Prihodnost WikiLeaksa in drugih odtekanj podatkov

Medtem ko se demokratični Američani trudijo dobiti v roke Juliana Assanga preko švedskih oblasti, pa se postavlja vprašanje, ali bo medijska svoboda še kdaj ostala na isti ravni, kot smo tega bili vajeni do zdaj. Če so mediji čedalje bolj pod vplivom kapitala in interesnih združenj, pa primer WikiLeaks dokazuje, da v javnost lahko pridejo surovi podatki, na podlagi katerih si ljudje sami ustvarimo mnenje, namesto, da bi slednjega dobili subjektivno 'serviranega' in predelanega.

Po odtekanju ameriških diplomatskih depeš je očitno vzniknilo kar nekaj različnih medijskih portalov, ki so v javnost spustili ali pa omogočili posameznikom razkriti dejavnosti elit. Ob tem pa se jasno pojavlja tudi nevarnost, da bo ob morebitni tekmovalnosti med posameznimi portali prišlo do protizakonitega vohunjenja ali celo do hujših oblik pridobivanja informacij. Kako pravzaprav funkcionira WikiLeaks? Tisti, ki objavlja dokumente, slednje naloži na prvi strežnik, nato pa dokumenti potujejo med različnimi prijateljskimi računalniki in za sabo brišejo sledi. Tako preko številnih računalnikov stvar končno priteče kodirana do neke WikiLeaksu naklonjene strani, od koder jo sname WikiLeaks in jo dekodira. Vir je zato zelo težko izsledljiv, saj vsak server dobi informacije le o zadnjem prehodnem strežniku.

Sicer je pridobivanje podatkov od 'navadnih ljudi' prišlo skupaj z interaktivnimi novicami, vendar za vire resnih dokumentov prej nihče ni tako poskrbel kot to dela WikiLeaks. Tudi arabska medijska hiša iz Katarja Al Džazira je vpeljala podoben portal, imenovan Al Džazira Transparency Unit (enota preglednosti), kjer posamezniki lahko prilepijo dokumente, slike, videe in še kaj. Nekdanji Assangev sodelavec Daniel Domscheit-Berg, ki se je s svojim šefom spričkal ravno zaradi Assangevih medijskih nastopov, je letos na svetovnem gospodarskem forumu promoviral svojo novo 'leak' spletno stran z imenom OpenLeaks, ki naj bi služila le kot direktorij za odtekajoče datoteke. Pri OpenLeaksu bi posamezniki in razne organizacije sami nalagali občutljive dokumente in tudi tvorili svoje poddirektorije. Tako bi na portal letelo manj možnih očitkov, da so sami vpleteni v nezakonito pridobivanje podatkov. Kriminalna dejanja naj tako ne bi vplivala na medij, temveč bi ostala na ramenih tistih, ki priskrbijo informacije, leak strani pa bi jim omogočile popolno anonimnost.

Največja prednost strani, ki omogočajo odtekanje, je ravno anonimno prijavljanje in objavljanje dokumentov. Poleg tega pa, kot pravi ameriški strokovnjak za novinarstvo Jay Rosen, je prednost WikiLeaksa tudi njihova nadnacionalnost, kar se tiče organiziranosti in hrambe podatkov. Nekatere medijske hiše, kot je Al Džazira in New York Times, ki tudi načrtuje poseben portal za prijave in objave, nikakor ne morejo biti tako svobodne pri objavi občutljivih dokumentov, saj so veliko bolj podvržene nacionalnim zakonodajam in s tem tudi vplivu interesnih skupin. Zato bodo napol 'gverilsko-piratski' portali (kot sta WikiLeaks in OpenLeaks) z veliko mobilnostjo in podporo številnih prostovoljcev transparetnost podatkov varovali veliko bolje, kot pa medijska podjetja, pravi Rosen.