Zaslovel z vlogo v slovenskem filmu, danes pa ...

Ste stand-up komik, nastopili ste že v filmu, predstavah, tokrat vas čaka povsem drugačna vloga – voditeljska. Imate kaj treme? Kaj se vam zdi največji (in najtežji) izziv?

Nekaj treme imam vedno, tudi pred nastopi, ampak to je pozitvna trema, tista, ko ti ni vseeno in hočeš da čimbolje oddelaš.
Res že nekaj časa nisem stal pred kamero, a je tudi res da se kamere nikoli nisem bal. Že iz časov skejtanja mi je dala motivacijo, da sem dal res vse od sebe, pa tudi če gre gleženj. Upam, da imava z njo še vedno isti odnos, po tem ko se nekaj časa nisva videla. (smeh) Najbolj si želim, da bom na koncu tudi sam zadovoljen. Če bo občutek pravi, če bom vesel ko bo narejeno, potem bo super.

Kdaj v življenju ste doživeli tisti prelomni trenutek, ko ste ugotovili, da bo nastopanje pred občinstvom del vašega vsakdana?

Že ko sem nastopal v osnovni šoli, sem ugotovil, da sem najbolj vesel, ko iz ljudi izvabim neke občutke, najraje smeh. V srednji šoli sem ta del sebe malo zanemaril, niti nam šola ni ponudila priložnosti, da v okviru nje kaj podobnega počnemo. Potem pa sem, ko sem spet stopil na oder ter pred mikrofon, dojel, da je to nekaj, kar potrebujem, kar mi da energijo. Res da ti jo lahko včasih tudi vzame, ampak v glavnem je super! Ni lepšega kot videti polno dvorano nasmejanih obrazov in vedeti, da si ti za to zaslužen.

Ste sicer kdaj že razmišljali, da bi v katerem šovu sodeloval kot udeleženec?

Ne, vedno pa sem razmišljal, kako bi zgledalo, če bi jaz ta šov vodil. (smeh)

V šovu se bodo pari pomerili v različnih izzivih, ki ne bodo enostavni. Se boste tudi vi preizkusili v katerem?

Če se bo dalo, bom seveda preizkusil, ampak bolj tiste fizične variante. Če bo treba kaj čudnega pojesti, sem prvi, ki se temu izogne! Tudi pri normalni vsakodnevni hrani sem kar izbirčen, meni je že solata izziv.

Ste drugače pristaš timskega dela, dela v paru, ali se raje zanašate sam nase?

Hmmm, dajmo pomisliti, najljubši šport – skejtanje, ki je solo šport, delam na radiu, kjer sem sam za vse, stand up – sam na odru, povezovanje dogodkov – tudi največkrat delam sam ... zgleda sem bolj soler, čeprav imam rad ljudi, rad sodelujem, organiziram stand upe, kamor vabim vse slovenske komike, ampak ko je čas, da jaz stopim za mikrofon, težko komu preveč prepustim besedo, (smeh)

V enem vaših zapisov ste zaupali, da ste pri 2 letih že uničili prve smuči. Pomanjkanje občutka, nesreča?

Občutka sem imel za dve leti starega mulca že kar nekaj, ampak, kot kaže, prevelike apetite. Fotru sem pobegnil na 'grbine', ki pa so bile malo preveč skupaj in me je enostavno vrglo. Spomnim se samo, da se je svet na glavo obrnil! Ko sem okrog sebe pogledal, so bili pa povsod deli mojih plastičnih smučk! Čez eno uro sem že imel nove – lesene, naslednji dan sem bil že spet na smučišču. (smeh)

Se mi zdi da sem en 'vmesen otrok' ... po svoje sem malo 'old school', imam rad preverjeno, dunajc in pomfri, včasih pa tudi tvegam. Sploh na odru grem včasih tudi čez mejo, pa potem vem za drugič, da so določene stvari samo meni smešne ... se mi zdi, da nekaj pa se naučim iz svojih napak.

V tujini je stand up izjemno priljubljena oblika zabave. Kako je pri nas, smo Slovenci to že sprejeli?

Slovenci smo stand up sprejeli super, sicer je še vedno veliko takšnih, ki mislijo da si material zmišljujemo sproti in da bo naš nastop vedno drugačen, a mislim, da smo že kar lepo ustvarili neko zvesto publiko, ki nas rada spremlja.

Kje črpate ideje za stand up?

Največ iz življenja, iz stvari ki se mi dogajajo, iz spominov, iz medsebojnih odnosov. Odkar delam na radiu, pa veliko tudi iz novic, ki jih preberem. Včasih so nekatere že same po sebi smešne, ni treba veliko dodati. Zelo rad ideje poberem sproti, kar med nastopom, se malo pogovorim z gledalci, jih vključim v kako šalo in včasih je tako najboljše. Najbolj smešne fore večera potem nastanejo ravno na ta način, ker ljudje začutijo, da so nastale najbolj spontano in ker se najraje smejimo tistemu, ki sedi z nami v dvorani.

Kdo je vaš idol?

Težko rečem, da imam idola, tujih stand upov niti ne gledam kaj preveč, imam pa ljudi ki jih spoštujem, ker vem, kako trdo delajo.

Recimo Denis Avdić. Dec zjutraj ob štirih vstane in je na radiu do 12ih, gre posnet oddajo na TV, odvodit dogodek, potem še na predstavo in domov spat za 4 ure, naslednji dan ponovi vajo itd. Pa Tin Vodopivec, zelo je priden! Dal bi vse za Stand up, tudi ledvico, če bi bilo treba, redno nastopa v več jezikih, kot jih večina sploh govori. Pižama prav tako. Prevaja, piše, nastopa, vodi ... Rankotu tudi zelo privoščim.Vem, kako si je želel, kako je vse vložil v predstavo, pri njem je bilo kot pri pokru – 'All in', verjel je vase in tudi malo tvegal in sedaj ima dela čez glavo.

Pa seveda Mitja Okorn, človek, ki tako rad dela, da mu v Sloveniji enostavno niso mogli zadovoljiti želja. Hvala bogu, sedaj 'trga' na Poljskem, naslednja postaja pa je Hollywood! Sedaj je res opozoril nase, s tem ko je zaradi njega Poljska edina država, kjer je moral Deadpool nekomu priznati premoč. Mitja je čisti dokaz, da je najbolj pomembno, kako delaven si, talent je 10 do 20 odstotkov, ostalo je trdo delo. Seveda je talentiran, ampak ni edini, je pa največji +'hard worker', kar jih poznam ... nekaj sreče moraš seveda imeti, da si ob pravem trenutku na pravem mestu, ampak če delaš, kolikor se da, je možnost, da si ob pravem času na pravem mestu, veliko večja! (smeh)