Titanik v resnici nikoli ni bil nepotopljiv

Titanik se je potopil 14. aprila 1912. Navkljub splošnemu prepričanju Titanik nikoli ni bil v resnici opisan kot nepotopljiv, niti se ni kot takšen smatral med posadko ali potniki. Je sicer obstajal priročnik, ki je ladjo opisoval kot praktično nepotopljivo, vendar ni bil nikoli uradno izdan.

Uradno poročilo glede potopitve Titanika je, da se je potopil zaradi trčenja v ledeno goro in zaradi velike hitrosti, ki jo je pri tem ladja imela. Titanik naj bi ob trčenju vozil s približno 23 vozli, kar je približno 44 kilometrov na uro. Strokovnjaki ugotavljajo, da bi Titanik morda 'preživel', če ne bi spremenili smeri in bi raje čelno trčili v ledeno goro. Titanik je bil namreč narejen tako, da se je lahko obdržal na vodi s štirimi predelki pod vodo. Zaradi knjig in filmov se je nesreča vpisala globoko v zavest ljudi kot najhujša pomorska nesreča, a je po številu smrtnih žrtev, umrlo je namreč okoli 1.500 ljudi, šele na petem mestu, če izvzamemo potope ladij v času vojn.

Najhujše katastrofe na morju so se namreč zgodile med vojnami. Leta 1940 je med evakuacijo angleških vojakov iz Francije, potonila čezoceanska ladja Lancastria, ki so jo bombardirala nemška letala. Umrlo naj bi okoli 2.500 vojakov. Najhujša zabeležena izguba življenj na ladji se je zgodila proti koncu druge svetovne vojne, ko je bila torpedirana nemška ladja Wilhelm Gustloff, ki je bila polna civilistov in vojakov, ki so bežali iz Rusije. Več kot 7.000 ljudi je umrlo v ledenih vodah baltskega morja. Nesreče, ki so se zgodile v mirnih časih, niso prav nič zaostajale po številu žrtev in njihove zgodbe so prav tako tragične.

RMS Empress of Ireland

Je znana kot ena najhujših nesreč v kanadski zgodovini, v kateri je umrlo 1.024 ljudi. Ladja je bila v lasti angleške in kanadske vlade. Njen kapitan je bil Henry George Kendall in to je bila njegova prva plovba po reki Saint Lawrence. Ladja je bila usmerjena iz Quebeca proti Angliji in na njej je bilo okoli 1.400 potnikov. V gosti megli je vanjo zadela norveška premogovniška ladja Storstad. Storstad ni utrpel hujše škode, Empress of Ireland pa je začela zelo hitro toniti in ljudje, ki so bili v spodnjih delih ladje, so se utopili, preden so uspeli zbežati iz svojih kabin. Samo nekaj minut po trčenju se je ladja nagnila na desni bok in onemogočila spuščanje dodatnih rešilnih čolnov. V vodo jim je uspelo spraviti samo štiri rešilne čolne, čeprav je dal kapitan ukaz za njihovo splavitev takoj po nesreči. Po štirinajstih minutah se je nenadoma dvignil zadnji del ladje in vrgel potnike in člane posadke v ledeno mrzlo vodo. Samo 465 ljudi se je uspelo rešiti. Eden od preživelih je bil tudi kapitan, ki ga je vrglo z ladje in se je uspel rešiti na obalo. Med žrtvami je bil angleški pisatelj Laurence Irwing, med preživelimi naj bi bil še moški, ki je preživel nesrečo Titanika, in Lusitanie, ki so jo torpedirali med prvo svetovno vojno.

MS al-Salam Boccaccio 98

V precej novejši zgodovini, leta 2006, se je v Rdečem morju potopil egipčanski trajekt al-Salam Boccaccio, ki je prevažal 1.312 potnikov. Trajekt je bil na poti od Dauba v Saudski Arabiji do Safaga v južnem Egiptu. Priče so poročale, da so najprej videli dim iz strojnice in nato ogenj, ki se je hitro razširil. Medtem ko se je posadka borila z ognjem, se je ladja nenadoma prevrnila. Oblasti so kasneje sporočile, da je najprej zagorelo v skladišču, a je posadki uspelo ogenj pogasiti. Malo kasneje je v skladišču zagorelo še enkrat. Nekateri preživeli so poročali, da so potopitev ladje povzročili z gašenjem, ker naj bi z vodo napolnili spodnji del ladje. Po drugi teoriji naj bi ladjo prevrnili avtomobili, ki naj bi se premaknili na eno stran ladje. Razlog ni bil, vsaj za zdaj, popolnoma definiran. Domnevajo, da je šlo za več dejavnikov in nesrečen splet okoliščin. Utonilo je 1.018 ljudi.

SS General Slocum

Tudi General Slocum je bil trajekt, ki je prevažal potnike v okolici mesta New York. 15. junija leta 1904 je ladja odplula proti Long Islandu s približno 1.300 potniki, večina je bila žensk in otrok. Malo pred deseto uro je na ladji zagorelo. Predvidevajo, da je požar povzročil odvržen cigaretni ogorek ali vžigalica. Na ladji je bilo namreč polno cunj in suhe slame, ter razlito strojno olje. Ogenj se je hitro razširil in dosegel dele ladje, kjer je bilo shranjeno gorivo in druge vnetljive snovi. Kapitan je bil o požaru obveščen šele deset minut po tem, ko se je požar začel. Že prej naj bi ga poskušal opozoriti dvanajstletni deček, a mu ni verjel. Ker za varnostno opremo niso skrbeli, je bila v izredno slabem stanju. Cevi za gašenje so razpadle, posadka ni imela požarnih vaj, zato niso vedeli, kaj storiti v primeru požara. Večina potnikov na ladji ni znala plavati, da je bila zgodba še bolj tragična, naj bi proizvajalec rešilnih jopičev vanje celo všil železne palice, da bi izgledali po predpisih. Umrlo je 1.021 ljudi.

Toya Maru

Toya Maru je bil japonski trajekt, ki je zaradi tajfuna potonil leta 1954 med otokoma Hokaido in Honšu. Tajfun št. 15, kot se je imenoval, je začel pihati 26. septembra 1954 in se začel pomikati proti severu, kjer je bila Toya Maru. Ladja bi se morala vrniti v pristan. še preden bi jo dosegel tajfun, vendar so nanjo poslali še potnike z druge ladje, ki je bila v precej slabšem stanju in ni mogla nadaljevati s plovbo. Kapitan Toye Maru se je sprva odločil, da ne bo odplul iz pristana, a se je nato vreme izboljšalo in ker je mislil, da se je tajfun izčrpal, je nadaljeval z vožnjo.
Vendar se je tajfun okrepil in kapitan je ladjo zasidral v bližini pristanišča Hakodate. A sidro ni zdržalo pritiska in odneslo jih je proti odprtemu morju. Takrat se je kapitan odločil, da bo z ladjo raje nasedel na obalo Hakodate. To je tudi storil in poslal signal SOS. Ladjo je nato znova odneslo v morje in jo obrnilo. 1.155 ljudi je v nesreči umrlo.

SS Sultana

Je bil parnik na Mississippiju, ki je bil uničen med eksplozijo leta 1865. Ocenjuje se, da je na ladji umrlo 1.800 potnikov od 2.400, ki jih je bilo na ladji, natančna številka ni znana. Na ladji je namreč razneslo tri parne kotle. Katastrofa se je začela z odločitvijo kapitana, da namesto, da bi kotle zamenjali, jih raje ojačajo in zaprejo razpoko, ki se je pojavila v enem od njih. Poleg tega je bila Sultana primerna kvečjemu za 400 potnikov, torej je bila ladja precej preobremenjena. Ko je bil parnik nekaj kilometrov stran od Memphisa, je prišlo do silovite eksplozije, ki je določen del potnikov pometala v reko in raztresla goreč premog po ladji, ki se je v nekaj trenutkih spremenila v goreč pekel. Potniki so imeli na razpolago, ali zgorijo na ladji ali umrejo v ledeni vodi Mississippija.

MV Joola

Le Joola je bila senegalski trajekt, ki se je prevrnil ob obali Gambie leta 2002. Umrlo je vsaj 1.863 ljudi. Natančno število potnikov ni znano, saj je ladja pobirala ljudi tudi izven pristanišč, kar je bila običajna praksa. 26. septembra je ladja zapeljala v nevihto. Visoki valovi in močni vetrovi so ladjo obrnili in potnike je pometalo v morje. Vse skupaj se je zgodilo v manj kot petih minutah. Pomoč je prišla šele naslednje jutro, tisti redki, ki so se rešili, so se s pomočjo lokalnih ribičev, ki so jih iz morja potegnili s pirogami (preprosti čolni narejen iz debel dreves).

MV Dona Paz

Tako kot pri Le Jooli, tudi pri tem trajektu ni znano natančno število potnikov zato se število smrtnih žrtev razlikuje od vira do vira. Uradna številka je 1.565, vendar je bilo žrtev precej več. Preživelo je namreč samo 21 ljudi, ti pa so poročali, da je bilo na ladji vsaj 4.000 ljudi.
Decembra 1987 je filipinski trajekt trčil z majhno tovorno ladjo Vector, ki je prevažala gorivo. Trčenju je sledila silovita eksplozija, ki je zažgala trajekt in vodo v okolici obeh ladij. Posadka na obeh ladjah je umrla, poleg njih pa tudi okoli 4.000 potnikov, ki so bili v resnici na ladji. Takšno število smrtnih žrtev postavi katastrofo pri Filipinih na prvo mesto najhujših ladijskih nesreč. Na splošno v ladijskih nesrečah v filipinskih vodah letno letno umre okoli 30.000 ljudi.

Na deset tisoče ljudi vsako leto umre v nesrečah na morju in navkljub tehnološkim dosežkom, s katerimi lahko predvidimo vremenske razmere, z novimi materiali, ki so lažji in trdnejši, pa nepredvidljivemu morju človeštvo še zdaleč ni kos.