Skrivnostni teksti begajo arheologe in kriptologe

Težko si predstavljamo, kako se mora počutiti arheolog ali zgodovinar, ko odkrije kamnito tablico ali pergament, na katerem so zapisi popolnoma neznanega jezika. Lahko si predstavljamo njegovo frustracijo, ko besedila ne more prevesti. Še danes namreč obstajajo zapisi, ki jih ne morejo prevesti niti največji strokovnjaki s področja razbijanja kod.
 

Hermesova smaragdna plošča
Na tako imenovani smaragdni plošči so zapisi, ki predstavljajo eno največjih skrivnosti na svetu. Strokovnjaki domnevajo, da so na njej najstarejši alkimistični zapisi, kar jih poznamo. Hermes Trimegistus velja namreč za očeta alkimije, ki je ustvaril slavno zbirko besedil 'Corpus Hermeticum'. Alkimisti so se v glavnem trudili, da bi iz navadnih kovin ustvarili zlato, iskali so kamen modrosti in eliksir večnega življenja, kar je pred kratkim v nekem smislu uspelo znanstvenikom univerze na Harvardu. Po legendi naj bi bilo na tabli 13 odstavkov, ki razlagajo naravo in izvor vesolja ter vlogo človeka v času in prostoru. Žal jim do zdaj napisov na plošči še ni uspelo razvozlati.
 

Kodeks Rohonc
Je gotovo eden najbolj begajočih besedil, kar jih obstaja. Napisan je iz desne proti levi, med črkami, ki so staroromunskega izvora, pa ima vmešane tudi rune. Besedilo je nastalo najverjetneje v zgodnjem srednjem veku, gre pa za rokopis. Do zdaj so ugotovili, da vsebuje 42 različnih črk in več kot 200 različnih simbolov. Na papirju je dunajski žig iz leta 1529, vendar je tekst vsaj nekaj stoletij starejši. Najverjetneje kodeks ne bo nikoli preveden.
 

Rokopis na bakrenem zvitku
Eno največjih zgodovinsko-arheoloških odkritij, tako so vsaj verjeli v tistih časih, se je zgodilo leta 1952 v Qumranu. V votlinah ob Mrtvem morju so namreč našli bakreni zvitek. Bil je sicer precej poškodovan, poleg tega je bil zvit, in je zato trajalo več let, da jim ga je uspelo razviti. Ko jim je to uspelo, so na njem našli zapise, ki so govorili o skrivni lokaciji zaklada, ki naj bi bil po današnjih standardih vreden milijarde evrov. Vendar velikega dela zapisov niso mogli prevesti, poleg tega nekateri kraji, ki so na njem navedeni, ne obstajajo več, in tako je lokacija zaklada še zmeraj skrivnost.
 

Rokopis Vojnič
Na začetku 17. stoletja naj bi vladar Rudolf II. za 600 dukatov kupil precej nenavaden dokument. Takrat je bila to precej velika vsota in ni znano, zakaj je bil pripravljen plačati tolikšno vsoto za dokument, ki ga nihče ni znal prebrati. Je namreč edini dokument s takšno pisavo na svetu, in zato so ga razglasili za najbolj skrivnostni dokument, kar jih obstaja. Glede na stil pisanja domnevajo, da je ta, 235 strani dolg rokopis nastal v 13. stoletju. Poleg neberljivega besedila vsebuje tudi risbe nenavadnih astroloških kart, golih plesalk, neznanih rastlin in celo risbe nečesa, kar je podobno celicam, projiciranim skozi mikroskop. Besedilo je zakodirano in vsebuje 19 ali 28 črk, vendar nimajo prav nobene podobnosti z nobenim zapisanim jezikom na svetu.
 

Codex Seraphinianus
Luigi Serafini, italijanski umetnik, je v sedemdesetih letih izdal knjigo z naslovom Codex Seraphinianus, ki opisuje svet, ki obstaja samo v njegovi glavi. Luigi je namreč še zmeraj živ, a o knjigi noče govoriti. Napisal jo je namreč v jeziku, ki ga je ustvaril sam in ga do zdaj še nihče ni dešifriral. Šlo naj bi za enciklopedijo namišljenega sveta v paralelnem vesolju. Vsekakor izziv za vse kriptologe.
 

Rokopis simbolov Vinca
V poznem 19. stoletju so arheologi našli tri približno 7000 let stare kamnite plošče in jih poimenovali Tărtăria. Na njih so nenavadni simboli, ki so povzročili precejšnje razburjenje med znanstveniki. Eni trdijo, da gre za pisan jezik, drugi, da je samo osnovno sredstvo sporazumevanja. Če gre v resnici za jezik, gre za najstarejši zapisani jezik, precej starejši od prvih najdb v sumerščini ali egipčanskih hieroglifov.
 

Liber Linteus
Liber Linteus je ena najstarejših etruščanskih knjig, kar so jih našli, večino njihovih kulturnih ostankov so namreč uničili Rimljani. Knjiga, narejena iz lanenega platna, pa je preživela, ker je neki egipčanski trgovec mumificiral ženo in za to uporabil strani iz knjige. V 19. stoletju je mumijo za okras kupil neki hrvaški popotnik, po njegovi smrti pa je prišla v roke muzeju, ki je odkril knjigo. Žal pa je etruščanska pisava precejšnja neznanka, zato besedila do danes še niso prevedli.

Vsa ta besedila predstavljajo skrivnosti, ob katerih se marsikomu pocedijo sline, in gotovo niso edini. Kdo ve, koliko podobnih skrivnostnih zvitkov še čaka, da jih odkrijemo in razvozlamo njihovo vsebino.