Ideje onkraj slovenskih meja

V Evropi lahko izbiramo med številnimi cestami, od avstrijske Grossglockner strasse do Transfagarasan road v Romuniji in kroga (brez omejitev izven naselij) po britanskem otoku Man ali prav nasprotnih rigoroznih omejitvah na norveških Lofotih. Resnici na ljubo so pravi raj za vožnjo vsi alpski prelazi, od italijanskega Stelvia do švicarskega San Bernardina in francoskega Col de la Bonnette (kjer moramo seveda v poletnih mesecih pričakovati gnečo).

Izlet z motorjem: Vse do Kvarnerja s startom v Novem mestu
Izlet z motorjem: Julijske Alpe s startom v Kranju
Izlet z motorjem: Kras s startom v Kopru
Izlet z motorjem: Vzhodna Slovenija s startom v Mariboru
Šest idej za motoristične izlete
Izlet z motorjem: Vzhodna Slovenija s startom v Maribor

Idejo za sedmo turo »na koncu sveta« smo izbrali onkraj Atlantika, kjer najbolj znana gorska dirka na svetu ponuja traso na 4300 metrov visok Pikes Peak, a za uživanje so verjetno najboljša možnost – tako zaradi klime (vremena) kot relativno preprostega najemanja motociklov, kanjoni v zaledju Los Angelesa, vključno s pregovorno »The snake« na Mulholland highway. Navznoter nagnjeni ovinki, dober asfalt, široko cestišče in praktično nobenega prometa je tisto, o čemer sanjari večina motoristov. Turo začnemo na Venice beach in se odpeljemo na sever do Santa Monice in tam na obalno Pacific coast highway ter skozi Malibu do Leo Carrillo State park v Willow creeku. Tam zavijemo na Mulholland highway, ki nas pripelje na severno stran Santa monica mountains v Woodland hills, kjer se priključimo na legendarno Topango. Tukaj nadaljujemo po Ventura freeway na Interstate 405, da izkusimo eno najprometnejših cest na svetu, ki ne glede na mestoma dvomestno število pasov praktično nikoli ne »sameva«. Iz nje na Sunset boulevard, prek gričkov Beverly hillsa, med največje mojstrovine avtomobilske industrije na Rodeo drive. Vožnja je primerna za čim bolj okretne motocikle - tako zaradi ovinkov v kanjonih kot prometa v Los Angelesu. Mi smo se je lotili z Ducatijem hypermotard 1100. Vse skupaj lahko podaljšamo prek nekajstokilometrske »ravnine« na sever, kjer nas čaka nekaj izjemnih cest v gorovju Visoke Sierre. Na primer od Maripose čez Yosemite in Tioga pass do Mono cityja (Mono lake) in čez Monitor pass na South lake Tahoe (pozor na zimske zapore obeh prelazov).

Sicer v mnogih tudi bolj odročnih delih sveta, v bolj divjih razmerah najdemo veliko biserov v čarobni naravi in s stotinami kilometrov ovinkov, ki nasitijo še takega ljubitelja zavojev. Sinonim tega je naprimer cesta Nazca–Cusco v Peruju. Nepojmljivih 650 kilometrov ovinkov, z občasno norim prometom in občasno popolno samoto prelazov nad 4000 metri. Podobno (a še nekoliko bolj divje) kot na primer v Maroku prečenje Atlasa od Mhamida (med sipinami na meji z Alžirijo) prek Tizi n'Tichka v Ait Ourir (pri Marakešu 420 kilometrov stran). Najbolj spektakularno pa je verjetno prečenje (ali vsaj pol prečenje) Andov v Argentini: od La Rioje čez Fiambalo na Paso de San Francisco. To je več kot 500 kilometrov vijuganja skozi pravljico skoraj 5000 metrov visoko na čilsko mejo v neposredni bližini najvišjega vulkana Ojos del Salado (kjer se cesta nadaljuje v makadam in na drugi strani ponudi še nekaj vrhunskih odsekov kot na primer med Monte Patrio in Canelo bajo).

Nekaj novoasfaltiranih cest v sicer povsem odročnih delih sveta (dobesedno na koncu sveta) poskrbi za neverjetno kombinacijo ovinkov prek razgibanega terena s fantastično kuliso narave. Na primer Bolivijski »krog«: Challapata–Potosi–Uyuni–Challapata prinaša stotine kilometrov odličnega zavitega asfalta, nikjer pod 3600 metri nadmorske višine (a pozor v naseljih, pri oskrbi z gorivom in tudi pred policijskimi kontrolami, ki so precej divjaške). Ali pa v Mavretaniji povsem sredi puščave na robu južne Sahare, kjer nekoč peščen pekel danes predstavlja asfaltni raj na 230 kilometrih med Magta Lahjarjem – Sangrafo in Tidjikjo (je pa še vedno logistično ne najlažje priti do tja).