Pogosti znaki obsedenosti s hudičem se kažejo tudi kot fizična bolečina, spuščanje nenavadnih zvokov, lebdenje, sunkoviti gibi in pogosti napadi na ljudi. Znano je, da lahko osebo, katere dušo napade demon, reši le cerkev z uradno priznanim ritualom izganjanja hudiča – eksorcizmom.
V zgodovino so se zapisali vsaj štirje primeri obsedenosti s hudičem, katerih zgodbe so kasneje ovekovečili tudi na filmskem platnu.
Anneliese Michel (1976)
Anneliese je bila vzgojena v strogo katoliški družini, njena vera v boga je bila neomajna, oboževanje stvarnika pa je sčasoma preraslo v pravo versko obsesijo. Tako je v zimskem času bosonoga ležala na lesenih podih, da bi se na ta način očistila tujih grehov, ki so jih storili duhovniki in uživalci drog. Vsekakor je bila fanatična vernica, za kar so bili večinoma krivi starši, poleg tega pa je od šestnajstega leta trpela za napadi epilepsije.
Kmalu po tem je pooblaščeni eksorcist dobil odobritev od cerkve, da lahko iz njenega telesa začne izganjati hudiča. Proces je trajal kar leto dni, istočasno pa je morala Anneliese hoditi na psihiatrično zdravljenje. Ker je bilo oboje prenaporno za mladenko, je nazadnje obiskovala zgolj seanse za izganjanje hudiča. Izkazalo se je, da te niso bile učinkovite, dekle je leta 1976 umrla med spanjem. Obdukcija je pokazala, da je umrla zaradi sestradanosti, ker je ves čas obrednega izganjanja hudiča zavračala hrano in se tako zavestno odločila za smrt. Po tem dogodku so posneli film The Exorcisem of Emily Rose.
Michael Taylor (1974)
Michael je živel v majhnem angleškem mestu Ossett in po pričevanju duhovnika, ki je opravljal obredno izganjanje hudiča iz Michaelovega telesa, naj bi bil ta obseden kar s štiridesetimi demoni. Vse skupaj se je začelo takrat, ko je njegova žena posumila, da ima verjetno ljubezensko razmerje z enim od duhovnikov. Ali je v tem kaj resnice, ni znano, znano pa je, da je Michaela vse pogosteje popadla neznanska jeza, ob kateri se je znesel nad ženo in tudi okolico, celo nad duhovnikom, s katerim naj bi bil v razmerju. Pri tem je kričal, da so ga obsedli demoni, in ker je vse kazalo, da je res tako, so v mesto prišli duhovniki iz vse dežele, da bi skupinsko odgnali demone. Oktobra 1974 so v dveh dneh iz Michaelovega telesa izgnali kar štirideset demonov. Kljub temu je kazalo, da je še vedno nekaj hudo narobe.
Po dveh dneh mučnega opravila so bili duhovniki tako izčrpani, da so Taylorju dovolili, da lahko gre domov, samo da bi se odpočili. Pred tem so ga opozorili, da se v njegovem telesu še vedno nahaja nekaj demonov, eden od njih naj bi imel morilski nagon. A očitno opozorilo ni zaleglo: ko je Taylor prišel domov, je umoril celotno družino in celo psa. Policija ga je našla, kako je stal sredi ulice popolnoma gol in prekrit s krvjo. Seveda so ga spoznali za krivega umorov, hkrati so potrdili, da je psihični bolnik.
Robbie Mannheim
Robbie je bil edinec, zato se je hitro navezal na teto Harriet, ki je bila spiritualistka, predvsem pa zelo zagreta katoličanka, ki je znala brati Sveto pismo z zaprtimi očmi. Ena od njenih najljubših aktivnosti, ki jih je izvajala skupaj z nečakom, je bila, da sta klicala duhove s pomočjo spiritistične mizice s posebnimi znaki. Robbie se je pri tem zelo zabaval in sčasoma je klicanje duhov postal njegov hobi, zato ni čudno, da se je po tetini smrti odločil, da jo bo priklical s pomočjo mizice. A stvari se niso odvile tako, kot je pričakoval. S klicanjem duhov je namreč povzročil niz nenavadnih dogodkov, ki so ga spremljali na vsakem koraku.
Mediji, ki so se kaj hitro razpisali o dogodku, so Robbieja označili za obsedenega z demoni. Nesrečnež je moral poiskati pomoč pri izganjalcu hudiča, a se je seansa z duhovnikom dokaj hitro končala, saj ga je Robbie napadel, da je moral na šivanje.
Ko je prišel domov, je končno razbral brazgotino na prsih: pisalo je St. Louis, in to je bil kraj, kjer je umrla njegova teta. Takoj se je odpravil tja.
Ko je prispel v St. Louis, so se izganjanja hudiča iz njegovega telesa lotili kar trije lokalni duhovniki. Med psihično izjemno napornim obredom, pri katerem je še najbolj trpel Robbie, so po sobi leteli predmeti, oglašali so se čudni zvoki. Eden od demonov je povedal, da Robbieja ne bodo zapustili, vse dokler ne bo povedal prave besedne zveze. Šele v trideseti seansi je nesrečniku uspelo izreči odrešilne besede "Christus, Domini". V tistem trenutku je strašno počilo, Robbie pa se je začel vesti povsem normalno. Po tem dogodku je bil kasneje narejen film The Exorcist (Izganjalec hudiča).
Clara Cele (1906)
Clara je bila že od malih nog sirota, kar jo je zaznamovalo za vse življenje. Odraščala je brez staršev in kakršnega koli vodstva, razen nun, kar je najbolj prišlo do izraza pri njenih šestnajstih letih, ko se je po tehtnem premisleku odločila, da se bo v popolnosti predala hudiču.
Kako je prišla na to idejo, ni povsem jasno, saj nikoli ni brala spiritualističnih knjig ali podobne literature, njena predanost pa je bila neizmerna.
Po besedah nune, ki je spremljala njeno odraščanje, je Clara obvladala več jezikov, čeprav se nikoli ni učila nobenega od njih ali govorila z nekom, ki jih obvlada. Pokazala je tudi sposobnost jasnovidnosti, znala je obnoviti misli in dejanja ljudi, ki jih nikoli ni srečala. Sum, da jo je obsedel hudič, se je potrdil, ko je začela napadati in preganjati nune. Najprej so pomislili, da je duševno prizadeta, potem so se pojavila pričevanja, da so jo večkrat videli lebdeti nekaj centimetrov nad tlemi, kar je bil dovolj dober dokaz za odločitev, da iz nje izženejo hudiča.
Ko so jo poškropili s sveto vodo, se je za trenutek zavedala, kdo in kaj je v svoji resnični podobi, večino časa med obredom pa je duhovniku izbijala Sveto pismo iz rok in ga nazadnje skušala zadaviti. Po dveh dneh ritualov je demon vendarle zapustil njeno telo in Clara je bila končno očiščena zlih duhov.
KOMENTARJI (23)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV