Dnevnik Zvoneta Šeruge: star popotniški junc, nekaj med Tarzanom in Čito

Bogati na nebu, reveži pod ruzaki

Ampak pred tem, preden sem spoznal Romano – zelo v redu punca je, v bistvu sem neumen kmet z debelim krompirjem – hja, pred tem sem pa čisto zares potoval sam. Na dolgo in široko. Trideset, petintrideset let je tega in takrat po svetu res še ni lazil skorajda že čisto vsak. V avionih so se vozili direktorji, bogataši in Amerikanci. Mi, uboga raja z nekakšnimi sanjami in oslovsko trmo v sebi pa smo naokoli lazili z nahrbtniki. Spalna vreča, 'flaša šnopca' pa en pošten kos suhe salame. In gremo na avtoštop v Indijo. Prek Sahare za pol leta v črno Afriko. Z ladjo do Paname in skoraj leto dni kasneje: he-hej, lep pozdrav s Havajev! Popotništvo je izgledalo presneto drugače kot danes, z udinjanjem v pristaniščih, dnevi avtoštopa sredi ničesar, sprotnimi težaškimi deli za nov mesec ali dva prebijanja do naslednje službe, vedno seveda ilegalne … ah ja – mater je blo luštno!
In vse to sam, po leto in več me ni bilo domov. Ko smo se sorodne duše srečevale, se nam je zdelo, da smo člani nekega elitnega kluba, v katerega res ne more vsak. Mi, popotniki. Avanturisti. Napol hipiji, druga polovica je pa nekaj med Tarzanom in Čito. Skratka: frajerji!
Saj navsezadnje – je kaj narobe, če sem nostalgičen? Še malo in bo veselica za mojih petinpetdeset let – to pa so časi, ko si betežni starčki seveda že lahko privoščimo spustiti kakšno slinco dol po bradi: ah ja, ko smo bili pa mi mladi!

In potem se počohaš po sivih ščetinah in naslednja misel se porodi kar sama od sebe: ja saj mogoče bi pa še šlo??! Spet sam, kar nekam tja bogu za rit? Hej, Metka, dej še dva deci … zakaj pa navsezadnje ne? Sam, kar nekam … mala Kaja me je že kdaj prerasla vsaj za četrt glave in se potepa po svoje. Gregu gre puberteta krasno od rok, najbolj srečen je, kadar mu ne težim. In Romana je uspešna v službi in prej jo bom srečal kje v Aziji kot pa zvečer doma … no ja, skoraj.

In tako – ja, ja, seveda, Metka, še dva deci pa eno rundo za vse! – ja, in tako: grem! Z ruzakom in s tisto flašo šnopca, nekam, kjer še nikoli nisem bil.
Prav ganljivo je, kako se take male neumnosti človeka primejo. V ponedeljek odhajam. Cilj: Indonezija, otok Borneo. Čim globlje v džunglo in med plemena, ki tujcem danes menda ne sekajo več glav, so si pa svoje čase iz tega svetovno kariero prislužili. Skratka: bogu za rit. Za en mesec.
Mi je pa povsem jasno, da povsem enako, kot pred tridesetimi, petintridesetimi leti niti slučajno ne bo več. Drugačen je svet in drugačen sem tudi jaz.
A bomo videli. Kajti tudi to bo povsem drugače: računalnik, videokamera, fotoaparati, satelitski telefon, internet za vsakim vogalom (ups, pa menda ja ne?!) – skratka: tehnika narodu! Ostanite torej z mano. Se ponovno slišimo čez par dni.

Zvonetove dogodivščine s poti po Afriki in Aziji si lahko preberete, ogledate in doživite na spletni strani www.zvoneseruga.com.