Zakaj ženske ne 'grabijo' za zadnjico?

Ob točilnem pultu sem naletel na nesojenega ’Fritzla’, ki je vse skupaj začel. Priznam, da je bil malce okajen, njegov obraz je krasilo petprsto utripajoče rdeče znamenje, vendar je bil možakar povsem priseben. ’’Kako?’’ sem vprašal bolj simbolično kot zares. Pa je napol v šepetu začel razglabljati, da ni mislil nič slabega. Da se mu je zdelo, da je naklonjenost obojestranska, da je bil zaradi pijače malo pogumen in deklina se je tako priročno sklonila za odpiračem steklenic, da se ni mogel upreti in jo je pač malce pobožal … čisto tako v znak naklonjenosti, spoštovanja in moške neposrednosti. Pa se je obrnila, ’padla ven’, mu pripeljala eno okrog ušes, zmerjala s primitivnim perverznjakarjem in celo grozila s policijo. Ni pomagala kopica ’Sorijev’, ’Oprostijev’ in pojasnil, da ’’res ni bilo namerno’’. Možakar je pobral šila in kopita in se umaknil na varno – v svoj naravni habitat. Potrepljal sem ga po rami, mu plačal pivo, izustil spodbudni ’’Jebiga, nimamo kej’’ in odšel ponotranjit večerne vtise.

Namesto da bi igral ’Engri brdse’, sem na školjki razmišljal o usodi moških. Ženske nas res ne razumejo in skorajda ni načina, da bi v slogu pripovedk skupaj živeli srečno do konca svojih dni. Pa kaj, če jo je potrepljal po riti. Saj ni, da jo je zvlekel za grm, jo posilil, odpeljal živino in zažgal vas. Moški se neprestano prijateljsko mlatimo po riti, pa se nimamo za prostaške barbare. Pri košarki vržeš trojko – ’pljac’. Zeksaš veliko pivo v nekaj sekundah – ’pljac’. Vraga, na nogometni tekmi Ronaldo dosežeš zadetek, pa se na robu igrišča okrog njega odvije cela orgija, ko ga povalja celotno moštvo s šoferjem in fizioterapevti vred. Vraga, moški naravnost želimo, da nas ženske grabite za riti. Na tak način bi se izognili marsikateremu nesporazumu. Ko pa nek dedec izrazi delček te odkritosrčne moške naklonjenosti ženski, pa je cel hudič. Po eni strani pričakujejo, da jim bomo odpirali vrata, kupovali ikebane, vozili na večerje, vse dneve čohali po hrbtu, hodili po vložke in delili njihove ženske težave, po drugi strani pa naj bi jih obranili pred dinozavri, sekali drevesa in orali njive, da pozimi ne bodo lačne. Logično? Niti ne. Moški smo dokaj preprosta bitja, katerih logiko zlahka poustvarimo z nekaj diodami in pogojnimi stavki. Preprosto je robustno, robustno je zanesljivo. Ko j... 50 odtenkov sive, če je lahko življenje črno ali belo … z vmesnimi pridihi osvežujoče zelene. Zadovoljen s sklepom sem vstal s prestola modrosti, potegnil vodo, uporabil ščetko, umil roke, pograbil pivo s kotlička in jo mahnil proti točilnemu pultu.

Na poti sem spet naletel na ’oskrunjeno babše’, obkroženo z jato somišljenic, ki so jo prijateljsko tolažile in ji prigovarjale, da je vse v redu, da je konec in da ji nova pričeska res paše. Prešinilo me je, da lahko ukrepam tukaj in zdaj. Napotil sem se do čebljave druščine, se ustavil, odkašljal, prejel točo očitajočih pogledov češ, še eden izmed barbarov. Za trenutek sem jih premeril, poskušal vsaki od njih vsaj za hip pogledati v oči, se na koncu ozrl proti žrtvi večera in ji zabrusil: ’’Ne vem, kaj je treba zganjati tako paniko. Te je pač zagrabil za rit. Če bi ti njega, se večer nikakor ne bi odvil tako, pa če bi bila še tako grda. Moški očitno znamo sprejeti komplimente. Če ti pa kaj ne paše, se pa spravi na kako strokovno ekskurzijo v Iran … pa lep večer še naprej.’’ Obrnil sem se in jo dokaj jadrno, a še vedno ponosno odkuril. Sprva sem mislil, da so jih moje trditve pustile brez besede … a sem se zmotil – tišino je čez kakšno minuto pretrgalo razburjeno kokodakanje. Nimamo kaj, bo že bolje.

Svoje mnenje pa lahko izrazite tudi na naši Facebook strani!