Na pot do zvezd ne prej kot v 200 letih

Naše Sonce je tudi zvezda, in sicer rumena pritlikavka, ki se nahaja nekje na zunanjem obodu galaksije, imenovane Rimska cesta (pri anglosaksoncih Mlečna cesta). Okoli njega je osem planetov, Zemlja je tretji planet, od Sonca oddaljen eno astronomsko enoto ali malo manj kot 150 milijonov kilometrov.

Osončje je za naše pojme precej osamljeno v galaksiji, saj so razdalje med planeti in soncem precej mikroskopske v primerjavi z najbližjimi zvezdami. Najbližja znana zvezda je mala rdeča pritlikavka Proxima centauri v ozvezdju Centavra (vidi se ga iz južne polute). Astronomi domnevajo, da sestavlja trojček zvezd, ki tvorijo Soncu najbližji sistem zvezd Alfa centauri. Z natančnimi analizami svetlobnega in rentgenskega spektra zvezde so ugotovili, da je ne obkroža nobeno večje telo (beri planet), za konkretnejše analize pa bo treba počakati na lansiranje Hubblovega naslednika, vesoljski teleskop Jamesa Webba (JWST).

Proxima centauri je od Zemlje oddaljena 4,2 svetlobna leta, kar pomeni 39,7 bilijona kilometrov. Če bi neko vesoljsko telo do nje potovalo s svetlobno hitrostjo, bi torej potrebovalo štiri leta in 73 dni. Najhitrejše telo, ki ga je kdaj koli izdelal človek, sta bili vesoljski sondi Helios-A in Helios-B, ki sta dosegli hitrost okoli 70 kilometrov na sekundo. Če bi s to hitrostjo potovali proti Proximi centauri, bi do cilja potrebovali 18.000 let, kar je več kot je stara najstarejša zemeljska civilizacija.

Znanstveniki trdijo, da je najdaljša pot, ki bi jo znanost lahko izvedla (brez dovršenega kriogenega stanja), okrog 75 let, da bi dospeli do drugega ozvezdja, torej dve zemeljski generaciji. Potovati bi morali s povprečno hitrostjo okoli 20.000 kilometrov na sekundo.

Če zanemarimo ceno, politično voljo in druge dejavnike, bi po besedah Marca Millsa, vodje programa naprednih pogonov pri ameriški vesoljski agenciji (NASA), za enosmerno pot vesoljske ladje s 500-člansko posadko potrebovali 10 exadžulov (exadžul je milijarda milijard džulov energije), kar je malenkost manj, kot proizvede celoten svet v enem letu. Po vseh najbolj optimističnih napovedih in enakih trendih razvoja civilizacije bomo sposobni ustvariti (uporabiti) dovolj energije, razviti pravi pogon in habitat za astronavte šele čez 200 let, tam nekje okoli začetka 23. stoletja. Morda bo kateri od naših pravnukov med člani posadke.