To je zgodba, ki jo je napisal Edgar Alan Poe, ki pa se je več let po izdaji romana v resnici zgodila. Ekstremne okoliščine, ki pripeljejo do kanibalizma, so precej bolj pogoste, kot bi si mislili. Že Tolstoj je napisal, da so v času velike lakote ljudje napadali popotnike in jih pojedli. Pogosta tarča so bili menda duhovniki, ki so bili bolj rejeni kot navadni kmetje. Obstajajo tudi grozljive zgodbe, ko so starši, popolnoma obnoreli od lakote, umorili in pojedli svoje otroke.
Do takšnih primerov vodijo samo ekstremne razmere, a je še nekaj primerov, ko so serijski morilci pojedli svoje žrtve. Eden od teh je bil Jeffrey Lionel Dahmer, ki je svoje žrtve moril in jih jedel.
Večina ljudi je v takšna dejanja prisiljena zaradi ekstremnih razmer, zato se je težko postaviti v vlogo sodnika.
Nesreča v Andih
Letalska nesreča v Andih je gotovo eden najbolj znanih primerov kanibalizma v moderni zgodovini. Urugvajsko letalo je s 45 potniki na krovu letelo čez Ande, med njimi je bila tudi ragbi ekipa. Letalo je trčilo v goro, nesrečo je preživelo 29 ljudi. Osem jih je kasneje umrlo še v plazu. Preživeli, ki so preko radia slišali, da je iskanje odpoklicano, so zaradi pomanjkanja hrane začeli jesti trupla nesrečnikov, ki niso preživeli. To jim je pomagalo, da so preživeli kar 72 dni v snegu in ledu. Človeško meso je nazadnje dalo Nandu Parradu in Robertu Canessu dovolj energije, da sta odšla po pomoč in rešila tudi ostale. Zgodba je opisana v knjigah, po dogodku so posneli tudi film.
Leta 1845 se je proti severni obali Kanade odpravila ekspedicija, ki naj bi popisala to območje in izdelala zemljevide. V ta namen so poslali dve ladji, Erebus in Terror, ki sta bili opremljeni z najnovejšo pomorsko tehnologijo tistega časa, kar je vključevalo izjemen parni pogon in notranje ogrevanje. Nazadnje so ladji videli, ko sta zapuščali Baffinov zaliv.
Približno desetletje kasneje so znova našli dokaze o ekspediciji. Arktični raziskovalec John Rae je srečal Inuita, ki mu je povedal nenavadno zgodbo.
Obe ladji sta ostali ujeti v ledu, zato sta ju posadki zapustili in možje so odšli peš proti kopnemu. Veliko članov posadke je umrlo zaradi pljučnice, tisti, ki so preživeli, so bili prisiljeni pojesti njihova trupla. Kljub temu se nobenemu članu odprave ni uspelo rešiti.
Kitolovka Essex
Očitno so mornarji najpogosteje primorani v kanibalizem. Leta 1820 je kitolovko Essex tako hudo poškodoval kit, da je potonila. V neki meri je ta resnična zgodba navdahnila Melvilla, da je napisal knjigo Moby Dick. Preživeli so se rešili na Hendersonov otok. Sprva je bilo hrane dovolj, že po enem tednu so otok popolnoma izčrpali in se odločili, da bodo s čolni poskušali priti do kopnega. Ko jim je v čolnih zmanjkalo hrane, so žrebali koga bodo ubili in pojedli. Rešeni so bili šele po enem letu, v tem času so pojedli sedem tovarišev.
Stalingrad
Prav nič bolje se ni godilo vojakom in civilistom pri obleganju mesta, ki se danes imenuje St. Peterburg. Obleganje je trajalo kar dve leti. Ruski kuharji so morali med moko mešati žagovino in ko je zmanjkalo ptičev, podgan, mačk in psov, so se ljudje zatekli h kanibalizmu. Ta se je tako razširil, da je leningrajska policija osnovala posebne enote, ki so poskušale nadzirati to težavo. Govori se celo, da so nemške ujetnike ubili in jih nato pojedli, še posebej če so ti prišli v roke civilnemu prebivalstvu.
Obleganje Stalingrada ni bilo edino obdobje, ko so se ljudje v Sovjetski zvezi zatekali h kanibalizmu. Med letoma 1932 in 1933 je bila v Ukrajini takšna lakota, da so ljudje jedli celo svoje otroke. Sovjetski režim, ki naj bi bil za to lakoto odgovoren, je izdal plakate, ki so govorili, da je barbarsko, če ljudje jedo svoje otroke. To obdobje se danes imenuje ukrajinski genocid, saj je takrat zaradi lakote umrlo na milijone ljudi.
H kanibalizmu so se zatekali tudi nemški vojni ujetniki in kasneje tudi politični ujetniki, ki so bili zaprti v gulagih. Sprva naj bi ujetniki jedli poginule sotrpine, ki so umrli zaradi bolezni ali poškodb, nato pa naj bi se posluževali celo kanibalskih umorov, pri katerih so žrtev ubili in jo nato pojedli.
Holokavst
Druga svetovna vojna je bila v vseh pogledih ena najbolj grozljivih obdobij v človeški zgodovini. Na milijone civilistov je v nemških koncentracijskih taboriščih umiralo tudi od lakote. Podobno kot pri nemških ujetnikih v Rusiji so ujetniki tudi v nekaterih koncentracijskih taboriščih jedli mrtve, in tudi v teh taboriščih je prihajalo do kanibalskih umorov.
KOMENTARJI (4)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV