Bi poležavanje na plaži zamenjali za obisk množičnega grobišča?

Večina ljudi se v 200 let starem zaporu počuti neprijetno, sploh če so z vseh strani obdani z jasnimi znaki okrutnega ravnanja. Oznake na vhodu v nekdanji zapor, danes pa muzej Littledean v angleškem Cinderfordu, jasno opozarjajo na grozljive stvari in podobe, ki obiskovalca čakajo v notranjosti. Med njimi so replike temnopoltih otrok v naravni velikosti z vrvmi okrog vratu, pa kipi klana Ku-klux ter izpod rok nacistov izdelane sobne svetilke s prevlekami iz človeške kože. Prizori, ki puščajo grenak priokus in delujejo odbijajoče. A ne glede na to je ta zapor v osrednji Angliji vse bolj priljubljena turistična atrakcija.

Kar se morda nekaterim zdi cinično in nepredstavljivo, je v resnici že zdavnaj postalo del sodobnega turizma: poznavalci ta nov način popotovanja imenujejo 'dark tourism' (v prevodu mračni ali tudi temačni turizem) in velja za vroč globalni potovalni trend. Celo tako zelo priljubljen, da je o njem posneta serija reportaž: novozelandski raziskovalni novinar in popotnik David Farrier je namreč pred meseci svoje popotovanje po svetu namenil iskanju temačnih turističnih atrakcij ter reportaže s teh mračnih krajev strnil v osem delov serije, imenovane Dark Tourist (v prevodu Temačni turist). Preverjal je, kateri tovrstni kraji so najbolj oblegani in do kod sežejo meje tistih najbolj hrabrih. Na svojem popotovanju je želel Farrier po lastnih besedah obiskati »vroče točke mračnega turizma«. S tem nazivom označuje trend ljudi, ki se v času dopusta ne želijo ukvarjati (zgolj) z lepimi stvarmi, brezskrbnim poležavanjem na plaži ter lenarjenjem, temveč se odpravijo na obisk grozljivih in pretresljivih krajev.

Mračni turizem naj bi britanski raziskovalec dr. Philipp Stone po poročanju portala Travelbook.de celo razvrstil v več kategorij: mračne tovarne zabave, temačne razstave, mračne ječe, temačna pokopališča, melanholična svetišča, grozljivi kraji konfliktov in žalostna mesta genocidov. Stone je avtor knjige 'The Darker Side of Travel: The Theory and Practice of Dark Tourism' (v prevodu Temnejša stran potovanja: teorija in praksa mračnega turizma), poleg tega pa tudi vodja inštituta za raziskovanje mračnega turizma iDTR. Kot je povedal, na inštitutu mračni turizem definirajo kot »obiskovanje krajev, znamenitosti in razstav, ki se ukvarjajo s smrtjo, trpljenjem ali navideznimi grozotami. Izraz 'temačni turizem' v najširšem pomenu torej med drugim zajema obiske nekdanjih bojišč, vojnih območij, zaporov, pokopališč in specifičnih muzejskih razstav.« V to kategorijo ne sodijo zgolj kraji, temveč tudi zanimivosti. Tako strokovnjaki med mračni turizem štejejo denimo tudi uprizoritve vojaških spopadov, udeležbo pri mračnih/grozljivih ritualih in igrah groze.

Zakaj nekdo postane 'mračni turist'?

Kaj pravzaprav motivira ljudi, da v svojem prostem času potujejo v kraje, ki so vsaj pretresljivi, če ne celo strašljivi? Enoznačnega odgovora na to vprašanje ni, pravijo strokovnjaki. J. John Lennon, soavtor knjižne uspešnice Dark Tourism, je v enem izmed intervjujev za britanski dnevnik The Daily Telegraph ta pojav denimo pojasnil besedami: »Motiv za takšne obiske je želja po dejanskem ali simbolnem srečanju s smrtjo.« Njegov kolega Stone pa smrtni turizem po drugi strani vidi kot ventil družbe, ki je smrt in vse, kar je povezano z njo, v preteklih desetletjih sistematično izgnala iz vsakdanjega življenja in vse skupaj povsem tabuizirala. S to tezo se strinja tudi nemški raziskovalec na področju turizma Stefan Küblböck, ki pa je razvil še eno teorijo: meni namreč, da ljudje na krajih mračnega turizma postanejo bolj dojemljivi za trpljenje drugih ljudi, povrne se jim občutek empatije do sočloveka in tako znova postanejo bolj človeški.

Nadaljnje razmeroma očitne obrazložitve raznih poznavalcev zajemajo med drugim tudi povsem prvinsko radovednost in željo po dodatnem znanju ter poznavanju razmer v praksi. Tako naj bi bila na primer mesta genocidov, vojnih zločinov in strelskih napadov primarno odlične iztočnice za nadaljnje izobraževanje in raziskovanje. Obiske nekdanjih koncentracijskih taborišč in spominskih mest v nekaterih državah organizirajo celo šole in izobraževalne ustanove, saj želijo otroke spomniti na grozodejstva iz časa vladavine nacistov. Lenon je za britanski The Daily Telegraph opozoril: »Če ti kraji ne bi bili dostopni za turiste, bi prihodnje generacije lahko povsem pozabile na ta grozljiva, a izjemno pomembna poglavja naše zgodovine.« Poleg tega je pri številnih tovrstnih mestih treba upoštevati tudi psihološki vidik: obiski grozljivih krajev lahko žrtvam, ki so bile udeležene v grozotah, ki so se tam dogajale, ter njihovim potomcem, močno pomagajo pri obdelovanju ter premagovanju travm in spoprijemanju s spomini na to obdobje.

Najpozneje pri truplih v ospredje stopi voajerstvo

Vsekakor pa ni malo niti tistih, pri katerih je ob obisku destinacij mračnega turizma v ospredju zgolj in samo voajerizem. Lep primer je denimo londonski nebotičnih Grenfell Tower, v katerem je julija leta 2017 v hudem požaru življenje izgubilo 72 ljudi. Turisti si danes z veseljem ogledajo zgradbo, ki je pred slabima dvema letoma uničila življenja na desetine nesrečnih družin in posameznikov, ter jo – na veliko nezadovoljstvo prebivalcev in prizadetih v nesreči – veselo fotografirajo za svoj spominski album. Meje med željo po znanju in morbidno radovednostjo so torej zelo tanke in subjektivne. Tudi na potovanja Davida Farriera številni gledajo z dobršno mero kriticizma.

V epizodi s popotovanja po jugovzhodni Aziji je Farrier denimo obiskal burmansko vas in se udeležil pogrebnega obreda, pri katerem mumificirane sorodnike dvignejo iz grobov. Med epizodo se je celo dotaknil enega od mumificiranih trupel. Najpozneje na tej točki se večina gledalcev začne upravičeno spraševati o meji še kulturnega in dostojnega. V japonski epizodi je Farrier obiskal Aokigahara, gozd, med prebivalci znan kot 'gozd samomorov', v katerem naj bi si Japonci množično jemali življenje. Kraj si je mednarodno prepoznavnost pridobil potem, ko je znan youtuber Logan Paul tam posnel videoposnetek, na katerem je bilo videti tudi truplo. Javnost se je na njegovo objavo na platformi Youtube večinoma odzvala negativno: sledila je prava nevihta kritik, Paulu je hrbet obrnil tudi sam Youtube in tako mu na koncu ni preostalo drugega, kot da posnetek izbriše. Ob tem se je vsem prizadetim opravičil z besedami: »Tudi jaz sem samo človek, včasih se motim.«

Ne glede na to, ali ga odobravate ali se nad njim zgražate, mračni turizem postaja vse večji turistični hit. A dejstvo je, da je na koncu prepuščeno zdravemu razumu posameznika, da se odloči, do kod segajo zanj še sprejemljive meje te neobičajne veje turizma. Ali pa storite, kot uporabnik spletne platforme Youtube z vzdevkom 'Anonymus Q', ki je pod trailer za serijo Dark Tourist zapisal: »Vesel sem, da je nekdo tako pogumen, da obišče in posname te kraje, da si jih jaz potem lahko ogledam, medtem ko sedim na domačem kavču.« Njegov komentar je prejel skoraj dva tisoč všečkov, kar dokazuje, da mračni turizem zanima ljudi – pa naj gre za tiste hrabre, ki si gredo te grozne kraje ogledat v živo, ali tiste z nekoliko manj poguma oziroma želje po potovanjih, ki si jih pogledajo doma preko ekranov in lahko na vsaki točki preklopijo program ali zaprejo spletno stran.