Čudež v Andih: ''Naredili smo, kar smo morali, da bi preživeli''

Pred več kot pol stoletja nazaj se je v zasneženih Andih zgodila tragična letalska nesreča, ki je rodila eno najbolj junaških zgodb v zgodovini človeštva, potem ko je zaradi slabega vremena strmoglavilo letalo Air Force Flight 571, na katerem so bili igralci urugvajske ragbi ekipe Stari Kristijani (Old Christian's Club) in nekateri njihovi ožji sorodniki.

Na krovu letala je bilo 45 potnikov, na koncu jih je preživelo zgolj 16. Ti so do preživetja prehodili pravi križev pot. 72 dni so namreč čakali na pomoč v zasneženih gorah in za to, da so preživeli, jedli tudi človeško meso svojih klubskih kolegov, prijateljev in sorodnikov. Glavna junaka sta bila Nando Parrado in Roberto Canessa, ki sta 10 dni pešačila in s skrajnimi močmi našla pomoč ter tako rešila tudi ostale.

Pisal se je 13. oktober 1972, ko se je omenjena ekipa s sorodniki v Carrascu vkrcala na vojaško letalo urugvajske vojske Fairchild. Namenjeni so bili v čilsko prestolnico Santiago, kjer so jih čakali prijateljska tekma in nekaj sproščujočih dni. Na poti so zaradi tehničnih pomanjkljivosti tedanjih letal naredili postanek v argentinski Mendozi, naslednji dan pa se je pilot odločil, da pot nadaljuje preko Andov. Usoda je imela drugačne načrte z ekipo in do tekme tedaj žal ni prišlo, simbolično pa so jo izpeljali 40 let kasneje, ko sta leta 2012 tekmo odigrali ekipi Starih Kristijanov in čilskega moštva, na kateri so sodelovali tudi člani urugvajske ekipe, ki so preživeli strmoglavljenje, h kateremu sta močno botrovala močno sneženje in orkanski veter. ''Prva noč je bila najhujša," se spominja danes upokojeni inženir Roy Harley, ki je z ostalimi obtičal na andskem ledeniku, kjer so vztrajali brez hrane in zavetja ter brez pravih razlogov za upanje po preživetju. Večina potnikov je bila stara manj kot 20 let, nihče pa ni bil oblečen za mraz. Veliko je bilo po strmoglavljenju huje poškodovanih. Nekateri so se prvo noč stlačili med trupla in ranjene. ''Tisto noč sem doživel pekel. Pri mojih nogah je ležal deček, ki mu je manjkal del obraza in se je dušil v lastni krvi. Nisem zbral dovolj poguma, da bi ga prijel za roko in ga potolažil. Bilo me je zelo strah,'' se spominja Harvey, ki je imel pred nesrečo 84 kilogramov, ob rešitvi pa zgolj 37 pri 1,8 metra telesne višine. V povprečju naj bi preživeli v teh dneh izgubili kar 29 kilogramov.

Do nesreče je prišlo po tem, ko je na letalu odpovedala navigacija in je le-to trčilo v goro El Sosneado, ki je del gorske verige, ki leži blizu meje med Čilom in Argentino, ter posledično strmoglavilo. 19 potnikov je umrlo v času nesreče (ducat takoj), še 10 pa kasneje zaradi poškodb in lakote. ''Bili smo v šoku. Povsod so ležala trupla, ranjeni so od bolečin kričali. Bilo je izjemno mrzlo, saj smo šli na pot v spomladanskih oblačilih,'' se je nesreče spominjal tedaj 21-letni Ramon Sabella. 32 jih je obtičalo na približno 3.500 metrih višine pri minus 30 stopinjah Celzija v čisti temi, kasneje pa so se v želji po preživetju zatekli tudi h kanibalizmu – pokrajina je bila pokrita z večnim snegom in ledom – saj so uživali meso pokojnih, za kar so jih kasneje mnogi obsojali. Do prvega jutra so umrli še štirje, a tedaj se je pravo mučenje zares šele začelo, preživeli pa pravijo, da je bilo groznih trenutkov preveč, da bi lahko vse našteli. Eden od preživelih, Carlos Paez, je dejal, da je bil takšen mraz, da se ne da opisati. Ko so po radiu letala slišali, da so po osmih dneh opustili iskanje ponesrečenega letala – delno zato, ker so ostanki belega letala v snegu izredno slabo vidni – in morebitnih preživelih – letalo je po nesreči izginilo z radarjev in že po nekaj dneh nihče več ni verjel, da je nesrečo kdo preživel – je morala preživelih še bolj upadla, a je bila to istočasno brca v rit in udarec, ki so ga potrebovali, da so usodo dokončno vzeli v svoje roke. ''Eno najbolj bolečih spoznanj je bilo to, da svet obstaja brez nas,'' je dejal Paez. ''Nismo razumeli, kako so lahko naše družine in pristojni obupali nad nami,'' pa je dejal Sabella. Kasneje je izvedel, da je njegova mama pri vsaki večerji tudi zanj pripravila krožnik, saj je verjela v njegovo vrnitev. Preživeli so medtem čistili letalo, natančno delili hrano in skrbeli za ranjene.

Vse upe so kasneje položili v omenjeni par, ki je po 62 dneh odšel peš na raziskovalno ekspedicijo oz. po pomoč in jo 10 dni kasneje, potem ko sta Parrado in Canessa v ledeni puščavi sledila instinktu, našla na ranču Sergia Catalana. Ob reki sta zagledala moške na konjih, ki pa ju zaradi reke niso slišali, drugi dan pa se je eden – čilski pastir Sergio Catalana – vrnil, okoli kamna ovil papir in ga vrgel paru, ki je prosil za pomoč. Parrado je za uvod napisal: ''Prihajam iz letala, ki je padlo v gore." Pastir je takoj odjezdil do policije. Na ranču sta dobila hrano, poklicali so tudi reševalce. 22. decembra je helikopter rešil polovico preživelih, naslednji dan pa še preostale, medtem ko so ostanek trupel in letala zažgali na kraju nesreče. Po 72-dnevni preizkušnji so se tako nekateri vendarle vrnili domov. "Najbolj žalostni trenutki v mojem življenju so, ko sem moral jesti meso s trupel," je pred leti dejal danes 69-letni Canessa, ki je bil tedaj 19-letni študent medicine in je bil tisti, ki je preživelim predlagal, da jedo človeško meso – večina je glasovala za, potem ko so nekateri začeli umirati od lakote. ''Odločitev je bila težka. A eno je sprejeti tako odločitev, nekaj povsem drugega pa jo udejanjiti,'' je razlagal Sabella. S kosom stekla od steklenice so začeli s trupel rezati mesne trakove, ki so jih nato odtajali na razbitinah. ''Človek ima to lastnost, da se lahko privadi na vse,'' je dodal Sabella. ''Naj jim bog odpusti. Upravičen kanibalizem,'' je kasneje članek o preživelih naslovil časopis La Segunda.

''Poskušali smo jesti usnje, cigarete in zobno pasto. Umirali smo. Ko imate na izbiro smrt ali narediti edino, kar vam preostane ... Naredili smo, kar smo morali, da bi preživeli,'' je dejal Canessa, ki je leta 1994 kandidiral za predsednika, a ni imel veliko podpornikov. Danes je oče treh otrok, upokojeni specialist pediatrične kardiologije in motivacijski govornik. 16. dan je preživele postavil na še dodatno preizkušnjo, saj je, medtem ko so spali, plaz zasul razbitine letala, ki so bile edino njihovo zavetje. Terjal je dodatnih osem življenj in živih je tedaj ostalo samo še 19. Plaz je bil kot nož v hrbet, se spominja Paez. Skupaj z ostalimi so preživeli z neverjetno iznajdljivostjo, ko so brez orodja iz razbitin in sedežnih prevlek izdelali rokavice, zaščito za telo, dodatna oblačila in čevlje ter se zaščitili proti snežni slepoti in iz snega ter ledu s pomočjo prepognjene pločevinke pridobivali pitno vodo. "Na koncu je zmagalo življenje," je razmišljal Paez in dejal, da gre za izjemno zgodbo sicer navadnih ljudi. Odkritje preživelih je tisk upravičeno poimenoval 'Čudež v Andih'.