Če si njegov nadrejeni slučajno zaželi neke posebne jedi, mora Dirk Zimmermann, 35-letni kuharski mojster, ki dela na luksuzni jahti, sesti v helikopter in se podati na lov za potrebnimi sestavinami, da bi zadovoljil želje svojega bogatega šefa. Kot je pred nedavnim povedal novinarjem britanskega The Guardiana, se je moral že večkrat lotiti skorajda nemogočih iskalnih podvigov; v Omanu je denimo skoraj izgubil živce med iskanjem kakovostnih bučk, v Argentini je imel nemalo težav z iskanjem tartufov in posebne sorte paradižnika, ki uspeva samo na enem izmed pacifiških atolov. »Bili bi šokirani, če bi vedeli, koliko denarja so ti ljudje pripravljeni zapraviti za en samcat obrok, a dveurni let s helikopterjem za nabavo hrane me ne glede na vse težave vselej razveseli, saj lahko pobegnem med ljudi« je povedal Zimmermann medtem, ko je pripravljal suši v profesionalno opremljeni kuhinji 60-metrske jahte 'St David', ki je bila v tistem trenutku zasidrana v Monaku.
Čeprav so super bogati, pri delavcih radi varčujejo
V času, ko bogati postajajo še bogatejši – samo lansko leto je svet dobil 145 novih milijarderjev – raste tudi število naročil za nove super luksuzne jahte, daljše od 24 metrov. V tem trenutku naj bi jih bilo v ladjedelnicah po vsem svetu v izgradnji več kot 500. Nekatere med njimi naj bi v bodoče nudile zaposlitev tudi več kot 100 ljudem. Skupno ta turistična panoga že sedaj zaposluje okrog 37 tisoč ljudi, mladi, ki se vidijo v tem poklicu, pa se zanj šolajo na univerzi Southampton Soltent University, ki je pred kratkim začela nuditi tudi dodatno usposabljanje na Warsash Superyacht Academy. Vsako pomlad na ducate mladih Evropejcev odide iskat službo v Antibes na Azurni obali, ki velja za neuradno središče rekrutacije posadk na luksuznih jahtah. Številnim se zdi to sanjsko delo, veliko pa je tudi takih, ki se zavedajo pasti in nevarnosti, ki jih prinaša s seboj. Tako rekoč ves čas so izpostavljeni nesrečam, poškodbam, celo izgubi življenja, tako da je delo na super jahti včasih celo bolj nevarno od zaposlitve na kakšni naftni ploščadi.
Super luksuzne jahte običajno plujejo okoli sveta brez postanka in se samo za krajši čas ustavijo v kakšnem pristanišču, da dotočijo gorivo. Razlog za ostajanje na odprtem morju se skriva v prihranku: sredi morja se jim namreč nikjer ni potrebno registrirati in plačevati davkov ter privezov. Zato posadke na teh jahtah ne morejo imeti enakega pravnega varstva kot tistih, ki delajo na kopnem. Družine se pritožujejo, da v primeru nesreče ali smrti ne morejo nikogar tožiti in da nikoli nihče niti delno ni prevzel krivde za nesrečo njihovih sinov in hčera. Lastniki super jaht jim niso pripravljeni pomagati ob smrti njihovih najbližjih, prav tako se še noben nikoli ni pojavil na katerem od pogrebov svojih tragično preminulih uslužbencev. Novinarji častnika The Guardian so v enem izmed svojih nedavnih člankov izpostavili primere treh mladih fantov, katerih življenja so se tragično končala na ali ob morju.
Tragične zgodbe treh mladih pomorščakov
Michael Hanlon je imel 22 let, ko je marca leta 2013 dobil po lastnem mnenju sanjsko službo – postal je inštruktor vodnih športov na 62-metrski jahti Faith, ki je v lasti kanadskega modnega milijarderja Lawrenca Strolla. Le nekaj tednov pozneje, še preden je uspel zaslužiti svojo prvo plačo v višini 3.500 ameriških dolarjev (3.100 evrov), je bil mrtev. Z delovne nočne vožnje se je v francoski riviero, kjer je bila ladja zasidrana, vrnil na smrt utrujen. V preteklih 24 urah je namreč imel tečaje z dvema izmenama turistov, delal je noč in dan, zato se je pred spanjem želel nekoliko sprostiti. Odšel je v lokalni bar, da bi proslavil svojo prvo plovbo čez Atlantik. A ker so jahto ponoči zaklenili, se ob povratku ni mogel vkrcati nanjo in priti do svoje postelje. Poskušal je vstopiti skozi zasilni izhod, pri tem pa je padel z zgornje palube, z glavo močno udaril ob rob, padel v vodo in utonil. Njegovo truplo so našli šele naslednji dan.
Jacob Nichol iz britanskega Cornwalla je preminil preteklo leto, star šele 24 let. Kar dve leti se je zdravil v bolnišnici s hudimi poškodbami možganov, ki jih je dobil, ko je med čiščenjem padel s super jahte Kibo, ki je bila privezana v pristanišču v Palma de Mallorci. Delal je kot tretji asistent inženirja in tistega usodnega dne je iz neznanega razloga pomagal čistiti jahto, čeprav uradno to sploh ni bilo njegovo delo. Čeprav je bil pri delu privezan z varnostnimi vrvmi, je nesrečno padel in si zlomil lobanjo. Ruskega multimilijarderja Alexandra Mamuta, lastnika dotične 90-metrske jahte, takrat ni bilo na krovu. Po desetih dneh v komi v bolnišnici v Palma de Mallorci so ga premestili v rodni kraj in od takrat je 24 ur na dan potreboval zdravstveno oskrbo in posebno nego. A po dveh letih boja je lani žal podlegel poškodbam.
Leta 2010 je Robin Black dobil povabilo kapitana superluksuzne jadrnice Burrasca, vredne 15 milijonov britanskih funtov (16,8 milijona evrov), da postane častnik, zadolžen za potike in opremo. Bilo je ravno v času razstave jaht v Monaku, v znamenitem Port Herculesu. Kot je pozneje kapitan povedal njegovemu očetu, Robina niso videli od trenutka, ko je čoln, na katerem je goste z jaht prevažal na obalo in nazaj, trčil v drug čoln. Kapitan je užaloščeni družini 24 ur pozneje v telefonskem pogovoru povedal, naj jih ne skrbi, saj bodo njegove osebne stvari pustili na policiji v Monaku, v morje pa bodo njemu v spomin nasuli cvetja, nato pa bodo morali odpluti naprej po začrtani poti.
Odpluli, ne da bi pomagali najti pogrešanega
»Ne morem verjeti, da je jahta izplula, preden so našli truplo mojega sina in preden smo mi prispeli v Monako. Ne morem verjeti, da v taki tragediji oni enostavno dvignejo sidro in odplujejo, sorodnike žrtve pa pustijo, da se sami ukvarjajo z dokumentacijo, policijo in vsem ostalim,« je povedala Robinova mati. Kot so dejali, ne vedo niti, čigava točno je jahta Burrasca; tako lahko samo domnevajo, da je v lasti nekega ruskega tajkuna, vendar tega nihče ni dolžan razkriti. S krova niso organizirali niti potapljačev, ki bi načeloma lahko našli Robinovo truplo. Te je nato najel prijatelj družine, ki je sicer kapitan neke druge super jahte, a ti niso uspeli najti mladeničevih posmrtnih ostankov. Nenavadno naj bi bilo tudi to, da v trenutku utopitve na sebi ni imel rešilnega jopiča. Prav tako ni imel življenjskega zavarovanja, tako da so morali celotno iskanje in drugo birokracijo starši kriti iz lastnih žepov.
Ko gre na super luksuznih jahtah kaj narobe, je dodatna težava tudi ta, da je povsem nemogoče ugotoviti in razumeti, zakone katere države bi bilo potrebno upoštevati in se nanje sklicevati. Ladje namreč pogosto plujejo v mednarodnih vodah, vsakodnevno jih vodi osebje in menedžment družbe, katerih lastniki niso znani, plovila pa so običajno registrirana v tako imenovanih 'offshore' podjetjih v državah, kakršni sta Panama in Deviški otoki. Kar celotno zadevo še poslabša, so lahko ladje registrirane celo v neki tretji državi in lahko plujejo pod njeno zastavo, čeprav niso registrirane v njih. Burrasca je bila denimo v trenutku Robinove smrti registrirana v St. Vincentu na Karibih, Velika Britanija ni prosila za preiskavo, lokalne oblasti pa so smrt razglasile za »nesrečen splet okoliščin«.
V poročilu so med drugim zapisali: »Gospod Black je upravljal s čolnom ... na sidrišču je bila gneča in ko se je vračal proti matični jahti, je trčil v drug čoln, ki je bil zasidran v pristanišču ... ugotovljeno je bilo, da je čoln plul brez pravega nadzora ... truplo gospoda Blacka ni bilo najdeno.« Njegova sestra je povedala, da je imel Robin svoje delo zelo rad in da česa podobnega ni počel prvič. »Gre za lepo službo, pošiljal mi je selfieje z zvezdniki, kot sta 50 Cent in Jamiroquai ... Sama bi kljub tragediji, ki je doletela njeno družino, zagotovo še vedno vsakomur priporočila tako delo, toda preden sprejmejo tovrstno ponudbo, se morajo mladi pozanimati, ali so v času službovanja zavarovani in kdo je lastnik jahte,« je dejala.
Potrebne so korenite spremembe in boljši nadzor
Člani posadke se dobro zavedajo tudi, da je, ne glede na to, ali so zavarovani, njihovo življenje vredno veliko manj, kot si mislijo njihovi starši. Poleg tega zavarovanje ne more pokriti vsega. »Življenje na jahti je fenomenalno za lastnike, ker so na njih deležni servisa, primerljivega hotelom s sedmimi zvezdicami. Toda za častnike in posadko je tovrstni vsakdan povsem druga zgodba,« je povedal Danny McGowan, strateški organizator pomorskega združenja Nautilus International, ki je iz svoje londonske pisarne prišel v Monako, da bi si ogledal razstavo luksuznih plovil in opozoril na nevarnosti tovrstnega posla v industriji, ki jo mnogi prištevajo med vrhunce glamurja.
Upravo jahte Vijay Mallye, dolge 67 metrov, ki je v lasti indijskega multimilijarderja Vijaya Mallye, denimo predstavlja 42 članov posadke. Zaposleni že več mesecev niso dobili mesečnega plačila, tako da jim je delodajalec v času monaške razstave dolgoval že okrog milijon dolarjev. McGowan je uspel njihov primer spraviti na sodišče, tako da so varnostni organi jahto končno lahko zaplenili: zasidrali so jo na Malti. Mallya, sicer solastnika indijskega moštva Formule 1, so lansko leto aretirali v Londonu zaradi obtožb, da je formulo 1 financiral z opranim denarjem, zato ga iščejo tudi indijske oblasti, da bi mu sodile v domovini. Mallya sicer živi v luksuzni vili v Hertfordshireu in se ne odziva na pozive policije. Njegova jahta, na kateri sta celo kinodvorana s 15 sedeži in klavir Eltona Johna, tako s posadko vred v malteškem pristanišču čaka na svojo usodo.
»Posadke delajo vsak dan brez predaha, pogosto od zore do mraka in še dlje. Ne samo, da umirajo. Tu je tudi na tisoče poškodb, ki so jim delavci izpostavljeni, da o kršitvah delovnega prava niti ne govorimo. Posadki se ob vstopu na jahto odvzamejo potni listi, odpustijo pa jih lahko že zaradi najmanjše napake. Lastniki jahte na posadko gledajo kot na potrošni material in delovno silo, ki jo je kadar koli mogoče zamenjati. Nisem tukaj, da bi se boril proti multimilijarderjem, temveč, da skupaj z njimi izboljšamo pogoje dela njihovih zaposlenih,« je povedal McGowan za The Guardian.
KOMENTARJI (6)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV