Samo za ženske

Bizarne lepotne korekcije skozi čas

V.S.

19. 08. 2010 11.06

Vsi poznamo rek, da je treba za lepoto potrpeti. V nekaterih kulturah pa so se fizičnim preobrazbam v imenu lepote še posebno posvetili. Nemalokrat so zato posamezniki trpeli vse življenje.

Ljudje, predvsem ženske po vsem svetu, stremijo za tem, da bi bile lepe in občudovane, saj smo ljudje vizualna bitja, kar pomeni, da je urejena zunanjost naša prva osebna izkaznica. Kaj je za nekoga lepo in kaj ideal lepote, pa se razlikuje od kulture do kulture. V nekaterih afriških plemenih imajo prave 'redilnice' za ženske, saj so debele mladenke zelo cenjene in edine vredne poroke. Ekstremni lepotni posegi niso moderna modna muha, v preteklosti so se lepotne korekcije pojavljale na različnih koncih sveta. Nekatere so bile izjemno boleče.

Povezovanje in rezanje stopal
Kitajska tradicija oblikovanja ženskih stopal se je začela v 10. stoletju in je trajala vse do zgodnjega 20. stoletja. Posebno tehniko povezovanja in rezanja stopal so si privoščile ženske iz premožnejših slojev in bogato poročene žene, katerih možje so uživali v lepoti posebno oblikovanih stopal, ki so spominjali na lotosov cvet. Tiste, ki so se podvrgle mučnemu in dolgotrajnemu posegu, so bile po koncu postopka sicer 'lepe', a lepota je zahtevala svoj davek: nikoli več niso hodile, na nogah pa so lahko stale le nekaj minut.

V času vladanja dinastije Quing so bila dekleta s povezanimi stopali pravi seksualni hit. Za seksi izgled so morale trpeti že deklice; najprej so jim polomili vse kosti in stopala zelo na trdo povezali s trakovi, nohte so jim porezali v živo meso. Vse to so morale pretrpeti še pred štirinajstim letom starosti. Ženske so trpele neznosne bolečine, poleg tega je pogosto prišlo do infekcije. Bogate družine so si lahko privoščile dnevno oskrbo rane in previjanje, medtem ko so se infekcije pri ženskah iz revnih družin največkrat končale s smrtjo. Pod trdno prevezo so se kosti sicer zacelile, stopalo pa je bilo deformirano in veliko manjše. Idealna mera ženskega stopala je bila 7,5 centimetra.

Vratne ogrlice
Dolg, vitek vrat je cenjen v mnogih kulturah, najlepše vratove imajo baletke, ki morajo ves čas paziti na svojo pokončno držo, med njimi prednjačijo Rusinje.
V nekaterih kulturnih sredinah v Afriki in Aziji pa dolge vratove še posebej cenijo, zato jih tudi umetno podaljšujejo. Ženske morajo nositi debele ogrlice, ki jih ves čas dodajajo in več kot jih imajo, lepše so – vsaj v svojem plemenu. Ekstremno podaljševanje vratu pa ima tudi neljube posledice, saj ogrlice pritiskajo na ključnico, ki se pod pritiskom začnejo ukrivljati navzdol, hkrati pa slabijo vratne mišice, ki sčasoma postanejo tako rekoč nefunkcionalne, da ob odstranitvi ogrlic komajda še podpirajo glavo.

Ustni disk
Pirsing na obrazu ni moderna pogruntavščina, saj ga že dolgo izvajajo v nekaterih plemenih. Ekstremna oblika obraznega nakita in raztegovanja dela obraza pa je rezervirano za manjše plemenske skupnosti, ki se nahajajo ob Amazonki v južni Ameriki in ponekod v Afriki. Za to obstaja celo poseben izraz 'labret', ki pomeni ustničen okrasek primitivnih plemen.
Ker je koža pri mlajših osebah zelo raztegljiva, jim v spodnjo ustnico vstavijo sprva manjši, potem pa vse večje diske, ki jih z leti menjujejo.

Medtem ko v amazonskih plemenih ustne diske nosijo ženske, pa v Afriki to počnejo moški. Ko dosežejo želeno velikost, diske vstavijo le še ob posebnih priložnostih in ceremonijah, sicer pa jim spodnja ustnica ob vsakdanjih opravilih prosto visi.

Povezovanje glave
Fizično preoblikovanje lobanje s povezovanjem je bilo precej popularno v starodavnih časih. Modifikacijo so izvajali Egipčani, avstralski in severnoameriški staroselci, Huni, Maji in nekatera germanska plemena.

Ponekod so s povijanjem glavo umetno sploščili, drugod so bile bolj 'modne' podolgovate, 'špičaste' glave, ali lobanje z visokim čelom. Pri vseh kulturah so izvajali enak postopek, s katerim so začeli že pri novorojenčkih. S trakovi so jim na tesno povili lobanjo za šest mesecev, da se je oblikovala v želeno smer. Povezovanje v tako rani mladosti in za relativno kratek čas je bilo dovolj učinkovito, da je glava ostala deformirana in poznejše povezovanje ni bilo potrebno. Namen posega je bil zgolj estetski, poleg tega so ljudje s preoblikovano lobanjo delovali bolj inteligentno.

Stezniki
Ozki boki so ideal vsake ženske, pa tudi moški se radi ozrejo za vitko postavo. Nekoč so ženske nosile tesno zategnjene steznike, zaradi katerih so trpeli notranji organi, nemalokrat so počila rebra, imele so težave z dihanjem. Izjemno vitki pasovi v obliki peščene ure so bili cenjeni v 19. in zgodnjem 20. stoletju, ženske so svoj obseg pasu s pomočjo steznika zmanjšale tudi do deset centimetrov. Noseče ženske, ki so se podvrgle takšni torturi, so velikokrat spontano splavile, imele pa so tudi velike težave pri porodu. Neredke so se odločile za še bolj ekstremen poseg: kirurška odstranitev dveh ali štirih spodnjih reber.

V modernem svetu povezovanje lobanje, rezanje podplatov in ustni diski niso 'in', zato pa si vse več žensk, pa tudi moških, privošči kirurške lepotne korekcije na telesu, plastične vsadke in umetno vzdrževan videz najstnice.

ritual obred povezovanje lobanja glava plemena stopala pirsing usta steznik vrat samo za ženske