko sanjamo in se spominjamo preteklosti. To potrjuje eno od teorij, da se nam tik pred smrtjo življenje odvrti pred očmi. V tistem času, ko je srce rajnika v možgane prenehalo pošiljati kri, so možganski valovi sledili vzorcem, ki so primerljivi z vzorci sanjanja, spominjanja in osredotočenosti. Sledil je zastoj srca, ko je uradno nastopila smrt pacienta. Takrat se je verjetno zabeležil tudi zadnji spomin. S tem pa se poraja novo vprašanje. Kdaj zares umremo? Ko neha biti srce ali ko nehajo delovati naši možgani?