Iskanje maroške čarobnosti in izzivov

Maroko lahko raziskujemo na različne načine in na različnih ter zelo raznolikih območjih: od zelenih obal Sredozemlja in prek zaledja nagnetene severne obale Atlantika do samostojnejše, kajtarjem namenjene, južne, lahko se izgubljamo v zapuščenih kanjonih Atlasa ali plezamo po njegovih vrhovih. Lahko pa le iščemo puščavske, vozniške in kulturne izzive. Tukaj predstavljamo kar se da skoncentrirano in začinjeno možnost, ki skuša zajeti najboljše med oceanom in puščavo. Dobrih 700 kilometrov od obale Safija prek Marakeša in Tizi n'Tichke 2200 m visoko ter prek doline Draa do Erga Čebi pri Merzugi. Da je doživetje čim bolj neposredno ter vsaj malo adrenalinsko – z motorjem. V družbi Motoavanture, da je izkušnja sočna, ustavljanje na policijskih kontrolah čim manjše in najemanje strojev ni afriško travmatično.

Mesta: mnenja so različna, a po desetih prekrižarjenjih Maroka v vseh smereh trdim, da maroška mesta niti približno niso tako lepa in zanimiva, kot velja v popularni kulturi. Poleg Fesa na severu in Essauire ob obali izstopa le še Marakeš nekje vmes. Predvsem po zaslugi tržnice Džema el Fna – s krotilci kač, trgovci z eksotiko in poslikavami s kano. Predvsem pa z neskončnim pokritim labirintom trgovinic, kjer je mogoče dobiti vse in še več, obenem pa se naužiti orientalskega vzdušja in arabskega trgovanja (čeprav gre v bistvu tudi za berbersko). Tu se zdi, da še živijo zgodbe iz Tisoč in ene noči. Sicer pa se je arabsko-afriškemu mestnemu kaosu in tudi kriminalu najbolje izogibati – majhne vasice in predvsem čarobnost narave so tisto, zaradi česar smo prišli sem.

Zahod: obala Atlantika je seveda hladna in rjava, mestoma kamnita in tudi umazana, to pač ni Indijski ocean, a vseeno daje nekaj dobrih surfarsko-kajtarskih možnosti, med katerimi izstopa predvsem Dahla daleč v južnem delu Maroka – sredi nepriznane Zahodne Sahare. Ena izmed posebnosti maroške obale so tudi nasedle ladje in mešanica peska ter pečin, v ozadju pa seveda koze, ki plezajo po drevesih. Naš start ob Safiju ima razlog v čarobnosti plaže El Beduza, kjer morski valovi oblivajo pečino sredi peska, na kateri, zavit v mistično čarobnost večernih meglic, stoji mavzolej Sidija Ahmeda El Čačkala.

Atlas: je supergorovje, ker je ravno prav veliko, da je gigantsko, a še vedno obvladljivo. 700 kilometrov v dolžino in nekaj deset (pa tja do sto) kilometrov v širino. 120 kilometrov je po cesti od doline do doline na cesti prek prelaza Tizi n'Tichke, ki nas v fantastičnih brezkončnih ovinkih pripelje preko 2000 metrov. Predvsem pa se Atlas ponaša z najboljšim afriškim smučiščem Oukaimeden nekaj nad 3000 metri. Razmeroma sodobne francoske žičnice in muzejska izposojevalnica smuči dajeta kontrast, skladen neverjetni kombinaciji snega in puščave. Nedaleč stran je ne prav težko dostopen vrh Jbel Toubkal, 4165 metrov visok, sestavljen iz starih kristalnih in mlajših vulkanskih kamnin ter jurskih apnencev.

Vzhod: jugovzhodno od Atlasa je tisti pravi Maroko s kanjonskimi dolinami, oazami s palmami in na videz zapuščenimi vasmi. Kar se znamenitosti tiče, izstopa trdnjavska vas na hribu – Ait Ben Hadu – in povsem kontrastna sodobna solarna elektrarna v bližini. Atlas studio ni stvar, nujno vredna ogleda, so pa ovinki proti Agdzu in še posebno skozi vasice Tamnougalt. Pred Erfoudom je seveda krater Gara Medouar (Jebel Mudawwar) in podzemni kanali za njim, pa seveda sipine Mezuge oziroma Erga Čebi. A pozor, za Saharo domačini pravijo, da je mrzel kraj, kjer sonce močno pripeka, in to o mrazu še posebno velja za predele pod pozimi zasneženim Atlasom. In tu, ko se bližamo alžirski meji, ne pozabimo, da Maroko nima dobrih sosedskih stikov, saj je meja z obema sosedama (razen dvema španskima enklavama na obali Sredozemlja) problematična: z Alžirijo zaprta, Zahodno Saharo pa so preprosto rečeno okupirali in mejni del posuli z minami.

Sipine kljub večinoma napačnemu mnenju niso nekaj, s čimer bi se Maroko ponašal. Pravzaprav ima samo dve skupini sipin – Erg Čebi na severu pri Merzugi in Erg Čigaga na jugu pri M'hamidu. Čebi je zanimivejši, ker je pravo malo morje sipin na površini 150 km2 in z višino do 150 metrov nad ravnino kamnite puščave. To so sipine, ki so predstavljale prvo resno preizkušnjo na klasičnih relijih Dakar, danes pa je to izkušnjo mogoče podoživeti tako, da v bližnjih vaseh najamemo motocikle, bugije ali štirikolesnike. Kar koli mislimo, da nas bo v surovostih in doživetjih peska najbolje zabavalo. V pravi družbi pa seveda lahko doživimo ne le surovost sipin, ampak tudi mistično romantičnost tega bolj berberskega kot arabskega sveta.