Kjer se rojevajo novi Dončići – dobrodošli v valilnici bodočih zvezd slovenske košarke

Seveda se vse skupaj začne precej preden se obrazi športnikov prebijejo na naslovnice in zaslone. Marsikdo se sploh ne zaveda, koliko odrekanj, koliko volje, koliko padcev in vsega ostalega je potrebnega, preden si nekdo uspe ustvariti ime in ''zgolj'' prebiti med elito. V športu ni naključij. Seveda je del športa tudi sreča, ki te mora sem in tja poljubiti, pa vendar so glavni tvorec uspehov znoj, znoj in še enkrat znoj.

Tako kot Tina Maze ni zaslovela čez noč in so temelje njenim uspehom začeli polagati mnogi pred Andreo Massijem, ki pa je iz nje iztisnil še tistih nekaj procentov več, ki so zgolj čakali na pravi ''klic'', tako se tudi slovenski košarkarji kalijo v klubih, ki nimajo tako zvenečega imena kot sta Olimpija ali madridski Real, a so pomembne stopnice na poti do vrha. Tu ključno vlogo odigrajo trenerji mlajših selekcij, ki so hkrati pedagogi in v otrocih ne le prepoznajo talent in začnejo brusiti te grobe diamante, ampak jih znajo v odločilnih trenutkih življenja usmeriti v pravo smer, v njih prebuditi strast, jim dati prave napotke ob pravem času, da se potem sploh lahko rodijo fenomeni, kot so Marko Milič, Goran Dragić, Luka Dončić, Klemen Prepelič, Vlatko Čančar, Jaka Blažič in drugi. ''Inkubatorji'', kot je KK Celje, so zaslužni, da ima Slovenija danes košarkarske dragulje in da se nam tudi za prihodnost slovenske košarke ni bati, kar so nazadnje dokazali reprezentanti do 18 let, ki so na evropskem prvenstvu osvojili bron.

V Celju se zavedajo, da so uspehi klubske košarke odvisni od zaledja mladih. Zato so se po skrbnem premisleku odločili za okrepitev vodstva, ki je v svoje vrste uspelo privabiti dva vrhunska košarkarska strokovnjaka – Miloša Šporarja in Uroša Grešaka.

Vizija celjskega kluba je postati največja valilnica vrhunskih mladih košarkašev v Sloveniji. Glede na to, da iz celjske regije prihaja največ prvoligaških klubov, ki pa danes nimajo več tako močnega finančnega zaledja, kot so ga imeli pred leti, Celje ponovno postaja središče štajerske košarke. Na mesto športnega direktorja in trenerja članov bo tako sedel Grešak, ki je svojo trenersko kariero začel v Zrečah, nadaljeval pa v Laškem, kjer je bil trener mlajših selekcij. Leta 2015 je prevzel člansko ekipi v 2. SKL ECE Celje. Zadnje tri sezone je vodil člansko ekipo Vojnika in v drugi sezoni z najmlajšo ekipo osvojil naslov prvaka 4. lige. Krstno sezono v 3. ligi pa je zaključil v ligi za prvaka.

Mladince v kategorijah U17 in U19 bo letos prevzel eden največjih strokovnjakov za mlade igralce pri nas, Miloš Šporar. Širša javnost Šporarja pozna predvsem kot bivšega Olimpijinega igralca in člana slovenske reprezentance, tisti, ki slovensko košarko poznajo malo bolje, pa vedo, da je kot trener članskih ekip uspešno deloval tako v Sloveniji, kot v drugih državah po Evropi.

Glede na njune dosedanje uspehe v Celju pričakujejo, da bo celjska košarka v naslednjih letih ponovno napredovala in v slovenskem košarkarskem prostoru igrala pomembno vlogo. Ne pozabimo, da so se pod njunim okriljem urili tudi marsikateri slovenski reprezentanti, med drugimi tudi Žiga Dimec, Miha Lapornik, Aleksej Nikolič in Alen Omič.

O tem, kako gleda na trenutno situacijo v Celju in načrte za prihodnost, smo se pogovarjali z novim trenerjem celjskih mladincev, Milošem Šporarjem.

Kako v klub uvajate mlade? Vemo, da imate številne selekcije. Kdo vse skrbi za mlade košarkarje? Kolikokrat tedensko trenirajo?

Za vsak uspešen klub morajo biti pomembne prav vse faze razvoja igralca. V Celju tako začenjamo z uvajanjem oziroma "novačenjem" otrok v košarko že v prvem razredu osnovne šole, kjer preko projektov KZS (Igriva košarka) in naših klubskih promocij po šolah, skušamo privabiti v klub kar se da veliko otrok. S temi otroci nato v Šoli košarke Celje delamo 2–3 leta dvakrat tedensko. V tej fazi nam je najpomembnejša baza otrok in to, da otroke naučimo osnovnih tehničnih elementov. Predvsem skušamo vse skupaj otrokom prikazati skozi zabavo in igro.

Ko bazo ustvarimo, delamo vse na tem, da čim več otrok v 2–3 letih zadržimo v košarki, ker je to osnova za nadaljnje delo v klubu. V selekcijah U11 in U13 se otroci že seznanjajo s košarkarskim treningom in bolj resnim pristopom k delu ter učenjem košarkarskih elementov. Začenjajo se že tudi prve tekme. Selekcije v tej fazi še ne izvajamo. Predvsem delamo na tem, da vsi otroci dobijo možnost igranja in dokazovanja. V tem obdobju otroci trenirajo 3- do 4-krat tedensko.

U15 je selekcija, kjer otroke že poskušamo razporedit po igralnih pozicijah. Trening je že vsak dan in to na zelo resnem nivoju. Mladinski pogon, se pravi selekcije U17 in U19, trenirajo vsak dan, plus 3-krat tedensko tudi zjutraj, ko s fanti delamo predvsem individualno – tako na košarki, kot tudi na atletskem razvoju. Mladinski pogon je v našem klubu tesno povezan s člansko ekipo in se po sami intenzivnosti ter sistemu treniranja ne razlikuje dosti od članskega. Predvsem pa se v mladinskem pogonu ukvarjamo več z igralci (košarka, napredek, šola, drugi problemi ...), kot se pa to počne pri članih. Pri 16, 17 letih igralce že skušamo seznaniti s člansko košarko in na ta način dobimo prve obrise o tem, kdo je zelo resen kandidat za člansko moštvo in kdo malo manj. Vsekakor pa igralce, ki kažejo nekaj več od drugih v ekipi, načrtno usmerjamo in jim v sami igri in treningu nudimo tudi malo več kot ostalim.

Kaj potrebuje človek, da postane vrhunski košarkar?

Vsak, ki želi postati uspešen košarkar, mora imeti v prvi vrsti košarko rad. Rad mora imeti red in disciplino – tako doma, kot v klubu. Volja in pripravljenost odrekanju sta najpomembnejši. Na koncu je talent, ki med otroci dela razliko še do 14-15 leta, kasneje talent z nič ali manj dela več ne pride do izraza, ampak postane pomembnejše vse zgoraj našteto. Vsekakor pa je idealna kombinacija talent in vse našteto in tako lahko recimo dobimo Dončića ali Dragića.

Se je po osvojitvi naslova evropskega prvaka kaj poveča vpis?

Vpis v košarko se je praviloma povečal po osvojitvi naslova evropskega prvaka. Mislim pa, da bi bil lahko izplen dosti večji ob še izdatnejši pomoči KZS, kot to počne sicer.

Kaj pa ''učinek'' Luke Dončića? Želijo košarkarji posnemati njegove poteze, kot je zdaj že značilni met za tri s korakom nazaj?

Luka Dončić je s svojimi igrami zagotovo dosti doprinesel k vpisu otrok v košarko, kakor tudi spremljanju košarke in rezultatov otrok po televiziji. Veliko otrok skuša posnemati Dončičev met, se pa bojim, da so redki, ki bi bili ta met ali kake druge stvari pripravljeni vadit vsak dan pet ur ali več.