Računalnik v velikosti kubičnega milimetra

Na mednarodni konferenci 'solid state' elektronskih vezij v San Franciscu so znanstveniki iz zgoraj omenjene univerze predstavili računalnik, ki zaseda prostornino le enega kubičnega milimetra. Namenjen je merjenju pritiska znotraj očesnega zrkla pri obolelih za glavkomom (glej okvirček). 

Kako je znanstvenikom uspelo v tako majhno prostornino stlačiti elektronsko vezje z različnimi kontrolerji in celo mikrobaterijo, ni jasno. Da pa bo mera polna, so vezju in mali bateriji dodali še mikro-fotocelico za polnjenje baterije, radijski oddajnik in spominski modul in seveda tipalo za pritisk v očesu. Računalnik je torej pravi znanstveni instrument, ki lahko izmeri pritisk v očesu, ga obdela in brezžično pošilja na zunanjo napravo.

Največji izziv je znanstvenikom predstavljala velikost in kapaciteta baterije, ki je sicer sestavljena iz izredno tankega silicijevega filma. Izredno majhna kapaciteta baterije zahteva veliko ekonomičnost vseh strojnih elementov v računalniku. Zato so bili izdelovalci primorani vezje izdelati po veliko večji arhitekturi, kot je to v navadi pri današnji izdelavi 'pravih' računalnikov, ki so izdelani po 45- in 32-nanometrski tehnologiji. Procesor najmanjšega računalnika je izdelan po 180-nanometrski tehnologiji, saj večje vezje preprečuje odtekanje električne energije v okolico in je v primeru izredno majhnih procesorjev zato malce bolj ekonomično (za razliko od večjih procesorjev za vsakdanjo rabo).

Procesor bo deloval ekonomičnosti primerno le s hitrostjo 100 kilohercev, kar je kar 10.000-krat manj od novejših pametnih telefonov. Vendar bo to dovolj, da bo vsakih petnajst minut lahko procesiral podatke, ki jih bo zajel senzor in jih preko oddajnika poslal iz očesa. Oddajnik bo oddajal podatke le do razdalje 10 centimetrov, kar pa bo popolnoma dovolj za sprejem z zunanjo napravo. Spominska enota bo lahko shranila do 4 kilobite (500 bajtov) podatkov, kar naj bi bilo dovolj za nekaj dni. Solarna celica bo nepretrgoma polnila baterijo, za polnjenje bo potrebovala 1,5 ure sončne svetlobe ali deset ur sobne svetlobe. Verjetno ljudje za polnjenje baterije ne bodo gledali eno uro ali več v sonce, zato je druga varianta bolj realna.

Očitno je nastopila doba mikronaprav, ki bodo lahko spremljale in celo spreminjale dogajanje v naših in živalskih telesih. Kdaj bo mikroračunalnik na voljo tudi bolnikom, pa raziskovalci pod vodstvom Davida Blaauwa niso povedali.