Mit ali resnica: bi ščurki preživeli nuklearno vojno?

Ne vreščijo samo ženske, tudi moški ob pogledu na rumenkasto rjavo golazen, ki ponekod dosegajo velikost pet centimetrov in več, kar otrpnejo.

Na svetu obstaja 4000 vrst teh žuželk, nadležne pa so samo tiste, ki so se udomačile v človekovi bližini. Zadržujejo se v kleteh, shrambah, za zidovi, skratka povsod. Mnogi ne vedo, da so tudi prenašalci bolezni, kot so tuberkuloza, kolera, gobavost, griža in tifus.

Evolucijsko gledano veljajo za prave zmagovalce. Na Zemlji obstajajo okoli 300 milijonov let, kar je precej dlje kot obstaja človeška rasa. Velja tudi splošno prepričanje, da bi ščurki v primeru nuklearne vojne katastrofo zagotovo preživeli, če ne bi bili celo edini, katerih vrsta bi se ohranila. Ideja se zdi precej realna, saj so že njihove življenjske karakteristike impresivne: brez hrane lahko živijo več mesecev, se zelo hitro množijo in to v velikem številu, kar predstavlja evolucijsko prednost pred drugimi živalskimi vrstami, ki imajo malo potomcev in na daljša obdobja.

Ščurki imajo tudi višjo toleranco na radiacijo kot druge živali, še posebej v primerjavi s človekom. Večja odpornost na radiacijo jim omogoča, da v primeru radioaktivnosti živijo dlje časa kot druge živali. V resnici pa bi se tudi ščurki, tako kot vsa živa bitja, ki bi bila v neposredni bližini nuklearne eksplozije, v trenutku spremenila v prah. So izjemno prilagodljive živali, zato jih je težko iztrebiti, sploh ker so hitro imuni na strupe.

Bi ščurki torej preživeli atomsko bombo? Skupina Mythbusters je že leta 2008 izvedla zanimiv eksperiment.

Izbrali so tri vrste žuželk: ščurke, mokarje (črvičke, ki jih najdemo v moki) in sadne mušice ter jih izpostavili različnim stopnjam radiacije. Cilj poskusa je bil, da ugotovijo, katera vrsta bo najdlje živela. Ugotovili so, da čeprav lahko ščurki prenesejo desetkrat višjo dozo radiacije kot človek, pa so po izpostavljenosti najdlje živeli mokarji in tako premagali mit o ščurkih kot živalih, ki preživijo nuklearno eksplozijo.

Kljub temu je velika verjetnost, da bo ob milijardah ščurkov, ki gomazijo po vsem svetu, preživelo vsaj nekaj trdoživih primerkov, ki bi se v najkrajšem možnem času ponovno razmnožili v milijone. To pa je bistveno za preživetje vrste.