Kampanja na Aleutskih otokih
3. junija 1942 so Japonci napadli in zasedli otoka Attu in Kiska, ki sta pripadala Aljaski, tako da je šlo za edino bitko v drugi svetovni vojni, ki se je bila na ameriškem ozemlju. Napad pa se je hitro izkazal za napako, saj so bili otoki praktično brez vrednosti, zaradi izjemno slabih vremenskih razmer pa Japonci od tam niso mogli resno ogrožati ZDA. Poleg tega so prav v času zavzetja otokov Japonci izgubili pomorsko bitko pri Midwayu, ki naj bi jim zagotovila popolno prevlado v Tihem oceanu, tako da je bilo zavzetje otokov povsem brez pomena. Američani so se vseeno hitro odzvali in Japonce v kratki kampanji premagali.
Mnogo japonskih vojakov se v postojankah na otokih v Tihem oceanu po koncu vojne ni hotelo predati ali pa preprosto niso vedeli, da je vojne konec. Vojaki so na otokih ostali odrezani od sveta in se borili še več let ali celo desetletij. Poročnik Hiroo Onoda se je predal šele leta 1974, kar 29 let po predaji Japonske.
Vpletenost Južne Amerike
Pri naštevanju vojskujočih se narodov ljudje ponavadi po krivici pozabijo na Južno Ameriko. Brazilija je namreč kot edina država Južne Amerike v vojno v Italiji poslala 25.000 mož in dve zračni eskadrilji. Brazilski vojaki so zajeli 20.573 vojnih ujetnikov sil osi, izgubili pa so nekaj manj kot 1000 mož. Pomoč v materialu je prispevalo tudi mnogo drugih držav Južne Amerike.
Vichyjska Francija proti zaveznikom
Ko so se Francozi leta 1940 predali, je Nemčija na jugu države ustanovila marionetno državo, imenovano Vichyjska Francija, ki pa ni imela prave moči ali nadzora. A na francoskih ozemljih v severni Afriki je ostalo še veliko francoskih vojakov. Med invazijo v severni Afriki (operacija 'Bakla') so se bile vichyjske sile tako prisiljene boriti proti zaveznikom.
Operacija 'Drumbeat'
Nemške podmornice so med vojno sicer večinoma napadale konvoje v Atlantiku, da bi tako preprečile dostavo zalog v Evropo, predvsem v Veliko Britanijo. V operaciji 'Drumbeat' pa je 40 nemških podmornic napadalo ladje tik ob ameriški obali, v Ameriko pa so prepeljali tudi 8 saboterjev.
V nemški vojski niso služili le čistokrvni Nemci, temveč tudi vojaki iz mnogih drugih držav. Nemška vojska je v redno vojsko in tudi v elitne enote Waffen SS rekrutirala tujce. Za nemški strani so se tako borili Belgijci, Danci, Estonci, Francozi, Grki, Madžari, Poljaki ter celo nekaj Britancev.
Japonski ognjeni baloni
Od jeseni leta 1944 do začetka leta 1945 so Japonci z otoka Honšu spustili več kot 9000 t. i. ognjenih balonov, ki so bili izdelani iz japonskega papirja (washi), napolnjeni pa so bili z vodikom in eksplozivi. Načrt je bil, da bi močni zračni tokovi balone odnesli vse do Amerike, kjer bi eksplodirali. Namera se ni posrečila, saj je Ameriko doseglo le okoli 1000 balonov, eksplodiral pa je le eden, pri čemer je umrlo 6 ljudi.
Stalag Luft III
Luft III je bilo nemško taborišče za vojne ujetnike, predvsem za sestreljene zavezniške pilote. Iznajdljivi piloti pa niso imeli namena čakati na konec vojne, zato se se združili in organizirali množičen pobeg. Pri načrtovanju je sodelovalo več kot 600 zapornikov, svoj načrt pa so izpeljali 24. marca leta 1944. Na žalost pa je šlo že od začetka vse narobe, zato je pobegniti uspelo le 77 možem. Večino so Nemci kmalu zopet ujeli, 50 so jih usmrtili po Hitlerjevem ukazu, pobegniti pa je uspelo le trem. Po znamenitem poskusu pobega so leta 1964 posneli tudi film z naslovom 'Veliki pobeg', v katerem je igral Steve McQueen.
Incident na otoku Niihau
Ko so Japonci 7. decembra leta 1941 napadli Pearl Harbour, se je večina pilotov uspela varno vrniti na letalonosilke, peščica pa jih je bila prisiljena zasilno pristati. V tem primeru so pilotom svetovali, naj se zatečejo na najmanjši havajski otok Niihau, za katerega so menili, da je nenaseljen. Shigenori Nishikaichi je bil eden izmed pilotov, ki so ga Američani zadeli in je zasilno pristal na otoku Niihau, ki pa ni bil tako prazen, kot so menili Japonci. Tam so pilota namreč našli domačini in ga sprva sprejeli kot gosta, ko pa so izvedeli, kaj se je zgodilo v Pearl Harbourju, Nishikaichi ni bil več dobrodošel. Trije japonski državljani na otoku so pilotu poskušali pomagati pobegniti, a so jih domačini kmalu ujeli ter usmrtili Nishikaichija in enega izmed njegovih pomagačev.
Smrtonosna nogometna tekma
9. avgusta leta 1942 je bila na sporedu dokaj nenavadna nogometna tekma med ekipo sovjetskih vojnih ujetnikov (ki so jo večinoma sestavljali bivši člani nogometnih klubov Kijev in Dinamo), imenovano FC Start, ter nemško ekipo Flakelf, v kateri so igrali pripadniki Luftwaffe. Sodnik je bil pripadnik enot Waffen SS, tako da je bil dvoboj po pričakovanjih zelo pristranski. Tako so se Nemci brez kakršne koli kazni grdo znašali nad Rusi, kaznovan pa ni bil niti udarec v glavo, ki ga je prejel ruski vratar. Kljub temu so na koncu s pet proti tri slavili Sovjeti. Njihova zmaga pa je imela hude posledice, saj so nekaj igralcev ekipe FC Start aretirali, ker naj bi bili člani sovjetske tajne policije NKVD (klub Dinamo je namreč v veliki večini sponzorirala policija Dinamo). Eden izmed aretiranih igralcev Mykola Korotkyk je zaradi mučenja umrl, še trije pa so pozneje umrli v delovnih taboriščih.
KOMENTARJI (4)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV