Biologija zločina: Zločinski možgani so drugačni od povprečnih

Kriminalni um
V eni od študij so znanstveniki raziskovali 21 ljudi, ki so kazali znake asocialne motnje vedenja (vedenjska motnja, ki jo kaže določen tip zločincev). Ljudje z asocialno motnjo v glavnem ne priznavajo ali bolje, ne prepoznavajo neke ustaljene meje med prav in narobe, čeprav ločijo med obema.

Možganske slike so v primerjavi s kontrolno skupino pokazale, da imajo osebki za 18 odstotkov zmanjšano velikost grebena na frontalni možganski opni, poleg tega imajo za 9 odstotkov zmanjšan volumen krožnega frontalnega korteksa.

Še ena študija iz leta 2009 je preučevala 27 psihopatov (ljudje s težkimi asocialnimi vedenjskimi motnjami). Primerjali so jih s kontrolno skupino in ugotovili, da imajo deformacije na delu možganov, ki se imenuje amigdala. Amigdala predstavlja središče čustvenega delovanja.

„Psihopati nimajo čustev, nimajo empatije, občutka krivde ali obžalovanja,“ je dejala vodja raziskav, Adriane Raine.

Adriane je sodelovala tudi pri daljši študiji, v kateri so preučevali 1.795 otrok, opazovali pa so jih od 3.–27. leta. Od 1.795 otrok jih je kasneje 137 končalo za zapahi. Poleg določenih razlik v možganih je namreč razlika tudi v vedenju. Eden od testov, ki so jih izvedli, vključuje merjenje strahu. Raziskovalci so ugotovili, da imajo triletni otroci, ki se niso tako intenzivno odzivali na strah, večjo možnost, da bodo postali zločinci. V tej skupini je bilo vseh 137 otrok, ki so kasneje končali za zapahi, in pri teh so opazili razlike v možganih v primerjavi s preostalo skupino.

Nevrološka osnova zločina
Na splošno te študije kažejo, da obstajajo kar precejšnje nevrološke razlike med ljudmi, ki zagrešijo hujše zločine in med tistimi, ki tega ne počnejo. Seveda manjša odzivnost na strah ali manjša velikost grebena na možganski opni ne pomeni, da bo človek zagrešil zločin. Tako kot ni nujno, da bo vsaka oseba, ki ima asocialno vedenjsko motnjo (v to se štejejo tudi psihopati),, zločinec.

„Obstaja le nevrološka osnova, ki lahko posameznika pripelje do zločina. Odločitve pa so v glavnem še vedno njegove ali njene,“ je dodala Adriane.

Študija, v kateri je sodelovala Adriane, je pokazala, da lahko mnoge omenjene razlike v možganih odkrijejo že v zgodnjem otroštvu, se pravi že precej prej, preden se otrok razvije v psihopata.

Raziskave psihopatov so pokazale, da so mnogi med njimi neobčutljivi in brez čustev, kar se lahko opazi od 7. do 12. leta. To sicer ne pomeni, da bo takšen otrok v resnici postal psihopat, temveč, da za to obstaja večja možnost. Čustvena odsotnost ni stalna in se lahko skozi razvoj spreminja. To pomeni, da lahko otroku, ki je v rizični skupini, pomagajo. To ne velja le za čustva, temveč tudi za fizične možganske razlike in ne le pri otrocih. Vsekakor pa kriminalno obnašanje ni fiksirano v možganih. Nenazadnje raziskave kažejo, da le eden od petih otrok, ki je prestopnik v mladosti, nadaljuje s kriminalnimi dejavnostmi, ko odraste. Vendar so raziskave ponovno pokazale, da so med tistimi, ki so s kriminalom nadaljevali, in tistimi, ki niso, razlike v možganih.

Etičnost raziskav
Tovrstne raziskave niso nekaj novega. Psihologi so v preteklosti že poskušali določiti kriminalce glede na obliko lobanje in tako naprej. Zmeraj obstaja nevarnost pri obsojanju ljudi v naprej in vsekakor vemo, da na obnašanje ljudi v veliki meri vpliva okolje, v katerem živijo.

Tovrstne študije namreč slonijo na tem, da se otroka 'ožigosa', še preden bi imel kakršno koli možnost. Govorijo o tem, da bi bilo otroka potrebno zdraviti, še preden bi sploh naredil kaj narobe ali se imel možnost dokazati. V prihodnosti bo napredek v medicini omogočil operacije, ki bodo potencialno lahko popravile te 'napake', še preden se izkaže, da to sploh so.
Vendar operacija ni edini način vplivanja na možgane. To lahko storijo tudi s socialno intervencijo. Študije so pokazale, da se otroci in mladostniki, ki nimajo čustev, ne odzivajo na klasično vzgojo s kaznovanjem slabega vedenja, sprejemljivo vedenje pa je nekako samoumevno. Se pa precej bolj odzivajo na programe, ki nagrajuje dobro obnašanje.

Trenutno preučujejo tudi vplive omega-3 kislin na tovrstne okvare možganov in prvi rezultati so precej obetajoči. Omega-3 kisline namreč omogočajo dodatno rast aksonov (del nevronov, ki prenaša električne impulze).

Vendar obstaja še ena, morda še temačnejša stran takšnih raziskav. Ali določene možganske abnormalnosti zmanjšajo odgovornost posameznika? Je še zmeraj sam odgovoren za svoja dejanja. Psihopati se zavedajo, kaj je prav in kaj ni, vendar nimajo čustev, ki bi jim povedala, kaj je bistvo obojega. S tem se sproža vrsta polemik, ali so v resnici odgovorni za svoja dejanja.

Eden od primerov se je zgodil v ZDA, kjer je moški ubil svojo ženo. Testi so pokazali, da je imel cisto v frontalnem korteksu, kar je pomenilo, da so bile njegove kognitivne sposobnosti precej okrnjene. Njegova kazen je bila nato znižana na 11 let zapora.

Moški je v resnici imel zmanjšano možnost čustvovanja, ampak tovrstne raziskave lahko dosežejo ravno nasproten učinek, kot bi si želeli. Lahko pripeljejo do dobe, ko ljudje ne bomo imeli več občutka za odgovornost, saj nas v vsa dejanja pač 'silijo možgani'.