Igra ustnic: kako in zakaj smo se začeli poljubljati?

Evropa v srednjem veku: poljub roke 

Seveda poljub ni nujno romantična gesta – v nekaterih kulturah je tudi znak spoštovanja. V srednjeveški Evropi so se ljudje iz istih slojev poljubljali na ustnice, ljudje iz nižjih slojev pa so tistim iz višjih slojev poljubljali roke ali celo rob oblačila. Leta 1439 je angleški kralj Henrik VI. prepovedal poljubljanje, da bi s tem zajezil širjenje kuge. V stoletjih, ki so sledila, so v zahodni družbi postali priljubljeni pozdravi, kot so priklanjanje, poklekanje in sčasoma rokovanje. Poljub na lice (ki je še posebej priljubljen pozdrav v Franciji) je domnevno prispel v zahodno Evropo prek Rimljanov med galskimi vojnami. 

Indija: zibelka sodobnega poljuba?

Nekateri verjamejo, da je Indija zibelka sodobnega romantičnega poljuba, ki se je rodil iz starodavne navade deljenja dihanja dveh oseb. Medtem ko se domneva, da so najzgodnejši dokazi o poljubljanju ohranjeni v indijskih skulpturah, pa antropolog Vaughn Bryant opozarja na zanimive hindujske spise – v slednjih so namreč omenjeni ljudje, ki vohajo z usti. Bryant verjame, da se je poljub nato razširil na Zahod s pomočjo Aleksandra Velikega, potem ko je leta 326 pred našim štetjem prodrl v Indijo in se je bil na prelazu Kyber primoran obrniti ter vrniti v Evropo. Indijci so na poljubljanje gledali kot na zasebno stvar, namenjeno izključno intimi v spalnici. Odkrito poljubljanje pred drugimi velja v nekaterih delih Indije za nedostojno in naj bi bilo celo kaznovano z zaporom. 

Italija in Grčija: zapečateno s poljubom 

Če grško-rimski imperij ni izumil sodobnega romantičnega poljuba, pa so ga Italijani in Grki zagotovo izpopolnili. Ni presenečenje, da je bilo poljubljanje med Rimljani precej običajna praksa – pravzaprav je poljubljanje celo ena njihovih velikih zapuščin. Za Rimljane so imeli poljubi različne namene – od družbenega in političnega do pravnega. V dobi nepismenosti so namreč podpisniki na pogodbi narisali X in jo poljubili, da je postala pravno zavezujoča. Tako kot Aleksandrova vojska je tudi rimska vojska prakso poljubljanja razširila daleč naokoli.

Francija: poljubljanje z jeziki 

Čeprav se moramo Franciji zahvaliti za marsikaj – palačinke, antibiotike, šilček za svinčnike ... – pa tako imenovan francoski poljub v resnici ni ena izmed njih. Pravzaprav Francozi zelo dolgo niso imeli niti glagola, ki bi opisal to najbolj strastno obliko poljuba. Šele nedavnega leta 2014 so izraz galoche – poljubljanje z odprtimi usti oz. jezikom – dodali v slovar Le Petit Robert. Raziskovalci na tem področju verjamejo, da so prakso francoskega poljubljanja v angleško govoreči svet prinesli britanski in ameriški vojaki.

Nova Zelandija: drgnjenje nosov in lic

Charles Darwin je bil eden prvih, ki je poudaril, da se poljubljanje ne izvaja v vseh kulturah. V svoji knjigi Izražanje čustev pri človeku in živalih je zapisal, da poljubljanje na nekaterih delih sveta nadomesti drgnjenje nosov. Zgodnji raziskovalci Nove Zelandije so opazili, da so se Maori dotikali z nosom in čelom, kar je veljalo kot oblika pozdrava. Ta družbena gesta, imenovana Hongi, spodbuja izmenjavo svojega ha (diha življenja) z drugim. To je praksa, ki je skupna nekaterim drugim kulturam, kot so Inuiti, za katere se je izkazalo, da se niso le drgnili z nosovi, ampak so si tudi vohali lica. Z evolucijske perspektive se to šteje kot dokaz, da je poljubljanje morda tesneje povezano z vonjem kot z okusom.

Tajska: vohanje 

Tako na Tajskem kot v drugih delih Azije sodoben romantični poljub še zdaleč ni splošno sprejet. Leta 1897 je antropolog Paul d'Enjoy opazil, da je v mnogih azijskih kulturah poljubljanje na usta veljalo za gnusno – pravzaprav nekakšno obliko kanibalizma. Še danes je edina oblika javnega poljuba, ki jo boste verjetno opazili na Tajskem, hawm-gaem - ali 'poljubi in povohaj', ki velja za izraz topline in hvaležnosti. Izvede se tako, da oseba ustnice zapre tesno navznoter, pritisne nos ob lice druge osebe in nato naredi dolg vdih. Nekateri strokovnjaki menijo, da se je tako razvil sodobni romantični poljub. Tako kot na Novi Zelandiji, Tajskem in v nekaterih drugih kulturah po svetu je vonjanje lica ljubljene osebe dolgo služilo kot način prepoznavanja. 

Japonska: intimna stvar, ki sodi za vrata spalnice

Ker je poljubljanje na usta veljalo za tako intimno kot seks – in je bilo zato umaknjeno v spalnico – so prvi evropski popotniki domnevali, da se Japonci sploh ne poljubljajo. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bilo poljubljanje v javnosti šokanten spektakel. Ko je bila v Tokiu razstavljena skulptura Augusta Rodina Le Baiser (Poljub), je ostala zaščitena za bambusovim paravanom, da ne bi užalila javnosti. Danes Japonci to prakso opisujejo kot kisu. Poljubljanje na Japonskem je počasi postalo bolj sprejeto v umetnosti in med mlajšimi pari tudi v javnosti. 

Čeprav se v naši kulturi zdi poljubljanje nekaj, kar počnejo (skoraj) vsi, pa to ne velja za nekatere dele sveta. Poljubljanje ni nekaj, kar bi bilo splošno sprejeto in še danes obstajajo kulture, kjer poljubljanje preprosto ne obstaja. Pravzaprav je študija, ki jo je leta 2015 objavilo Ameriško antropološko združenje, pokazala, da romantično poljubljanje obstaja v samo 46 % svetovnega prebivalstva – najmanj v Srednji Ameriki in podsaharski Afriki, a to ne pomeni, da si ljudje v teh kulturah ne izkazujejo naklonjenosti na svoje načine.