Vojaška baza v večnem ledu

Projekt so poimenovali 'Iceworm', baza pa je dobila ime 'Camp Century'. Služila naj bi izvajanju do takrat nepredstavljivih znanstvenih poskusov. V njej bi tako raziskovali nove 'načine za razumevanje in podrejanje narave', vsaj tako je trdila vojska. V resnici pa je šlo bolj za razkazovanje vojaške moči in neke vrste zastraševanje.

Zaradi bliskovitega razvoja bombnikov dolgega dosega in medcelinskih jedrskih raket se je namreč pokazala potreba po vojaških kompleksih v arktični regiji, preko katere je potekala najkrajša zračna pot med vzhodom in zahodom na severni polobli. Pravi namen te baze je bil v resnici lažje izstreljevanje raket na Rusijo in prestrezanje njihovih raket. Podzemna baza, obdana z večnim ledom, bi bila izjemen gradbeni dosežek, predvsem pa bi bila zelo dobro zaščitena pred napadi in bi tako predstavljala izjemno strateško prednost.

Vojska se je tako z vsemi sredstvi lotila dela. S posebnimi stroji, imenovanimi 'Peter Plows', so izkopali ogromne jaške. Stroji so lahko v eni uri stopili 900 kubičnih metrov ledu. Najdaljši jašek se je imenoval 'glavna ulica' in je v dolžino meril 335 metrov, širok in visok je bil dobrih osem metrov in je vodil do neštetih manjših jaškov. Na gradbišče so morali pripeljati tudi dele stavb, ki so tja potovali s polžjo hitrostjo tri kilometre na uro. Za bazo Century so razvili tudi poseben jedrski reaktor (z oznako Alco PM-2A), ki je bil za tiste čase neverjetno majhen in je z energijo napajal celoten kompleks. Glede na to, da je bila baza vkopana v večni led, življenjske razmere v njej niti niso bile tako slabe. Sto mož, kolikor jih je bilo v bazi nastanjenih, je imelo na voljo svežo pitno vodo, poleg laboratorijev pa so bili v bazi še kuhinja, soba za rekreacijo, knjižnica, bolnišnica in celo cerkev. Baza je bila tudi izjemen gradbeni dosežek, saj so se inženirji pri gradnji 'jedrskega igluja z raketnimi silosi' soočali s številnimi težavami. Glavna težava je bila predvsem toplota, ki jo je oddajal jedrski reaktor, zaradi česar so se stene baze neprestano talile, premikale so se ledene plošče, vojaki pa so morali neprestano odkopavati sneg in led. Gradbeni čudež se je tako počasi spreminjal v pravo nočno moro.

Leta 1966 so tako bazo zapustili, še preden so vanjo začeli nameščati jedrske rakete. Leta 1969 se je tja odpravila iskalna odprava in našla samo zvite razbitine nekdanje baze. A vojska se projekta vseeno ni sramovala, saj je bilo že samo dejstvo, da jim je bazo sploh uspelo zgraditi, precejšen dosežek, no vsaj za dokler se baza ni zrušila sama vase. Prvotnega namena – prestrezanja ruskih raket in izstreljevanja ameriških – pa ni nikdar izpolnila, a k sreči ji tega tudi ni bilo treba. Še danes pa je celoten projekt lep dokaz, kako 'vroča' je bila na trenutke hladna vojna in kako daleč sta šli obe strani z namenom pridobivanja vojaške prednosti pred nasprotnikom.