Hrvat, ki je na drugi strani sveta pobijal mlade popotnike

V avstralskih medijih je pred tedni završala novica, da so enega najhujših serijskih morilcev v državi Ivana Milata iz ekstremno varovanega zavoda za prestajanje kazni Goulburn Correctional Centre prepeljali v sydneyjsko bolnišnico, kjer so mu diagnosticirali neozdravljivo obliko raka na grlu in želodcu. Pozdravili so ga toliko, da lahko spet normalno uživa hrano, nato pa so ga odpeljali v bolnišnično enoto zapora Long Bay, kjer naj bi preživel preostanek svojih dni. Teh bo veliko manj, kot bi si želeli svojci sedmih mladih žrtev, ki jih je okrutno pokončal ter zakopal v gozdu nacionalnega parka Belanglo med letoma 1989 in 1992, še bolj pa je zaskrbljujoč podatek, da se preiskovalcem izteka čas, ko bi lahko iz njega izvlekli priznanje, da je bilo žrtev še veliko več.

Iz Hrvaške v Avstralijo

Zgodba o enem najokrutnejših morilcev v zgodovini Avstralije se začne z rojstvom Stjepana Marka Milata, ki je na svet prijokal dan po božiču leta 1902 na Korčuli kot eden izmed 22 sorojencev, od katerih pa je zgodnje otroštvo preživela samo četverica najmočnejših bratov. Oče jih je zaradi revščine že v zgodnji mladosti poslal v svet. Nekaj časa so pluli na čezoceanskih ladjah, na katerih so za preživetje opravljali najtežja in najslabše plačana dela, nato pa so se leta 1926 odločili izkrcati v Avstraliji. Starejši brat se je kmalu zatem odselil na Novo Zelandijo, preostali so ostali v deželi kengurujev, saj so tam našli ogromno domačih ljudi iz Hrvaške, ki so odšli s trebuhom za kruhom. Ker je bil vajen dela, si je Stjepan hitro našel službo v rudniku srebra in svinca, ki je zaradi svoje marljivosti ni izgubil niti v času svetovne gospodarske krize.

Leta 1934 je spoznal takrat komaj 14-letno hčerko britanskih priseljencev Margharet, s katero sta se dve leti pozneje tudi poročila. Stjepan je pustil službo in se s soprogo podal na pot ob vzhodni obali Avstralije od pristanišča v Sydneyju do železarne na severu države v upanju, da bosta oba našla kar se da spodobno delo. Po daljšem iskanju jima je uspelo, a je Margharet kmalu ostala doma, ker je leta 1936 zanosila. Z nekaj malega prihranki sta kupila košček rodovitne zemlje v bližini potoka v mestu Guildford na jugozahodnem robu Sydneyja ter si zgradila skromno hiško. Skupno se jima je v zakonu rodilo kar 15 otrok, od katerih sta dva kmalu po rojstvu preminila. Peti po vrsti je 27. decembra leta 1944 na svet prijokal Ivan Robert Marko Milat, krepak fant, v katerega sta starša polagala velike upe.

Starša sta bila garača in sta tudi otroke vzgajala s trdo roko. Od malih nog so morali delati na domačih njivah dolgo v noč. Toda oče je bil pogosto pijan in nasilen tako do soproge kot do otrok, nič boljša ni bila niti mati: v napadu besa je enemu izmed otrok denimo skoraj odsekala roko, drugega pa je tako hudo pretepla s kolom za oporo paradižniku, da mu je zlomila več kosti. Milatovi otroci so sicer odraščali obdani z noži in pištolami. To je bil del njihovega vsakdanjega življenja. Popoldneve so si krajšali tako, da so s pravim orožjem streljali v tarče, ki sta jim jih pripravila starša na domačem vrtu. Najstarejši Aleksander je imel samo sedem let, ko mu je oče dal v roke puško in mu naročil, naj strelja na vse ptice, ki bi si upale prileteti na njihovo polje.

Od pridnega fantka do kriminalca

Pri 13 otrocih je bilo vzdrževanje discipline vse prej kot lahka naloga, še posebej ob prisotnosti alkohola, in tako ne čudi, da so bratje v soseščini sloveli kot razgrajači, ki so velikokrat prišli navzkriž z zakonom in se je policija velikokrat mudila na njihovi kmetiji. Med brati in sestrami je bil v rani mladosti tako mali Ivan ena izmed redkih svetlih točk. Vedno je bil ubogljiv, do potankosti urejen in natančen, mnogo pametnejši od vseh, obiskoval je lokalno katoliško šolo in bil nadarjen v matematiki in umetnosti. A potem je prišla puberteta in Ivan je začenjal vse bolj postajati podoben svojim bratom. Vse pogosteje se je z njimi odpravljal na roparske pohode in postajal navdušen nad lovom ter orožjem. Šolo je pri 15 letih obesil na klin ter začel hoditi po gradbiščih in iskati delo, ker so bili doma revni in so nujno potrebovali denar.

Ko je bil Ivan star 17 let, naj bi bratu Borisu v zaupnem pogovoru priznal, da je med ponesrečenim poskusom ropa ustrelil taksista. Njegova pištola naj bi se sprožila po nesreči in mladega, nič krivega voznika Nevilla Knighta zadela v hrbtenico ter ga za vse življenje prikovala na invalidski voziček. Ivan je pobegnil s kraja dogodka. Kmalu zatem so oblasti za krajo ter napad po krivem obtožile nekoga drugega ter ga obsodile na pet let zaporne kazni. Le nekaj tednov pozneje so policisti Ivana zasačili med vlomom in krajo ter ga po hitrem postopku obsodili na pol leta bivanja v domu za mladoletne prestopnike. Ker je bil vedno do potankosti urejen, privlačen mišičnjak, ki nikoli ni kadil ali pil alkohola, je zaradi vzornega vedenja v ustanovi preživel le nekaj tednov.

V naslednjih letih je zaradi vlomov, kraj avtomobilov in tatvin po domovih še štirikrat končal v zaporu, konkretno pa naj bi se po poročanju preiskovalcev v njegovi glavi nekaj premaknilo potem, ko se je med prvimi pripeljal na kraj nesreče, v kateri sta bila udeležena njegova najmlajša sestra ter eden izmed bratov, ki sta bila v silovitem trčenju takoj mrtva. Pogled na zveriženo pločevino, obilico krvi in razkosana trupla naj bi v njem prebudil morilski nagon in samo mesec dni pozneje sta ga dve dekleti, ki ju je pobral ob cesti medtem ko sta štopali do bližnjega mesta, obtožili posilstva. Trdili sta, da ju je zvezal in jima grozil z nožem, da jima bo prerezal grlo. Ivan je pred roko pravice takrat pobegnil na Novo Zelandijo in je bil po treh letih ob vrnitvi nemudoma aretiran. V priporu pa ni ostal prav dolgo, saj so se v pričanjih deklet začele pojavljati številne nedoslednosti in neskladja, tako da so primer ovrgli, Ivan pa je odkorakal na prostost. A ta izkušnja ga ni odvrnila od kriminalnih dejanj. Ravno nasprotno. Kmalu so se začeli njegovi zločini stopnjevati.

Ko ga je zapustila žena, so mu popustile vse zavore

Po končanem sojenju se je Ivan zaposlil kot voznik tovornjaka in med sodelavci ter someščani slovel kot urejen, vljuden, točen in odgovoren možakar, skorajda že deloholik. Nikomur se ni niti sanjalo, da njegovi izleti z motorjem niso namenjeni zabavi in sproščanju ter da je ob odhodu na lov imel v mislih povsem drugačen plen od štirinožnih divjih živali. Kdaj točno je začel moriti, ni znano, a Daily Mail je pred časom navedel nekaj primerov, v katere bi lahko bil vpleten. Prvi je umor Karen Rowlands, ki je izginila februarja leta 1971, njeno truplo pa so našli 13. maja. Ležala je na hrbtu, roke je imela zvezane nad glavo, napadalec ji je slekel oblačila. Še posebej je v oči bodlo dejstvo, da je bila poleg glave položena steklenica piva, kar je bila največja podrobnost s trupli, ki so jih našli pozneje v gozdu Belanglo.

Tudi izginotje Robyn Hickie aprila leta 1979 bi bilo lahko povezano z Milatom. 18-letno dekle se je dogovorilo za srečanje s prijateljem v hotelu Belmont, do koder pa žal nikoli ni prišlo. Policija je v preiskavi zaključila, da je deklica pobegnila od doma. Milat nikoli ni bil niti osumljen njenega izginotja, a kot so poudarili pri Daily Mailu, je v tistem času živel v hotelu v bližini njenega delovnega mesta. Leta 1975 se je sicer zdelo, da se je takrat 31-letni Ivan kolikor toliko zresnil. Spoznal je 17-letno Karen, deklico, ki je ravnokar končala zvezo z njegovim bratrancem, v kateri je zanosila, in se z njo odselil v prikolico, kjer sta varčevala za nakup lastnega koščka zemlje. Njenega sina Jasona je sprejel kot lastnega otroka, sredi osemdesetih let je nato sledila še poroka. In medtem ko je bilo na zunaj vse videti pravljično in čarobno, je Karen medijem pozneje povedala, da je Ivan kmalu po poroki postal nenavadno obseden z orožjem in vse bolj nasilen. Večkrat naj bi se fizično znesel nad njo in jo povsem brez razloga brutalno pretepal.

Kot vsak drug nasilni izbruh v njegovem življenju je tudi ta sovpadal s tragedijo v njegovem življenju. Ravno v tistem času je imel brat David namreč prometno nesrečo z motorjem, v kateri je utrpel hude poškodbe možganov. Očitno so družinske tragedije v njem stopnjevale bes in vse pogosteje se je znašal nad soprogo ter sinom. Leta 1987 je imela Karen dovolj; na valentinovo je spakirala svoje stvari, in medtem ko je bil Ivan v službi, s sinom pobegnila od doma. Pod 'svoje stvari' je smatrala popolnoma vse, kar se je dalo odnesti. Zapuščenega soproga so tako ob vrnitvi z dela doma pričakale zgolj gole stene in nič drugega. In to je bila verjetno kaplja čez rob ...

Zabodeni, razkosani, ustreljeni, obglavljeni

19. septembra leta 1992 sta rekreativna tekača v gozdu Belanglo, približno 50 kilometrov južno od Sydneyja, na skrajnem robu zvezne države Novi Južni Wales med tekom naletela na nenavaden vonj. Sprva sta mislila, da gre za kakšno poginulo ali ubito žival, zato sta se ustavila in v okolici začela iskati sledi. Najprej sta naletela na zapuščeno kurišče, nato pa sta v enem izmed grmov opazila nekaj, za kar sta predvidevala, da je kengurujeva noga. A sta se motila. Ko sta se približala, sta spoznala, da gre v resnici za človeško podlaket. Nato sta pod listjem zagledala še preostanek trupla neznane žrtve, ki je bila le napol pokopana z glavo navzdol, roke pa je imela zvezane na hrbtu, sredi piramide, ki je bila zgrajena iz vej in praproti. Že naslednji dan so kriminalisti le slabih 30 metrov stran našli še eno truplo, ki je bilo odloženo na zelo podoben način kot prvo.

Izkazalo se je, da gre za posmrtne ostanke 22-letne Joanne Walters in leto dni mlajše Caroline Clarke, mladih britanskih turistk, ki sta z nahrbtnikoma potovali po Avstraliji in sta neznano kam izginili aprila tistega leta, potem ko so ju domačini videli v soseski Kings Cross v Sydneyju, od koder sta se odpravili na avtoštop po deželi, po kateri naj bi bil tovrstni način potovanja izredno varen. Neznani storilec je obe zvezal, Joanne je 21-krat zabodel v hrbet in 14-krat v prsni koš, Caroline pa je 10-krat ustrelil v glavo. Poleg tega so preiskovalci našli tudi sledi spolnega nasilja. Stekla je obširna preiskava umora in kriminalisti so v naslednjih tednih ugotovili, da je na tistem območju v zadnjih letih izginilo še vsaj pet avtoštoparjev: leta 1989 mlada 19-letna avstralska zaljubljenca Deborah Phyllis Everist in James Gibson, leta 1991 pa še mlad nemški par, 20-letna Anja Habschied in 21-letni Gabor Neugebauer ter njuna 19-letna prijateljica Simone Schmidl.

Vseh pet so čisto naključno našli domačini leta 1993 v istem gozdu kot prvi dve žrtvi, vsi so imeli znake grozovitega nasilja, primerljivega tistemu, ki ga je mogoče videti v najhujših filmskih trilerjih. Deborah je bila ob najdbi brez spodnjega perila, njene poškodbe pa so nakazovale, da jo je morilec pretepel do smrti, nato pa razkosal z mesarskim nožem. Jamesa, ki so ga našli približno 50 metrov stran, je glede na izsledke preiskave najprej paraliziral z globokim vbodom v hrbtenico, nato pa ga je še vsaj osemkrat zabodel v srce, jetra in pljuča. Simone je imela ob najdbi povsem razmesarjen in iznakažen obraz, skrbno izrezljan z ostrim nožem, Gabor pa je bil edini najden oblečen, a je imel čez usta prelepljen debel lepilni trak. Bil je zadavljen, nato pa je morilec v njegovo glavo izstrelil še šest nabojev. Anjo je morilec pokončal tako, da ji je z mačeto odsekal glavo – te kljub obširni iskalni akciji preiskovalci nikoli niso našli.

Iskanje igle v kopici sena

Po grozovitih najdbah ni bilo nobenega dvoma več, da imajo oblasti opravka s posebno okrutnim in surovim serijskim morilcem. Glede na okoliščine najdbe so preiskovalci sklepali, da si je morilec štoparje in popotnike za žrtve izbiral zato, ker jih ni nihče pogrešal takoj po izginotju in si je s tem torej 'kupil' dodaten čas, v gosto grmičevje gozda pa naj bi jih samo na pol zakopal zato, ker je bil prepričan, da jih tam nihče ne bo iskal ali naključno našel. Avstralske oblasti so razpisale denarno nagrado pol milijona avstralskih dolarjev (304 tisoč evrov) za vsakršne koristne informacije, ki bi jih pripeljale do serijskega morilca.

S primerom se je ukvarjalo okrog 400 preiskovalcev, ki so pregledovali na milijone sledi in jih uspeli v relativno kratkem času zmanjšati na še vedno obsežnih 10 tisoč. Preiskali so vse dostopne podatke o nadzoru prometa, vsa dovoljenja za posedovanje orožja, mednarodne kazenske evidence, vso birokracijo, ki si jo je mogoče omisliti in na ta način število osumljencev najprej zožili na 230, nato pa na vsega 32 oseb. Med njimi je bil tudi Ivan Milat, in sicer zaradi poročila iz oktobra leta 1993, ko ga je nekdo videl, kako na zadnjem sedežu svojega avtomobila vozi dve zavezani deklici, nenavadne pripombe o njem pa je imela tudi soproga enega od njegovih sodelavcev. Šele januarja leta 1994 je eden od preiskovalcev opazil, da je bil potomec hrvaških priseljencev pred 20 leti na sodišču v precej nenavadnih okoliščinah oproščen posilstva.

In potem se pojavi ključna priča ...

A glavni osumljenec je postal šele potem, ko se je avstralskim oblastem aprila leta 1994 iz angleške policije v Birminghamu javil Paul Onions – mladenič, ki je povedal, da je leta 1990 z nahrbtnikom potoval po Avstraliji in vsega slab kilometer severno od usodnega gozda štopal do mesta. Pobral naj bi ga neznani moški, ki se mu je predstavil kot Bill in naj bi bil ločen voznik tovornjaka ter sin jugoslovanskih priseljencev. Ker se je voznik nenavadno vedel, naj bi Paul našel izgovor, da sta se na poti ustavila. Bila sta v bližini gozda Belanglo. Ivan je spoznal, da namerava sopotnik pobegniti, zato je vanj uperil pištolo in mu začel groziti. Paul je pogumno odprl vrata avtomobila in pobegnil nazaj po cesti. Milat naj bi mu nekaj časa sledil in proti njemu sprožil več strelov, ki pa ga niso zadeli. Na ubežnikovo veliko srečo se je v tistem trenutku mimo pripeljal avtomobil, ki ga je Paul med tekom z mahanjem in vpitjem prisilil, da je zaustavil ter ga tako najverjetneje rešil pred gotovo smrtjo.

Po opisu zgodbe so avstralske oblasti nemudoma organizirale Onionsov prevoz v Sydney, kjer so ga tudi v živo zaslišali in nato predenj postavili niz fotografij osumljencev, da bi med njimi morebiti prepoznal napadalca. Večino je hitro izločil, dolgo pa je okleval med dvema obrazoma. Po nekaj minutah razmišljanja je nato vendarle z gotovostjo pokazal na Milatovo fotografijo ter povedal, da je to voznik, ki se mu je predstavil kot Bill. Za oblasti je bilo to dovolj, da ga aretirajo, čeprav mu preostalih umorov ne bodo mogli dokazati. 22. maja leta 1994 ob 6.30 zjutraj so specialne enote izvedle sočasne hišne preiskave v sedmih stanovanjih družine Milat. Pri Ivanu so našli denar, velike količine streliva, mesarske nože, mačete in kos orožja, ki ga je Ivan uporabljal pri umorih – puško, ki je bila skrita v steni. Poleg tega so našli tudi številne predmete, ki jih je Milat ukradel svojim žrtvam: med drugim njihovo opremo za taborjenje, pa fotoaparate, denarnice ter oblačila, ki naj bi jih celo redno nosil in jih nekaj podaril tudi svoji takratni simpatiji.

Če je do takrat obstajal sum, da ima policija v rokah morda napačnega osumljenca, so v stanovanju našli tudi fotografije ene izmed deklet, ki jih je umoril. Na podlagi pričevanja in zbranih dokazov so Ivana Milata nemudoma aretirali in ga odpeljali na zaslišanje ter priprli. Za zbiranje in sortiranje dokazov, najdenih na njegovem domu, so preiskovalci porabili kar neverjetnih 62 dni, nato pa se je marca leta 1996 končno začelo sojenje. Obtožnica proti Ivanu Milatu je obsegala kar neverjetnih 3.500 strani, tožilstvo je sodišču predložilo več kot 420 dokazov, proti obtožencu je pričalo kar devet ljudi – tudi njegov starejši brat Boris, ki se je na začetku javno izpostavil ter obtožil bratova dejanja, ko pa je na lastni koži doživel jezo, ki so jo Avstralci čutili do celotne družine, se je raje umaknil v ozadje.

Kazen: 7 dosmrtnih zapornih kazni

"Ivan je bil do 12. ali 14. leta povsem običajen fant," je za Sunday Night leta 2015 povedal Boris. "Nato pa sem ga slišal, kako se je s prijatelji pogovarjal, kako bodo ponoči hodili naokrog in se igrali z mačetami. Slišal sem, da je na enem izmed teh pohodov psa razklal na pol z mačeto. Ubijati je želel že, ko mu je bilo vsega 10 let. To je imel v sebi. Imel je drugačno psiho od nas preostalih. Danes sem prepričan, da je psihopat, kar je s svojimi dejanji dal vedeti vsem. Vedel sem, da je na enosmerni cesti. Vedel sem, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo začel moriti," je svoje misli strnil brat. Milat je vse obtožbe vztrajno zanikal, a ga to ni rešilo pred zaporom. Po 15 tednih sojenja je bil spoznan za krivega v vseh točkah obtožnice. Za vsak zagrešeni umor je bil obsojen na dosmrtno zaporno kazen in še na dodatnih 18 let zapora zaradi poskusa umora, ropa in nezakonitega streljanja na Onionsa.

Po obsodbi so Ivana iz pripora prepeljali v zapor Maitland Gaol, kjer ga je že prvi dan hudo pretepel sojetnik, s katerim sta si delila celico. Leto dni pozneje mu je skupaj z obsojenim dilerjem in nekdanjim sydneyjskim svetnikom Georgeom Savvasom skorajda uspelo pobegniti, a naj bi vodilni v ustanovi vedeli za njune načrte in pobeg preprečili, še preden se je dobro začel. Savvas se je tisto noč obesil v svoji celici, Milata pa so premestili v strogo varovan zapor Goulburn v bližini Sydneyja. Potem ko so v njegovi celici našli rezilo, je bil premeščen v samico, kamor se je v naslednjih letih še večkrat vrnil. Ves čas je zatrjeval, da je nedolžen in pozneje uprizarjal številne napade, se samopoškodoval in gladovno stavkal v želji, da bi ugodili njegovi pritožbi. A leta 2004 je njegovo pritožbo zavrnilo tudi vrhovno sodišče. Njegovo domovanje je tako za vselej postala celica, velika tri krat pet metrov. V obupu si je odsekal mezinec na roki in ga poslal predsedniku vrhovnega sodišča. Seveda njegovo dejanje ni imelo nikakršnega učinka, le da so ga stražarji imeti še bolj na očeh kot dotlej.

Ne glede na to, da praktično ni bilo dvoma o njegovi krivdi, pa so nekateri preiskovalci, porotniki in poznavalci že na sojenju odkrito dvomili, da bi Milat zločine lahko izvedel povsem sam. V grobem že samo zato, ker je bilo med preiskavo ugotovljeno, da je morilec truplo Jamesa Gibsona po umoru v gozdu premestil za več kot 150 metrov. In glede na zahteven teren ter njegove fizične sposobnosti bi Milat kaj takega po njihovem prepričanju težko izvedel sam. Sumi so padali tako na njegove brate, celo na eno sestro. Drugi so bili prepričani, da je za njegove umore vedel vsaj še kdo. Morda mati, ki ga je do smrti redno obiskovala v zaporu in kateri naj bi kot edini priznal vse svoje umore.

Ivan je družino razdelil na dva dela

Povsem gotovo pa je, da vsaj eden izmed njegovih sorojencev nikakor ni mogel biti vpleten v njegove zločine: brat Boris Milat. Ivanov morilski pohod je namreč močno razdvojil njegovo družino. Na eni strani je bil Boris, ki se je moral nekaj časa celo skrivati pred lastno družino, a je še danes prepričan, da Ivan ni umoril zgolj sedmih ljudi, temveč vsaj dvakrat toliko; na drugi strani pa je večina preostale družine, zbrane okrog nečaka Alistaira Shipleyja, ki obsojenca ves čas vneto zagovarja in poudarja, da je zaprt po krivem. Leta 2015 je Boris po več letih skrivanja vendarle stopil pred televizijske kamere in za Sunday Night povedal: "Mislim, da je v resnici zagrešil še veliko več umorov, za katere mu nikoli niso in ne bodo sodili." Novinarje je seveda zanimalo, koliko ljudi naj bi imel na vesti njegov brat. "Vsaj 28," jim je odvrnil Boris in s tem na glas povedal to, o čemer so razmišljali vsi, ki so bili vpleteni v enega najhujših primerov serijskih morilcev v zgodovini Avstralije.

"Vedno je bil zid, na katerega smo se lahko oprli vsi člani družine. Bil je in ostaja naša inspiracija, vedno vesel, dobrega srca, vedno je bil prvi, ki je priskočil na pomoč, ko jo je kdo izmed nas potreboval," pa je Borisove očitke za 7News zavrnil nečak Alistair in zatrdil, da so bili zločini stricu podtaknjeni ter da je v zaporu po krivem. Poleg tega je zatrdil, da vsa družina trdno stoji za njim in ga podpira – razen brata Borisa. "Boris je Ivanov glavni nasprotnik. A vsi vemo, zakaj. Ker je imel Ivan kar 11 let skrivno razmerje z njegovo ženo Marilyn, rezultat katerega je hčerka Lynise, in ga zaradi tega sovraži iz dna duše," je razkril Shipley.

Ivan Milat je za zapahi preživel več kot 25 let, zadnje tedne ali mesece svojega življenja pa so mu zaradi smrtonosne bolezni namenili za odtenek boljšo namestitev v bolnišnici. V vseh teh letih je bilo o njem napisanih veliko knjig, zbranih veliko pisem z nečakom in kriminalistko pod krinko, Catching Milat, oziroma v prevodu Lov na Milata je bila ena najbolj gledanih oddaj na televizijskem programu Seven Network, drugi največji komercialni televizijski postaji v Avstraliji, po sledeh njegovega krvavega morilskega pohoda pa je bila še prej posneta tudi serija Wolf Creek. Miniserija iz dveh delov je bila med gledalci izjemno priljubljena, za kar obstaja dober razlog: kot nekateri drugi igrani ali dokumentarni filmi ter določene knjige je namreč poskušala odgovoriti na vprašanje, kaj se je dogajalo v glavi človeka, ki je brutalno in brezvestno pokončal vsaj sedem popotnikov.

A nikomur (razen domnevno materi) od njega ni uspelo dobiti priznanja za sedem umorov, ki jih je zagrešil. In tako bo verjetno tudi ostalo. Zdi se, da bo Milat podrobnosti o svojih zločinih odnesel v grob. Prav tako najbrž nikoli ne bo jasno, ali je v najmanj štirih letih izživljanja na avtocestnem odseku Melbourne–Sydney umoril še vsaj dvajset mladih fantov in deklet, kot predvidevajo preiskovalci. Tudi glede njegovih posmrtnih ostankov si družina ni enotna. Medtem ko si brat Boris želi, da bi ga pokopali v neoznačen grob in čim prej pozabili nanj, si ga nečak želi kremirati in njegov pepel posuti po pobočjih planote Blue Mountains. Kdo bi vedel, kaj si o njihovem prerekanju glede tega misli še vedno povsem živi Ivan ...

Viri, uporabljeni pri raziskovanju: Sunday Night, 7News, Express.hr, Wikipedia, Sunrise, Ranker.com, Biography.com, Daily Mail, Msn.com, Perthnow.com.au, Abc,net.au, Theaustralian.com.au, Dailytelegraph.com.au