Dejan Zavec – šampion z mehkim srcem

Haloški športnik ni imel lahkega življenja. Rodil se je v vasi s pomenljivim imenom Trdoborci, ki je očitno dala vsaj enega trdega in neizprosnega borca, ki je posegel po svetovnem boksarskem tronu. Dejana so starši dali v oskrbo teti na sosednjo kmetijo že, ko je bil star 3 leta. Po njegovih besedah se je že takrat navadil trdo delati na kmetiji, kar ga očitno utrdilo. Tudi kasnejše otroštvo ni bilo lahko, saj je med prvim in sedmim razredom osnovne šole živel v internatu.

Kot pravi sam, njegovo otroštvo ni bilo najlepše, vendar tudi ni bilo tako hudo. Vsekakor pa sta iznajdljivost in trdo delo, ki ju je Dejan osvojil že zgodaj, močno vplivala na nadaljnjo kariero. Čeprav ni imel možnosti živeti tako, kot večina drugih otrok, je pri 16 letih začel uresničevati svoje sanje, ko ga je pod okrilje vzel boksarski trener Ivan Pučko. Pučko Zavca ni vzel pod okrilje samo pedagoško, temveč mu je cela štiri leta nudil tudi streho nad glavo. Mladi Dejan je pokazal izredno zavzetost in je že zelo kmalu začel nizati uspehe na boksarskem področju.

Kasneje je srečo poskusil v Nemčiji, kjer je začel svojo profesionalno boksarsko kariero pod okriljem nemškega promotorja Ulfa Steinfortha v Magdeburgu. Pri slednjem je dobil možnost sparirati s prvokategorniki in postati profesionalni tekmovalec ter z boksom služiti kruh, kar do takrat ni bilo mogoče. Za svoj obstoj in plačevanje računov je moral na začetku v Nemčiji nič kolikokrat poprijeti za prav ne-boksarska opravila, kakršna so zidarska in pleskarska dela. Vendar slovenskemu fantu, ki je bil navajen marsičesa, to ni predstavljalo večjega problema.

Prvi dvoboj kot profesionalni boksar je začel z Madžarom Szoltom Tothom in ga že v prvi rundi gladko premagal s tehničnim nokavtom. Boj se je zgodil prvega marca leta 2003 v nemškem Ascherlebnu in takrat se je Dejanova kariera začela strmo vzpenjati. Zmagoval je boj za bojem, dokler ni naletel na poljskega zvezdnika Rafala Jackiewicza iz Minska Mazowieckega, ki naj bi bil izredno neugoden nasprotnik, navkljub enakemu osnovnemu položaju (oba boksata v ortodoksnem osnovnem položaju). Boj je trajal 12 rund in se je zaključil z Dejanovim porazom, kar je presenetilo njegove privržence in nasploh vso boksarsko srenjo. Nenavadno je bilo tudi, da so bile sodniške točke zelo različne, kar bi lahko pomenilo, da je vsaj en sodnik štel hudo narobe in to v Poljakovo korist. Vendar se Dejan s tem ni preveč obremenjeval in njegova pot k vrhu se je nadaljevala.

Prelomen trenutek v karieri je dosegel z zmago nad Isaacom Hlatshwayem v južnoafriškem Johannesburgu (december 2008), ko je s tehničnim nokavtom prišel do naslova prvaka IBF in uvrstitev med najboljših deset borcev v velterski kategoriji (do 66,7 kg) na svetu. Prvič v zgodovini slovenskega boksa je uspelo nekomu nad glavo dvigniti šampionski pas in svetu dokazati, da smo Slovenci tudi boksarski narod. Kasneje je ljubljanski dvorani Tivoli uspel ubraniti naslov proti Argentincu Rodolfu Martinezu šele v 12 rundi s tehničnim nokavtom, vendar je skozi celoten boj držal pobudo in dokazal, da ima jeklene živce in izredno moč, nadgrajeno z odlično tehniko.

Naslednji nasprotnik bo spet Poljak Rafal Jackiewicz, zdaj v vlogi izzivalca. Mnogi strokovni in 'nestrokovni' komentatorji na spletu in drugod napovedujejo zmago Poljaka, saj naj bi Dejan do sedaj z izzivalci in izzvanimi nasprotniki imel srečo. Vendar mnogi ne vedo, da je 'Mr. Sympaticus', kakor so poimenovali Dejana, pravi gentleman v boju in noče vedno do konca 'sesuti' nasprotnika, torej nokavtirati. Kot sam pravi, ne mara agresije in prizadejanja bolečine, zato poskuša nasprotnika raje premagati tehnično, kar je razvidno iz njegovih statistik (ob 29 zmagah ima samo 17 nokavtov, kar je relativno malo v primerjavi z ostalimi prvaki iz drugih verzij). Tudi soočenja z nasprotniki so zelo topla in prijateljska, brez hormonskih in mačističnih groženj, kakršnih smo vajeni iz nekaterih največjih soočenj v boksarskih dvobojih.

Izjave pred sobotnim dvobojem ne prinašajo nobenih presenečenj, saj obe strani zagovarjata svoje kvalitete. Kot pravi Dejanov kondicijski trener Tomi Jagarinec, Zavec v ring prihaja po celih štirih mesecih treningov in je stoodstotno pripravljen, zato ga tudi 'polno oboroženi' Rafal z 'rafali' ne bo mogel premagati. Na drugi strani pa Jackiewicz ničesar ne prepušča naključju in obljublja, da je v dveh letih od njunega zadnjega srečanja zelo napredoval, kar pa ne more trditi za Dejana.

Kakorkoli že, boj bo zelo zanimiv in verjetno zelo dolg, glede na dosedanjo Dejanovo taktiko umirjenega in nadzorovanega napada in močnih direktnih protiudarcev z desnico. Če vzamemo v zakup, da je Dejan zelo srčen, samozavesten in odlično pripravljen, potem bo maščevanje nad Poljakom sladko.

Poglejte si video o Dejanu Zavcu in njegovi uspešni športni poti, ki mu jo bo težko prekrižal še tako samozavesten Poljak.