Čarobnost ledenih stez

Moški smo bili vedno nagnjeni k dejanjem, ki povečujejo adrenalin, in hitrost je eden glavnih užitkov, ki se jim moški že čez ves obstoj ne moremo odpovedati. Tako, kot smo vedno težili k temu, da naredimo najhitrejši avtomobil in najhitrejšo jahto, so naši (pra)dedje iskali sto in en način, kako dvigniti adrenalin tudi v zimskem času.

In tako so nekje konec 19. stoletja, od vsega razvajeni bogataši ugotovili, da sta led in sneg podlaga, kjer lahko s pravimi materiali dosegaš izjemne hitrosti. Že leta 1870 so se v osrčju švicarskih alp zbrali prvi sankači, bogati angleški turisti, ki jim je tamkajšnji hotelir želel popestriti počitnice. S hribov so se spuščali kar po zaledenelih lokalnih cestah in pri tem s primitivnimi sanmi dosegali že zavidljive hitrosti, tudi v nagnjenih ovinkih. Prva leta so se tekmovanja odvijala izključno na cestah blizu St. Moritza, zabava pa je prerasla v šport tako resno, da je bilo tekmovanje v bobu na sporedu že kar na prvih zimskih olimpijskih igrah v Chamonixu.

Bob steze kar v naravnem okolju

Izgradnja bob steze ni poceni, in ker jim komercializacija (z izjemo Innsbrucka) ne gre najbolje od rok, so najboljše bob proge nastale kar na prizoriščih nekdanjih olimpijskih iger. Največ tekem za svetovni pokal se odvija na progah v Alpah, kjer je tista iz St. Moritza, imenovana Cresta, še vedno speljana prek nekaj naravnih ovinkov, ko organizatorji ovinek enostavno izdolbejo iz kupa snega. Nam zelo blizu je tudi steza v Innsbrucku, ki na 1270 metrov dolžine ponuja 14 ovinkov, en luping in 124 metrov višinske razlike. Za 95 evrov se je možno tudi navadnim smrtnikom spustiti po progi, seveda v spremstvu voznika in zaviralca, pri tem pa se da doseči hitrosti prek 130 km/h. Blizu naše meje, na italijanski strani, je še steza v Cortini d’Ampezzo in že več kot 25 let neuporabna steza v okolici Sarajeva.

Najuspešnejši Švicarji

Tudi nesreče s smrtnim izidom

Formula 1 na ledu, kot nekateri imenujejo ta šport, pa je v svoji zgodovini zahtevala kar nekaj spektakularnih nesreč, nekaj tekmovalcev pa je na bob stezah tudi končalo svoje življenje. Leta 1939 na primer, je v Cortini na takratnem svetovnem prvenstvu med prevračanjem švicar Reto Capadrutt tako nesrečno udaril z glavo v led, da je poškodbam podlegel.

Kdo ne pozna zgodbe o jamajških sprinterjih, ki so se na igrah v Calgaryu spustili po tamkajšnji ledeni stezi? Sicer je bil filmski scenarij malenkost prirejen za gledalce, a dejstvo je, da je karibska državica, kjer snega ne poznajo, sestavila ekipo davno prej od recimo slovenske. Resda so imeli v Calgaryu nekaj smole in tehničnih težav ter se na progi z bobom tudi obrnili, a ostajajo legende in inspiracija za mnogokatero novonastalo bob ekipo. Jamajčani, kot dobri šprinterji, so že pobrali naslov svetovnih prvakov v potisku (na stadionu) in v Vancouvru upajo na svojo prvo kolajno.
Vselej je tekmovanje v bobu pritegnilo pozornost javnosti med leti 1988 in 2002, ko je na olimpijskih igrah sodeloval tudi bob iz Monaka, predvsem zaradi njihovega kraljevega člana. Princ Albert je bil namreč član vseh monaških olimpijskih štirisedov, bil pa je tudi ustanovitelj monaške bob zveze. Odmevnih rezultatov v nasprotju z Jamajčani, ki se zdaj redno uvrščajo med deset najboljših, niso nikoli imeli.

Kaj pa Slovenci?

Pri nas je kar nekaj časa zorela ideja o sestavi ekipe, “gostilniški” pogovori pa so postali meso, ko je hrvaška bob ekipa zaradi idealne konstitucije povabila našega sprinterja Mateja Juharta v svojo ekipo. Zato, da bi jim pomagal doseči olimpijsko normo za igre v Torinu. Juhart je bil namreč idealen za potisk boba. Velik, težak, eksploziven in z močnimi nogami je postal eden najboljših “porivačev” na svetu. Ker hrvaškega državljanstva ni dobil, se je s skupino naših atletov odločil, da ustanovi slovensko bob zvezo in da začnejo napadati normo za nastop na igrah v Vancouvru.

Slovenska bob reprezentanca je prvo uradno tekmo odpeljala 30. novembra 2006 v Innsbrucku, ki je Sloveniji tudi najbližja bob steza. Na Olimpijske igre pa se jim ni uspelo uvrstiti (bo pa tekmoval Anže Šetina v skeletonu – spust s sanmi po bob stezi), po besedah Mateja Juharta zaradi pomanjkanja denarja, Kljub temu, da je imel projekt I feel Vancouver veliko medijsko podporo. Morda pa jim uspe nastopiti leta 2014 v ruskem Sočiju.