Biti tajkun je moderno!

Moskovsko sodišče je 'bivšega' ruskega tajkuna in bogataša znova spoznalo za krivega in mu dodelilo šest let zapora. Mihail Hodorkovski je skupaj s svojim poslovnim partnerjem Platonom Lebedevom za rešetkami preživel že skoraj šest let in neuspešno poskušal dokazati svojo nedolžnost. Zakaj pravzaprav Lebedev in Hodorkovski sploh sedita za zapahi najprej zloglasnega moskovskega zapora Matroška Tišina, nato pa nekega modernega 'gilaga' v Sibiriji? Gospoda spadata v skupino novopečenih ruskih poslovnežev in bogatašev, ki so z dobrimi poznanstvi in 'kreativnimi' idejami uspeli iz ruske kvazi tranzicijske turboprivatizacije potegniti največ.

Hodorkovski in Lebedev sta zelo dobro izkoristila gospodarski kaos, ki je nastal po zaključku perestrojke in nastanku Jelcinove Rusije. Že v sredini osemdesetih so se začele pojavljati različne oblike privatnega podjetništva, ki jih je spodbudil nov ohlapni zakon Mihaila Gorbačova o privatnih podjetjih, ki so jih lahko odpirali tujci, pozneje pa tudi državljani Sovjetske zveze. Hodorkovski je začel z napol privatnim znanstvenim institutom, saj je leta 1986 diplomiral iz kemijskega inženiringa. Vendar mu je kmalu postalo jasno (v duhu reform, ki so zadevale storitveno podjetništvo), da mora pridobiti kapital za večje investicije. Ustanovil je banko Menatep in začel pridobivati sredstva. Istočasno je začel trgovati s tujimi luksuznimi dobrinami, kot so konjak in računalniška oprema, kar mu je do konca osemdesetih prineslo že več kot deset milijonov dolarjev kapitala (15 milijonov današnjih evrov). Vendar to še ni bilo nič, pravo grabljenje denarja se je s propadom Sovjetske zveze šele začelo. Hodorkovski in Lebedev sta pozneje začela trgovati s strateškimi surovinami in energenti ter z ugodnimi javnimi krediti kupila novo ustanovljeno državno naftno podjetje Yukos. Hodorkovski je za izvedbo svojih poslov nujno potreboval pomoč politike in našel jo je v Borisu Jelcinu in pozneje tudi v Vladimirju Putinu.

Vendar se vsaka lepa zgodba enkrat neha in Hodorkovski ter Lebedev sta postala žrtveno jagnje ruskih oligarhov v naraščajoči napetosti med rusko politiko in ruskimi poslovneži. Ob poskusu združitve podjetja Yukos in državne naftne družbe v privatizaciji Sibneft je Putinu, ki je zgubljal kontrolo na rusko srebrnino, prekipelo. Hodorkovskemu je obesil neplačevanje davkov, krajo državnega premoženja in celo nekaj umorov vplivnežev, ki so nasprotovali Hodorkovskemu. Sledila je zaporna kazen, ki še traja in bo torej trajala še vsaj šest let, če ne več.

Ostali nasprotniki Putina in tisti, ki so si drznili 'privatizirati' ruska podjetja, so večinoma prebegnili pred rusko roko pravice (ali nepravice). Boris Berezovski, prodajalec avtomobilov in nekoč tudi Abramovičev mentor ter medijski magnat Vladimir Gusinski sta že pred zaprtjem Hodorkovskega hitro pobrala šila in kopita ter se izselila v London, sledil jima je tudi naftni mogotec Roman Abramovič, ki pa je kot eden redkih obdržal solidne odnose s Kremljem, kar je po vsej verjetnosti posledica velikanskih vložkov v vodilno Putinovo politično stranko 'Rusija naš dom'.

Naftna kriza je oligarhom dodobra oklestila proračune oligarhov, ki so s padci cen nafte, nepremičnin in luksuznih dobrin izgubili veliko. Vendar se gospodje (med katerimi je večina judovskega izvora) dobro znajdejo na vseh koncih sveta in imajo po vseh razvitih državah v podjetjih kontrolne deleže. Poglejte galerijo desetih trenutno najbogatejših ruskih oligarhov, med katerimi pa seveda ni nekoč najbogatejšega Rusa Mihaila Hodorkovskega, ki ga je ruska država v imenu prava in poplačila 'dolgov' razlastninila ter mu zasegla večino premoženja.