Z rolko otroke po svetu uči življenjskih naukov!

Podjetnik Titus Dittman je na nemški skejterjski sceni prisoten že 35 let. Leta 2009 je v okviru svoje organizacije ustanovil poseben sklad, s sredstvi iz katerega po vsem svetu gradi gradi steze za rolkanje oziroma skate parke, ki so še posebej namenjeni otrokom. Novinarjem nemškega tednika Der Spiegel je v intervjuju dejal, da se tudi sam včasih še odpravi skejtat, a običajno samo takrat, ko mu doma zmanjka kruha in se mora ponj odpraviti v bližnjo pekarno.

Do sedaj so steze za rolkanje s pomočjo njegove organizacije dobili otroci v več mestih po Afganistanu, Nigeriji, Kostariki in Sudanu. V te kraje Titus še danes s sabo vedno nese kup rolk, čevljev, majic in ščitnikov. »Veliko mladih v teh državah ima zelo malo. Hiše so dotrajane ali razstreljene, ponekod ni hrane, niti vode. Prav zaradi bede, v kateri živijo, je tem otrokom potrebno dati nekaj, s čimer se lahko zamotijo in pozabijo na svoj mučen vsakdan. In zakaj jim ne bi dali steze za rolkanje,« pravi uspešen podjetnik.

Otroci si želijo biti boljši

Na vprašanje, zakaj je izbral ravno ta šport, Dittmann odgovarja, da se rolkanja pač lahko nauči vsakdo; brez trenerjev ali podpore večje ekipe. »Rolkaš lahko sam ali v družbi, hkrati pa je to tudi zagotovilo, da otroci ne bodo mislili na neumnosti in ne bodo padli pod slab vpliv, ki ga je v družbi, v kateri živijo, na pretek,« pojasnjuje Dittmann in dodaja, da si ti otroci želijo samo eno: biti boljši. In ravno rolkanje naj bi jim pomagalo krepiti osebnost in voljo. Poleg tega naj bi z rolkanjem zmogli nekaj, česar odrasli ne obvladajo in to naj bi jih navdajalo s ponosom in jim vlivalo prepotrebne samozavesti.

Pa otroci v deželah v razvoju sploh vedo, kaj je rolka? »Bolj kot je družba usmerjena proti Zahodu, več ljudi je že slišalo za rolko ali jo morda celo držalo v roki. A v neki odročni vasici Afganistana ni niti pričakovati, da bi prebivalci vedeli, čemu je namenjena deska s koleščki. Nekoč mi je hišnik na eni izmed afganistanskih osnovnih šol dejal celo, da je rolka zagotovo avtomobil za miši,« z nasmeškom spomine obuja Dittmann ter poudarja, da se otroci na rolko odzovejo povsem različno: nekateri se najprej usedejo nanjo, a na koncu vsi stopijo nanjo. Čeprav so padci pri rolkanju nekaj povsem običajnega, se otroci deske s koleščki večinoma ne bojijo. Po Dittmannovih izkušnjah jih namreč rolka nauči življenjsko pomembnih stvari: da se je po vsakem padcu potrebno pobrati in nadaljevati pot. To je v kriznih območjih in v državah v razvoju ključnega pomena.

Rolkajo tudi deklice

Čeprav bi pričakovali, da v državah, kjer prevladuje muslimanska veroizpoved, deklice ne bodo smele rolkati, temu po Dittmannovih besedah ni tako. »V pretežno muslimanskih državah ljudje ne vidijo radi, da se deklice ukvarjajo z nečim, kar je v teoriji rezervirano bolj za fante, a rolkanje v muslimanskem svetu nima tradicije, zato islamski veljaki nimajo nobenih težav s tem, da gledajo deklice stati na deski s koleščki. Tako je denimo v državah, kot sta Sudan in Palestina, odstotek fantov in deklet, ki rolkajo, skorajda identičen.« Na vprašanje, ali se je že kdaj zgodilo, da kakšen skate park ne bi zaživel v praksi, Dittmann odgovarja, da je imel težave samo enkrat v Afganistanu. »Domačini, ki naj bi nam pomagali pri vzpostavitvi parka, so sredi gradnje izginili, s tem pa smo izgubili naše lokalne stike, ki naj bi skrbeli za vzdrževanje in oskrbo parka, zato nikoli ni mogel zares zaživeti,« pojasnjuje nemški podjetnik.

Gradnjo stez za rolkanje Dittmann sicer financira s pomočjo donacij, poleg tega pa rolkarje v domači Nemčiji vedno znova naproša, da njegovi fundaciji podarijo svojo staro opremo. »Pogosto pomoč iščemo tudi pri podjetjih, ki jih prosimo, naj nas finančno ali materialno podprejo in pomagajo osrečiti otroke na drugi strani sveta,« pojasnjuje poslovnež. »Neko transportno podjetje nam je denimo enkrat zastonj do Afganistana transportiralo za približno 2 toni materiala, ki smo ga potrebovali za izgradno parka, gradbeno podjetje pa nam je doniralo ves beton, ki smo ga potrebovali za izgradnjo.«

Za izgradnjo skate parka sicer ni nujno porabiti gore denarja. »Z relativno malim finančnim vložkom lahko naredimo res veliko,« pravi Dittmann. »Denar za material dobimo od donatorjev, fizičnega dela pa se običajno lotimo kar sami.« Pri tem jim vedno znova na pomoč priskoči veliko domačinov prostovoljcev, ki jim ni vseeno za njihove prihodnje generacije. Ko je park končan, v te dežele Dittmann pogosto pošlje izurjene rolkarje, da otrokom predstavijo rolkanje in jim pokažejo nekaj trikov, ki jih lahko naredijo na rolki. »Če nam uspe otroke navdušiti za rolkanje in jih naučiti, da se med seboj spoštujejo in so tolerantni drug do drugega, smo dosegli svoj cilj,« poudarja podjetnik in dodaja, da rolkanje ljudi deli v dve skupini: na skejterje in ne-skejterje, ne pa na kristjane, muslimane, črne ali bele. In navsezadnje je to tisto, kar šteje.