S pasom okrog vratu sta bila privezana za ograjo bazena

Na naslov 75-letnega milijarderja iz farmacevtske industrije Bernarda Charlesa 'Barryja' Shermana in njegove pet let mlajše soproge Honey, ki sta živela v moderni luksuzni vili na severu Toronta, sta 15. decembra leta 2017 prišla dva nepremičninska agenta ter s seboj pripeljala zakonski par, ki se je zanimal za nakup njune nepremičnine. Odšli so skozi vhodna vrata, da bi se sprehodili skozi 1.100 kvadratnih metrov veliko domovanje, ki je bilo od nedavnega na prodaj za približno 5 milijonov evrov. S petimi spalnicami, devetimi kopalnicami, zasebnim fitnesom, savno, teniškim igriščem in podzemno garažo za šest avtomobilov ter notranjim bazenom je šlo za zares impresivno in luksuzno nepremičnino na ulici Old Colony Road, soseski, ki je skorajda v celoti posejana s prestižnimi in bogataškimi domovanji.

Zakonca Sherman sta v opisanem dvorcu živela zadnjih 20 let, na stara leta pa sta si želela zgraditi novo hišo nekoliko bližje središču mesta. Barry in Honey naj tistega dopoldneva ne bi bila doma. Agentoma je vrata odprla čistilka, ki je kot običajno skrbela za domovanje, še ena pomočnica pa je na vrtu zalivala trato in cvetlice. Potencialna kupca sta ogled nepremičnine začela v šesterokotnem preddverju z velikimi lestenci in črnim marmorjem po tleh, nato je sledila prostorna kuhinja z velikimi okni, osvetljena z naravno svetlobo. V pritličju je želel agent potencialna kupca presenetiti še z eno odlično arhitekturno rešitvijo – bazenom in savno, ki sta zelo praktična, če živite v mestu, v katerem huda zima kakšno leto vztraja vse do aprila.

Ob bazenu so naleteli na grozovit prizor

Bazen je bil v zadnjem delu hiše, tik ob podzemni garaži, do njega pa je vodil dolg, ozek hodnik. Agent, ki je prvi vstopil v prostor, ju je takoj opazil – Barry in Honey, ki sta bila poročena že več kot 40 let, sta drug ob drugem sedela na tleh, okrog vratu pa sta imela zavezan moški pas za hlače v kožni barvi, ki je bil z druge strani zavezan za kovinsko ograjo bazena, visoko približno en meter. Sivolasi Barry je sedel v običajni pozi s prekrižanimi nogami v gležnjih, njegova svetlolasa soproga pa je bila obrnjena na stran, in videti je bilo, da je dobila močan udarec v obraz. Roke sta imela na hrbtu, kot da bi bile zavezane. Oba sta bila oblečena, Barryju je manjkal le pas – tisti, s katerim sta bila zadavljena. Ni bilo več mogoče ugotovili, koliko časa pred najdbo sta bila mrtva.

V samo nekaj urah je smrt zakoncev Sherman postala udarna novica po vsej Kanadi. Barry Sherman je bil namreč predsednik družbe Apotex Inc., zasebnega farmacevtskega podjetja, ki se je ukvarjalo s proizvodnjo generičnih zdravil in ga je zasnoval sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V več kot štirih desetletjih delovanja družbe je postal vodilni farmacevtski gigant na kanadskih tleh – na vsakem petem receptu je bilo napisano ime zdravila iz njegovega podjetja. Hkrati je bil tudi edini kanadski proizvajalec zdravil, ki ga tekmecem nikakor ni uspelo uničiti ali omajati njegove moči. Bloombergov indeks milijarderjev (Bloomberg Billionaires Index) je Shermanovo premoženje ocenil na kar okoli 3,5 milijarde evrov, s čimer se je uvrščal na 18. mesto med najbogatejšimi Kanadčani. A tako on kot njegova soproga Honey sta bila tudi izjemna človekoljuba in dobrodelneža, ki sta finančno močno podpirala zlasti kulturo, izobraževanje in znanost, pomagala organizacijam za boj proti revščini in sta imela, čeprav sta se razglašala za ateista, doma impresivno zbirko judovskih dragocenih predmetov.

Pogreba se je udeležil celo kanadski premier

Kanadska visoka družba ni preveč obsežna, zato so vsi poznali zakonca Sherman in ju zelo spoštovali, ne le zato, ker sta bila tako velikodušna pri doniranju in zbiranju denarja za pomoči potrebne, temveč tudi zaradi njune podpore vodilni kanadski liberalni stranki. Premier Justin Trudeau je bil eden izmed kar 6 tisočih žalujočih na njunem pogrebu teden dni po strahoviti najdbi. Med zelo dolgimi govori, v katerih so se mešali šok, nejevera, ogorčenje, žalost in tesnoba, pa tudi kopica spominov, je v zraku ves čas viselo neizogibno vprašanje: "Kdo bi lahko tako okrutno pokončal tako neskončno humana človeka," kot je v besedah slovesa povedal župan Toronta John Tory. Kako je mogoče, da je tak par z vrha družbene lestvice kljub vsem varnostnim sistemom, ki si jih lahko privoščijo le najbogatejši, končal tako tragično?

Preiskovalci, ki se s tem misterioznim primerom ukvarjajo že skoraj dve leti, vključno s policisti in skupino zasebnih detektivov, ki so jih najeli otroci tragično preminulega para, pravijo, da ima zločin veliko nasprotij. Policija trdi, da ni našla nobenega dokaza o vlomu in da način, kako sta bila zakonca Sherman umorjena, nakazuje, da je zločin zagrešila oseba, ki sta jo pokojna zelo dobro poznala in jima je bila zelo blizu. Oba sta bila zadavljena s pasom, kar pomeni, da je tisti, ki ju je umoril, z veseljem gledal, kako trpita medtem, ko sta počasi umirala v mukah. Sočasno primer nakazuje, da je bil na delu strokovnjak. Z malo konkretnih informacij so preiskovalci v krog osumljencev vključili kopico ljudi, s katerimi sta bila pokojna povezana, vključno s potencialnimi tekmeci, jeznimi nekdanjimi zaposlenimi in celo rusko-izraelsko mafijo. Shermanova sta bila namreč prisotna vedno in povsod, prav tako tudi njuna družba Apotex. Vsak muzej, kampus ter skupnost imajo v svojih prostorih vsaj en logotip njunega podjetja.

Že od malega je bil ponosen in odločen človek

Ko je imel Bernard Sherman približno 10 let, ga je njegov oče Herbert vzel s seboj v pisarno tovarne v središču Toronta, kjer je bil zaposlen, in ga prosil, naj šteje zadrge in jih po 20 zlaga v škatlo. Ko je mali Barry končal delo, je, kot je nekoč zapisal v svojih nikoli objavljenih spominih, bil oče presenečen nad številom škatel, ki jih je uspelo sinu povsem samemu napolniti – učinkovit je bil namreč bolj kot večina ljudi, ki jim je plačeval za tovrstno delo. Ko je začel oče Herbert preverjati vsebino zapakiranih škatel, je bil Barry, kot je zapisal v spominih "izjemno užaljen, ker mu oče ni verjel, da je pravilno preštel ter zapakiral zadrge". To je bil prvi znak, da gre za zelo ponosnega in odločnega človeka, kar je bila prav tako znana karakterna lastnost njegovega očeta, ki je nedolgo zatem umrl zaradi srčnega infarkta. Med študijem je bil lahko Barry zelo neprijeten in brezdušen sogovornik, a je naravnost užival v vročih razpravah s kolegi, kako nesmiselno je verjeti v boga. Bil je izjemen študent. Diplomiral je iz fizike na univerzi v Torontu, ker je bil, kot je napisal "najtežji".

S farmacijo se je prvič srečal neko poletje, ko je delal kot voznik pri svojem stricu Louisu Winterju ki je imel medicinski laboratorij in je bil distributer generičnih zdravil v družbi Empire Laboratories. Sherman je bil med drugim zadolžen za zbiranje vzorcev urina za nosečniške teste. Opravljal je doktorski študij inženirstva na MIT, ko je izvedel, da je njegov stric nenadoma umrl. Takoj je pomislil, da bi lahko nadaljeval stričev posel. Kmalu zatem se je poročil s Honey, hčerko Judov, ki so preživeli holokavst in ki se je rodila v begunskem taborišču, preden je družina prispela v Kanado. Nekaj let pozneje je prodal Empire Laboratories, denar od prodaje pa je nemudoma vložil v ustanovitev lastnega podjetja – Apotex.

Imperij je zgradil na generičnih zdravilih

Generična dejavnost temelji na preprosti predpostavki: ko je izdelano novo zdravilo, je predrago za široko uporabo, zato je treba proizvesti kemično identično nadomestilo, ki je cenovno dostopnejše za širši krog pacientov. Do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja je proizvodnjo generičnih zdravil urejal in omejeval strog patentni zakon, ki jih je ščitil pred konkurenco. Nato pa je bil v Združenih državah Amerike sprejet nov zakon, ki je bistveno spremenil pravila igre. Ker je bil spreten pri ustvarjanju zaslužkov, je Sherman zelo dobro izkoristil nova pravila igre, s tem pa je Apotex postal ena izmed prvih družb, ki je proizvedla generično različico AZT – enega prvih zdravil proti HIV.

Malo pozneje je družba tržišču ponudila kopijo zdravila Prozac, izjemno priljubljenega antidepresiva devetdesetih let. Do sredine devetdesetih let je bil Sherman že eden najvidnejših poslovnežev v Kanadi, na Forbesovo lestvico stotih najbogatejših Zemljanov pa se mu je uspelo uvrstiti šele leta 2000. Ko so bile v igri humanitarne akcije in socialni stiki, se je moral močno opirati na svojo soprogo, ker sam ni bil preveč zabavna in družabna osebnost. Na sprejemih in zabavah se ni znal sprostiti in videti je bilo, kot da je stalno v krču zaradi dela. Nekateri viri blizu družine so dejali celo, da je tudi med konci tedna, ko je otroke in soprogo peljal na smučanje, sam ves čas preživel v hotelski sobi, obdan s poslovnimi papirji. Družina je dobro živela in znano je bilo, da bi svojim zaposlenim brez zadržkov poslal čeke, če bi se znašli v finančnih težavah. Hkrati je bil do sebe izjemno varčen. Naokrog se je prevažal v starodobnem ford mustangu, dokler ta ni začel razpadati in je prijatelje vse bolj skrbelo, da bi ga lahko zadušilo uhajanje ogljikovega dioksida v kabino vozila.

Sovražniki z vseh vetrov

Konkurenca ga je sovražila skoraj toliko kot ugledna farmacevtska podjetja, ki so izdelovala originalna zdravila, zato je imel Sherman veliko sovražnikov, ki so ga želeli uničiti, saj jim je predstavljal nelojalno konkurenco. Poleg tega se je znal včasih povezati z ne preveč spoštovanimi ljudmi in se ukvarjati s čudnimi posli, ki niso sodili v njegovo osnovno dejavnost. Tako je postal največji delničar blagovne znamke 'Nutrition for Life', vitaminskih dodatkov, ki so jih prodajali po načelu večstopenjskega marketinga in katerega oglaševalski obraz je bil Kevin Trudeau, ki je bil dvakrat obsojen zaradi goljufij v poslovanju. Prodajal je namreč knjige, v katerih je ljudem 'svetoval' o reševanju njihovih poslovnih težav ter o zdravilu za hitro izgubljanje odvečnih kilogramov in želel občinstvo na vsak način prepričati, da je čez dan v telo optimalno vnesti največ 500 kalorij.

Neuspešno se je vključil v posel s čarterskimi jahtami, za katere se je hitro izkazalo, da v resnici ne obstajajo, temveč gre samo za podjetja, ki so se ukvarjala z drugimi umazanimi posli. Prav tako se je spustil v poslovno partnerstvo s Frankom D'Angelom, sumljivim filmskim producentom nizkoproračunskih filmov. Proti koncu svojega življenja je bil Sherman povezan s še enim obsojenim prevarantom, Shaunom Rootenbergom, ki je razvijal spletne igre. Sherman je privolil v naložbo z njim, nato pa je na sodišču trdil, da so mu denar ukradli. Glede na podatke v sodnih spisih se je Sherman z Rootenbergom povezal prek Myrona Gottlieba, soustanovitelja podjetja Livent, gledališke produkcijske družbe, ki je po eni izmed najbolj spektakularnih računovodskih prevar v Kanadi morala prenehati poslovati. Tako Gootlieb kot Rootenberg sta končala v zaporu. 

Prijatelji so Shermana opozarjali, naj bo previden, a jih ni želel poslušati. Zdelo se je, da uživa v družbi ljudi, ki se želijo polastiti njegovega bogastva. "V ljudeh je vedno videl samo najboljše," je povedal njegov dolgoletni prijatelj. Po eni strani je bil prijazen do šibkejših členov družbe, a zato toliko okrutnejši do močnejših in je želel kaznovati tiste, ki so ga nadvladali ter prehiteli. Včasih je imel v teku tudi 50 sodnih procesov hkrati.

Eden takih se je začel sredi devetdesetih let, ko je hematologinja Nancy Olivieri z univerze v Torontu vodila klinične raziskave za Apotexovo zdravilo, namenjeno zdravljenju talasemije – genetske bolezni hemoglobinopatske mutacije, značilne za območja, kjer pustoši malarija, prav tako pa tudi za območja Sredozemlja, Bližnjega vzhoda in jugovzhodne Azije. Pri preizkušanju je ugotovila, da je zdravilo za bolnike lahko neučinkovito in nevarno. Sherman ji je zagrozil s tožbo, če bo objavila svoje ugotovitve. Razprava o največji donaciji v zgodovini, ki jo je Apotex ravno takrat doniral univerzi, je hitro utišala Olivierovo, ki so jo odstranili z mesta vodje kliničnega preizkušanja tega zdravila. Zdravilo je bilo na koncu odobreno tako v Združenih državah Amerike kot v Kanadi. Pozneje je bilo dokazano, da je Olivierijeva ravnala v skladu s pravili stroke in pravna bitka med njo in Apotexom se je s tem končala.

V trenutku njegove smrti se je ravno zaključevala pravna bitka med Shermanom in njegovimi sorodniki – otroki pokojnega strica Louisa Winterja. Ti so trdili, da jim je Sherman zamolčal del pogodbe iz leta 1960, po kateri jim pripada 20-odstotni delež v družbi Apotex. Sherman je v pravni bitki zmagal in le nekaj dni pred smrtjo je sodnik Winterjevim naložil, da Shermanu povrnejo 300 tisoč kanadskih dolarjev (dobrih 205 tisoč evrov) sodnih stroškov. Dan po pogrebu Shermana in njegove soproge so odvetniki vložili tožbo, s katero so od Winterjevih zahtevali še več denarja.

Umor in samomor?

Honey Sherman je nazadnje prišla na sedež Apotexa pozno popoldne 13. decembra leta 2017. Načrtovala je, da bo odpotovala k sorodnikom na Florido. Barry bi se ji moral pridružiti nekaj dni pozneje. Razlog za njen prihod na sedež podjetja ni bil soprog, temveč pogovor z gradbeniki, ki naj bi začeli gradnjo njune nove hiše v Forest Hillu, soseski, v kateri živi le kanadska elita. Barry nad idejo sicer ni bil najbolj navdušen, a je želel soprogi uresničiti sanje, da se približa družbenemu dogajanju najvišjih kanadskih slojev prebivalstva. Hiša, ki je stala na trikotnem zemljišču, ko sta ga kupila Shermanova, je bila že porušena, in tako je bilo vse pripravljeno za začetek gradnje nove luksuzne vile.

Honey se je tistega dne domov vrnila pred Barryjem, ki je v pisarni ostal vse do večera. Kolegi so od njega pozno popoldne dobili običajno elektronsko sporočilo, v katerem je bil govor o nekem zdravilu, ki je čakalo na začetek proizvodnje. Nihče iz podjetja se tistega večera ni več slišal s Shermanom, kar je bilo precej nenavadno, saj je Barry običajno slabo spal. Še bolj čudno je bilo, da se naslednje jutro ni pojavil v pisarni. Bil je četrtek in ni bilo normalno, da ga ni. Morda bi moral to biti razlog za preplah. A Sherman nikoli ni imel navade nikomur pripovedovati o svojih načrtih in namerah naslednjega dne – niti tajnici ali svojemu osebnemu vozniku. Podobno je bilo tudi s Honey, ki je tistega dne prav tako niso nikjer videli.

Policija v Torontu je 15. decembra 2017 ob 11:44 prejela klic na telefonsko številko 911 s sporočilom, da so v domovanju na Old Colony Road 50 našli dve trupli. Novinarjem, ki so se zbrali okrog hiše in v snegu čakali na informacije, so sporočili samo, da ni znakov vloma in da nihče ni pričakoval, da bi se utegnilo zgoditi kaj tako strašnega. V soboto so kanadski mediji poročali, da je Barry morda umoril svojo soprogo in si nato sodil še sam. Njuni otroci, takrat 43-letna Lauren, 35-letni Jonathon, 32-letna Alexandra in 27-letni Kaelen, so bili nad tem sumom naravnost zgroženi. Pozneje istega dne so v pisni izjavi ostro demantirali navedbe medijev ter zatrdili, da njihovi starši nikakor niso bili tip človeka, ki bi storil kaj tako grozovitega. Od policije so zahtevali temeljito, intenzivno in objektivno preiskavo tragičnega dogodka. Omemba Shermana kot potencialnega morilca se jim je zdela povsem neverjetna, tudi zaradi njegovih vse šibkejših fizičnih zmogljivosti. Nekateri so trdili, da bi, če bi se že zgodil umor in samomor, lahko zločin pripisali kvečjemu Honey, nikakor pa ne Barryju.

Policija priznala, da so raziskovali v napačni smeri

Otroci zakoncev Sherman so najeli odvetnika Briana Greenspana, cenjenega pravnika, strokovnjaka za kazensko pravo, ki je pred tem zastopal znana imena iz sveta zabave, med drugim Justina Bieberja in Naomi Campbell. Greenspan je nemudoma angažiral ekipo izkušenih upokojenih policijskih detektivov, da izvedejo ločeno preiskavo, in začel javnost prepričevati, da dejstvo, da ni znakov vloma, ne pomeni, da zakoncev ni umorila tretja oseba. Obstajalo je namreč še kar nekaj načinov, kako vstopiti v hišo, ki je imela skupaj kar devet vhodov. Poleg tega je obstajal zunanji sef s predalom za ključe, da so nepremičninski agenti potencialnim kupcem lahko razkazovali dvorec, ko ni bilo nikogar doma. Ob bazenu je bila tudi nadzorna kamera, ki pa je bila že več let izključena.

Družina je najela tudi zasebnega patologa, ki je opravil samostojno obdukcijo preminulih. To, kar je preiskovalce najbolj čudilo, so bile tanke sledi okrog zapestij obeh zakoncev, kar bi lahko pomenilo, da sta bila pred smrtjo zvezana. Tudi Barryjeve noge, ki so ostale prekrižane v gležnjih, so bile v precej nenavadnem položaju, kar je kazalo na to, da ni šlo za samomor. Zasebni preiskovalci so po preiskavi sklenili, da umor in samomor nista ustrezna razlaga razpleta dogodkov tistega dne. Več kot mesec dni po umoru je to trditev sprejela tudi policija. Susan Gomes, strokovnjakinja za umore, je 26. januarja leta 2018 novinarjem povedala, da policija primer po novem obravnava kot dvojni umor, katerega žrtvi sta bila Honey in Barry Sherman. Na vprašanje novinarke, zakaj so si premislili, je odgovorila, da njihova spremenjena smer preiskovanja "temelji na dokazih in ponovnem pregledu primera", drugih podrobnosti pa ni želela pojasnjevati. In tako je ostalo vse do danes.

Tako vse do danes ni znano, kdo je pokončal znana kanadska bogataša. Krog osumljencev ostaja sorazmerno velik; v več kot štirih desetletjih dela v industriji generičnih zdravil si je Sherman namreč nabral veliko sovražnikov, konkurenci je stalno pred nosom speljeval po več milijard dolarjev vredne posle, tu pa so še njegovi bratranci iz družine Winters. A veliko bolj verjetno je, da so njega in soprogo glave stali čudni in nepotrebni finančni posli z napačnimi ljudmi. Ker sta od umora minili že skoraj dve leti, pa se ne glede na vse sledi in osumljence zdi vse manj verjetno, da bo kdaj zares znano, kaj se je dogajalo tiste nesrečne noči ali jutra – in to vsem milijardam bogastva navkljub!

Viri, uporabljeni pri raziskovanju: Bloomberg.com, Forbes.com, Express.hr, Wikipedia, Thespec.com, Cbc.ca, Independent.co.uk, Theglobeandmail.com, Insidehook.com, Toronto.com, Globalnews.ca.