Legende, ki se v resnici niso zgodile

Dejstva in podatki se skozi čas brišejo, spreminjajo in se dodajajo novi, resnični dogodki tonejo v pozabo in tako se ustvarjajo različni vidiki ene zgodbe.

Zelo podobno usodo je doživela zgodba o graščakinji Elizabeth Bathory, madžarski veleposestnici, ki naj bi na svoj grad vabila kmečka dekleta, nato naj bi pila in se kopala v njihovi krvi, jih mučila in na koncu umorila. Zaradi teh dogodkov so jo imenovali tudi 'Krvava kraljica'. Za svoje zločine, umorila naj bi več kot 600 ljudi, so ji leta 1610 odvzeli svobodo in jo zaprli v stolp njenega gradu, kjer je tudi umrla.
Vendar obstaja še druga plat zgodbe o krvoločni kraljici. Elizabeth je imela velike posesti, bila je zelo bogata. Po smrti njenega moža je vse bogastvo prišlo v njene roke. 'Sosedje' so pričakovali, da bodo lahko brez težav pobrali njeno zemljo in bogastvo, ker je bila pač ženska, a so se motili. Elizabeth ni pokleknila pred nikomer. Bila je tudi vešča v ranocelništvu in poznavanju zdravilnih zeliščih. Ker je znala pomagati bolnim, so jo imeli prebivalci radi, tako da si je zunanji zavojevalci niso upali napasti. Na koncu so jo s pomočjo cerkve obtožili umorov in čarovništva, kljub temu je bila dovolj močna, zato si je niso upali umoriti.
Zgodba o Elizabeth ima dve popolnoma različni verziji, naj verjamemo eni ali drugi, verjamemo jim zato, ker jim hočemo verjeti in to velja tudi za naslednje mite.

Feministično zažiganje modrčkov
Feministične protestnice naj bi se v boju proti moškemu svetu znebile modrčkov in jih v protestu zažgale.
V protestih, ki so izbruhnili leta 1968 proti tekmovanju za miss America v New Yorku, so ženske zmetale v koše za smeti steznike, čevlje z visokimi petami in ženske revije, verjetno so bili med kupom stvari tudi modrčki. Ogenj pa, vsaj kolikor vemo, ni zagorel, razen če štejemo ognjeno jezo protestnic.

Dvoboji s pištolami na starem zahodu
Vsi dobro poznamo prizore iz vesternov, ko se dva kvartopirca na starem zahodu spreta zaradi goljufanja. Hitro kot blisk potegneta pištoli in eden se zgrudi mrtev, z luknjo v telesu. Nekaj trenutkov je tišina, nato pa ostareli moški, ki igra klavir, nadaljuje s pesmijo, 'kavboji' pa se vrnejo k pitju viskija in kartanju.
Večina ljudi ima predstavo, da je na takšen način umrlo na stotine ljudi. V resnici so bili takšni dvoboji zelo redki. V povprečnem mestu na starem zahodu se je umor zgodil le enkrat na leto in večja možnost je, da vas bodo ustrelili v letu 2010, kot pa da bi se vam to zgodilo v letu 1881 na Divjem zahodu. Leta 1881 je bil namreč dokaj znamenit strelski obračun v mestu Tombstone in tisto leto je veljalo za eno najbolj krvavih. Umrli so trije ljudje.

Samomori borznih posrednikov
Po sesutju borze leta 1929 naj bi obubožani investitorji množično skakali skozi okna. V resnici se to ni nikoli zgodilo. Na nacionalni televiziji se je namreč o tem pošalil neki komik in začel se je mit. Na Wall Streetu sta se s skokom skozi okno zgodila dva samomora, ena od samomorilk je bila starejša tajnica.

Vojna svetov
Orsonova radijska uprizoritev romana H. G. Wellsa leta 1938 Vojna svetov naj bi v ZDA povzročila množično paniko, saj naj bi ljudje v resnici verjeli, da so Zemljo napadli Marsovci. Life Magazine je celo objavila fotografijo paničnih ljudi s puškami, ki naj bi branili svet pred Nezemljani.
Slika moškega s puško je seveda zrežirana. Ni dvoma, da je nekaj ljudi mislilo, da je igra resnična in da Marsovci v resnici napadajo Zemljo. Nekateri, ki niso poslušali od začetka, so mislili, da je ZDA napadla Nemčija, kar tik pred drugo svetovno vojno ni bilo nemogoče, vendar je večina ljudi naredilo točno to, kar bi vsi. Zamenjali so radijsko postajo, da bi videli, ali je novica tudi na drugih postajah, ali pa so poklicali znance, če oni kaj več vedo. Več jeznih klicev na postajo je bilo namenjenih igri, ki je bila namenoma narejena tako, da bi povzročila paniko. Vse zgodbe o paniki so pravzaprav anekdote, ki so jih napihnili časopisi in revije, predvsem zaradi tega, ker so se bali, da jih bo radio, kot dokaj nov medij, izrinil iz medijskega prostora.

Železna devica, srednjeveška mučilna naprava
Že samo misel, da bi bili zaprti v majhnem, kovčku podobnem zaboju, ki ima poleg vsega še ostre konice na pokrovu, ki se počasi zarijejo v telo, človeku postavi vse kocine pokonci. Takšna naprava je sicer v resnici obstajala, ampak večina ljudi si jo predstavlja v temačnem srednjem veku, ko neusmiljeni inkvizitorji zapirajo nesrečnike in nesrečnice v to grozljivo pripravo.
Železno devico ali železno gospo so si izmislili šele proti koncu osemnajstega stoletja in ni dokazanega primera, da bi jo kdaj uporabili. Verjame se, da so jih izdelovali in jih prodajali kot lažne srednjeveške mučilne naprave. V 19. stoletju so bile namreč srednjeveške mučilne naprave izjemno popularne tako za zbiratelje kot obiskovalce muzejev. Zato so jih množično izdelovali za zbirke.

Vsaka zgodba se skozi čas spreminja in vsaka usta, ki jo prenesejo naprej, dodajo kakšno besedo ali spremenijo dogodek. Tako se počasi, a vztrajno resnica zabriše, ljudje pa verjamemo, kar hočemo verjeti.