Groza na morju: največje pomorske nesreče v zgodovini

Nesreče na morju so se dogajale nekoč in se žal dogajajo še danes – kljub stalnemu povečevanju varnosti. A če ste mislili, da je bila romantizirana tragedija parnika Titanik edina, ki je na morju vzela preko tisoč življenj, potem zgodovine ne poznate dovolj dobro.

Ladja z migranti (2015)

Tisti, ki so odšli v Evropo poiskat boljšo prihodnost in se vkrcali na ladjo v Libiji, ki je čez Sredozemsko morje plula proti Evropi, niso dočakali boljšega življenja, saj je 25-metrska ladja potonila približno 210 kilometrov južno od italijanskega otoka Lampedusa. Plovilo naj bi se prevrnilo, ko so potniki skušali pritegniti pozornost portugalske trgovske ladje King Jacob, ki je plula mimo, potem ko jo je tja poslala italijanska mornarica. Sprva so našteli 800 žrtev, kasneje pa so to številko popravili na 1.050 oz. 1.100. Številni so se utopili, potem ko so ostali ujeti pod palubo, 28 preživelih pa sta skupaj rešili italijanska obalna straža in malteška mornarica.

Costa Concordia (2012)

Nesreča skoraj 300 metrov dolge luksuzne križarke Costa Concordia je terjala 32 življenj. Zanjo je bila kriva vrsta nesrečnih naključil, zaznamoval pa jo je tudi pobeg kapitana Francesca Schettina, ki je ladjo zapustil pred koncem evakuacije – ''strahopetni'' Schettino je kasneje trdil, da je po nesreči padel v reševalni čoln in da ladje ni zapustil po lastni volji. Na ladji, ki je bila na križarjenju po vzhodnem Sredozemlju, je bilo 4.229 ljudi, od tega 3.216 potnikov, večinoma turistov iz Italije, Nemčije in Francije, medtem ko so člani posadke prihajali iz več deset držav, pretežno pa iz Indije in Filipinov. Med njimi je bila tudi Slovenka, ki je delala v trgovini. Poleg 32 mrtvih je bilo v nesreči tudi 157 poškodovanih. Tragedija se je zgodila po tem, ko je ladja trčila v podvodno čer. Ko so pluli mimo otoka Giglio, se je kapitan z ladjo preveč približal obali. Želel je, da bi potniki pristanišče videli od blizu in imeli priložnost za fotografiranje. Ob 21.45 je zadela čer, ki je v trupu pustila skoraj sedemdesetmetrsko zarezo. Voda je začela hitro vdirati in ladje kmalu ni bilo več mogoče upravljati. Samo vetru, ki je pihal proti otoku, se gre zahvaliti, da je ladja obstala in je ni odneslo na odprto morje. Tam bi skoraj zagotovo potonila in zahtevala še več življenj. Večina potnikov je v času trka večerjala. Luči so se ugasnile, ladja se je kmalu prevrnila na desni bok. Ko se je nagnila za 80 stopinj, sta na krovu zavladala panika in kaos. Potnike so sprva obveščali, da imajo težave z elektriko, ter jim naročili, naj ostanejo v svojih kabinah in ohranijo mirno kri. Šele čez slabo uro so začele zavijati ladijske sirene za evakuacijo in oblasti na kopnem so bile obveščene, da se na ladji soočajo z izrednimi razmerami. Kapitan je bil zaradi povzročitve brodoloma iz malomarnosti in večkratnega uboja kasneje obsojen na 16 let zapora. Kazen prestaja v rimskem zaporu Rebibbia.

MV Spice Islander (2011)

Prenatrpan trajekt MV Spice Islander je potonil ob obali Zanzibarja. Za nesrečo ladje, ki je bila na poti med zanzibarskima otokoma Unguja in Pemba, je bila kriva preobremenjenost. Na ladji naj bi bilo 2.470 ljudi, od tega jih je brodolom preživelo vsega 620 (število mrtvih variira med 200 in 1.500). Na ladji je primanjkovalo rešilnih jopičev, ki jih je bilo le okoli sto, ljudje pa so si v delu Indijskega oceana, kjer je morje zelo globoko in so prisotni močni tokovi, skušali pomagati z vzmetnicami. Mnoge so poškodovale padajoče razbitine, ko se je ladja pri potapljanju nagnila. Samo osem mesecev kasneje se je na isti relaciji potopil tudi potniški trajekt Mv Skagit in terjal več kot sto življenj.

Princess of the Stars (2008)

21. junija 2008 je bil usoden za trajekt Princess of the Stars, ki se je prevrnil in potonil v tajfunu Fengšen ob obali San Fernanda na Filipinih 300 kilometrov južno od Manile. Na krovu je bilo v času nesreč 864 potnikov in članov posadke, med njimi je bilo 81 otrok. Nesrečo je preživelo le 57 ljudi.

MS al-Salam Boccaccio 98 (2006)

3. februarja 2006 je na poti iz Dube v Savdski Arabiji v Safago v južnem Egiptu v Rdečem morju potonil potniški trajekt MS al-Salam Boccaccio 98, ki so ga leta 1970 izdelali v italijanski ladjedelnici v Tržiču. Egipčani so ga kupili leta 1999 za potrebe prevoza potnikov in tovora med Savdsko Arabijo in Egiptom. Na ladji je bilo 1.312 potnikov in 96 članov posadke. Nesrečo je preživelo le 388 ljudi. Tisti dan je bilo vreme slabo in vetrovno, vzrok za nesrečo pa je bil požar, ki je v strojnici izbruhnil kmalu po izplutju. Kljub temu je ladja pot nadaljevala. Sodišče v Kairu je odgovorne kasneje obsodilo na zaporno kazen.

Le Joola (2002)

Nesreča prenatrpanega senegalskega potniškega trajekta Le Joola, ki so ga leta 1990 izdelali v Nemčiji in na krovu katerega je bilo 26. septembra 2002 skoraj 2.000 ljudi, je terjala 1.864 življenj. V razburkanem morju pred obalo Gambije (trajekt je potoval na relaciji Dakar–Casamance) se je trajekt prevrnil, smrti pa je ušlo le 64 potnikov. Trajekt je bil prilagojen za vsega 536 potnikov, 44 članov posadke in 35 vozil.

Neptune (1993)

Prenatovorjeni trajekt Neptune je doživel brodolom, ko se je zrušil del krova, na katerega so se ljudje umaknili pred hudim nalivom. Potopil se je v noči s 16. na 17. februar 1993, in sicer približno 80 kilometrov jugozahodno od pristanišča Port-au-Prince na Haitiju, v katero je bil trajekt namenjen. Na ladji je bilo preveč ljudi, živine in tovora. Na njej naj bi bilo uradno prostora za 600 potnikov, na krovu pa jih je bilo tedaj več kot 2.000. Bila je brez radarja in radia, prav tako ni imela rešilnih čolnov in rešilnih jopičev. Nesreča je bila usodna za prib. 1.700 potnikov.

Salem Express (1991)

Preobremenjena ladja Salem Express je prevažala romarje iz Meke na relaciji Džeda (Savdska Arabija)–Safago (Egipt). Uradno naj bi bilo na njej zgolj 690 potnikov in članov posadke, a podatki o številu mrtvih (cca. 1.400) govorijo druače. Ladja je ob pol dveh zjutraj trčila v koralni greben in v desetih minutah potonila na dno Rdečega morja. Njeni ostanki so postali turistična atrakcija za potapljače.

Dona Paz (1987)

Gre za največjo ladijsko nesrečo vseh časov. Zgodila se je 20. decembra 1987, ladja pa je bila na poti med otokom Leyte in prestolnico Filipinov, Manilo. Trajekt Dona Paz se je zaletel v naftni tanker MT Vector. Sledila je serija eksplozij, obe ladji pa sta potonili. Nesrečni potniški trajekt je bil sprva v lasti Japoncev in je lahko na krovu sprejel do 608 potnikov. Filipinci so trajekt prenovili in povečali kapaciteto na 1.518 potnikov, od tega za 66 članov posadke. Med nesrečo jih je bilo na krovu vsaj 2.000 več. Preživelo je zgolj 26 ljudi, 24 s trajekta in dva s tankerja. Trajekt se je potapljal dve uri, tanker pa štiri. Trajekt je doživel nesrečo že leta 1979, ko se je imenoval Don Sulpicio, po požaru pa so ga prenovili. V preiskavi so ugotovili, da je večina posadke na trajektu pred trčenjem gledala televizijo in popivala, medtem ko je bil na ladijskem mostu v času nesreče zgolj vajenec.

Toya Maru (1954)

Potniški trajekt iz Japonske je brodolom doživel na plovbi z otoka Hokaido na Honšu 26. septembra 1954, ko je besnel tajfun Marie. Kapitan je zaradi tega odlašal z izplutjem. Ko se je zdelo, da se je umiril, je tajfun močno udaril še enkrat. Tragedija je vzela pribl. 1.153 življenj. Številka ni povsem točna, ker so bili na krovu dodatni potniki, ki so jih sprejeli z nekaterih drugih ladij, slabše opremljenih za neurja. Zaradi te tragedije na morju so začeli intenzivno razmišljati o podmorskem železniškem predoru Seikan. Enocevni predor meri v dolžino 53,85 kilometra, od tega je kar 23,3 kilometra pod morsko gladino. Poteka pod Tsugarujskim prelivom na globini pribl. sto metrov pod morskim dnom oz. največ 240 metrov pod morsko gladino. Predor povezuje japonska otoka Hokaido in Honšu.

Kiangya (1948)

Za kitajski parnik Kiangya je bila usodna japonska mina iz druge svetovne vojne, ki jo je tedaj za seboj pustila japonska cesarska mornarica. Nanjo je naletel v ustju reke Huangpu, cca. 80 kilometrov južno od Šanghaja. Na ladji so bili begunci, ki so bežali pred Maovo komunistično vojsko. Na njej bi lahko bilo le približno 1.200 potnikov, a naj bi jih bilo preko 4.000. Številke o žrtvah so različne – od tega, da je nesreča terjala od 2.750 do 3.920 življenj, do tega, da jih je preživelo med 700 in 1.000.

Wilhelm Gustloff (1945)

30. januarja leta 1945 je sovjetska podmornica v Baltskem morju potopila nemško transportno ladjo Wilhelm Gustloff, na kateri je bilo tedaj 10.582 potnikov. Ti so bežali pred napredujočo in maščevalno Rdečo armado, potem ko je bila vojna na vzhodni fronti za naciste izgubljena. Zaradi sovjetske ofenzive so tedaj v operaciji Hannibal evakuirali veliko Nemcev, ki so živeli na območju vzhodne Prusije in severne Poljske – veliko poti so opravili po morju, ker so bile zemeljske poti nevarne in nepredvidljive, a tam so nanje prežale ruske podmornice. Kmalu po izplutju iz Gdanska je ladjo Wilhelm Gustloff s podmornico S-13 opazil Aleksandr Ivanovič Marinesko in vanjo poslal štiri torpede – trije, ''za domovino'', ''za Leningrad'' in ''za Sovjete'', so zadeli tarčo, zatajil pa je ''Stalin''. Wilhelm Gustloff je plul s pozicijskimi lučmi, saj so se pristojni bali trka z nemškimi minolovci. Umrlo naj bi 9.343 potnikov, od tega preko 5.000 otrok. Ladjo je v manj kot 50 minutah pogoltnilo ledeno mrzlo morje. Ta potop velja za najbolj smrtonosno morsko nesrečo v zgodovini oz. največjo vojno tragedijo na morju. Območje, kjer je potopljena ladja, je označeno za grobišče, potapljanje pa je tu dovoljeno le s posebnim dovoljenjem.

Hong Moh (1921)

120-metrski singapurski potniški parnik je v slabem vremenu plul iz Hongkonga v Šantov. Sprva se ni mogel prebiti v pristanišče, ker je bil preširok, kasneje pa se je na morju zaletel v čeri in se preklal na pol. Zaradi neurja članom posadke ni uspelo usposobiti rešilnih čolnov. Od 1.100 potnikov se je uspelo rešiti le okoli stotim.

SS Mont-Blanc 1917

Tovorna ladja Mont-Blanc je bila do vrha napolnjena z eksplozivom, ko je 6. decembra 1917 priplula v kanadsko pristanišče Halifax in tam trčila v norveško ladjo SS Imo. Po približno dvajsetih minutah je na francoski ladji začelo goreti, a ker niso imeli primerne protipožarne opreme, ga niso mogli pogasiti. Odjeknila je velikanska eksplozija – 40-članska podaska je pobegnila le nekaj minut pred njo – ki je podrla vse v radiju 800 metrov. Eksplozija je sprožila tudi cunami. Do tedaj je bila to največja eksplozija, ki jo je zakrivil človek, prekosila naj bi jo šele atomska bomba. Zaradi eksplozije, padajočih delov, požara in zrušenja zgradb je umrlo pribl. 2.000 ljudi, preko 9.000 je bilo ranjenih.

Empress of Ireland (1914)

Nesreča čezoceanke Empress of Ireland se je zgodila na Reki sv. Lovrenca, ki leži med Velikim jezerom in Atlantikom, ko je na poti iz Quebeca v Liverpool trčila v norveško ladjo za razsuti tovor Storstad. Trk se je zgodil ponoči in v gosti megli, zato vzrok nesreče ni povsem jasen. Rešili so 465 ljudi, medtem ko jih je kar 1.012 umrlo. Skoraj polovica umrlih je bila potnikov iz tretjega razreda, le slabih šest odstotkov pa iz prvega.

Titanik (1912)

15. aprila 1912 je Titanik na svoji krstni plovbi čez Atlantik klonil pred ledeno goro, medtem ko ko tedaj največja in najrazkošnejša potniška ladja na svetu iz Southamptona plula v New York. Gre za najslavnejšo pomorsko nesrečo v zgodovini. Titanik bi lahko plul s štirimi poplavljenimi prekati, a ob trku je bilo poškodovanih šest vodotesnih prekatov. Ladja je zato po dveh urah in 40 minutah drame sredi Atlantika ob 2.20 potonila. Od 2.224 ljudi jih je nesrečo preživelo vsega 705 (nekatere številke navajajo 712), večinoma ženske in otroci. Na voljo je bilo vsega 20 reševalnih čolnov. Na njej naj bi bili štirje Slovenci, in sicer Franc Karun (39) in njegova štiriletna hči Manca ter njun sorodnik Janez Merkun, ki nesreče ni preživel. Enako velja za četrtega Slovenca Janka Vovka. Ladja naj bi trčila v ledeno goro, ker kapitan Edward John Smith ni upošteval opozoril o nevarnosti ledenih gora in o preveliki hitrosti. Nesreča je sprožila kopico sprememb na področju ladijske varnosti. Več o Titaniku si lahko preberete TU.

Ob naštetih pomorskih nesrečah je biao v zadnjem obdobju še kopica drugih pomorskih nesreč, katerih žrtev so bili večinoma migranti in potniki iz držav tretjega sveta. Klasičen primer tragedije pa sta še ruska ladja Bolgarija, ki je leta 2011 potonila v rezervoarju Kujbišev na reki Volgi, ko je plula proti Kazanu – nesreča je terjala 122 življenj – in nesreča korejskega trajekta Sewol 16. aprila 2014, ki je terjala 304 življenja, med njimi je šlo večinoma za srednješolce. Ti so umrli zaradi nesposobnosti, strahopetnosti in pijanosti kapitana Li Džon Seoka in njegove ekipe.