To je o Čeferinu in Janši povedal Ališič

Pred dnevi so Slovenijo zatresle besede prvega moža krovne evropske nogometne organizacije, Aleksandra Čeferina, o katerih smo poročali v TEM prispevku. Če je bil na eni strani prvi mož Uefe in podpredsednik Fife deležen pohval za izrečeno, je na drugi strani prejel tudi številne kritike. Ta je prišla tudi z naslova predsednika vlade Janeza Janše, ki je z vsemi topovi udaril po nekdanjemu prvemu možu Nogometne zveze Slovenija in na novinarski konferenci med drugim dejal: ''S koncertov in nogometnih spektaklov v Italiji in Španiji se je virus pospešeno razširil po vsej Evropi in na 10-tisoče ljudi je in bo še umrlo zaradi tega. Nekateri koncerti in nogometne tekme zaradi pohlepa po denarju niso bili odpovedani niti po tem, ko je Svetovna zdravstvena organizacija z veliko zamudo razglasila pandemijo,'' se je glasil njegov odgovor na obtožne in očitke Čeferina in meril predvsem na tekmo lige prvakov med Atalanto Josipa Iličića in Valencio, ki danes velja za ''biološko bombo'', saj so jo obiskali številni prebivalci Bergama, ki je postal epicenter epidemije novega koronavirusa v Italiji.

Debata s Čeferino za športni dnevnik Ekipa SN je hitro presegla športne okvire in zdaj se je na to temo iz Švice, kjer živi in med katero je razpet tudi Čeferin – v Nyonu je namreč sedež Uefe – spregovoril nekdanji komentator formule ena Miran Ališič, ki je v svojem blogu zapisal sledeče in izrekel nekaj krepkih na račun Janše in akterjev:

''Čim se je Aleksander Čeferin oglasil v slovenski javnosti in ni govoril le o nogometu, mi je postalo jasno, kaj se obeta. Najprej smo morali sicer nekaj dni počakati na reakcijo. Ko je bilo jasno, da je imel Čeferinov poziv politiki k svetlobi, smehu in upanju velik javni odmev, razumljivo odobravanja, se je po njem sprožil klasičen plaz žalitev in diskvalifikacij. Manjši del vedno hujskaške javnosti in naročenih ter samooklicanih pisunov je pograbil to kost, ki jo zdaj gloda. Kakšne omembe vredne osebne škode Čeferin seveda ne bo utrpel, mnogo bolj me skrbi za slovensko družbo. Kako lahko neka družba takšno zavržno početje, kot ga v Sloveniji v zadnjih tridesetih letih pooseblja Janez Janša, sploh sankcionira? Spet moramo najprej v Švico. Aleksander Čeferin nenazadnje nekaj zadnjih let živi med Švico in Slovenijo.''

''Začel bom z obsežnim člankom v konzervativnem švicarskem dnevniku Neue Zürcher Zeitung, ki je izšel pred kakšnimi petimi leti. Nič posebnega ni pisalo v njem, novinarji so raziskali, kje so se izgubili nekateri pomembni švicarski gospodarsko politični velikani, ki so na svoji poti zašli v umazane poslovne prakse, se zapletli v omrežja propadov velikih koncernov ali poslovnih družb, kjer so zase potegnili večjo korist, kot so jo namenili reševanju teh družb; skratka šlo je za nekatere izpostavljene ljudi, ki so v družbi delovali proti načelom etike in dostojnega opravljanja njihovega odgovornega poklica. To so bankirji in menadžerji, ki so pokopali Swissair, nekdanji razvpiti menadžer Deutsche Bank Josef Ackermann in podobni… Pri nekaterih ni šlo za formalno-pravne obsodbe njihovih dejanj, mnogim med njimi sploh niso dokazali kaznivih dejanj, predvsem je šlo za izgubo njihovega občutka morale. Vseh pet ali šest, ki so jih omenili, se je moralo popolnoma umakniti iz javnega življenja, nekateri so ostali v Švici na podeželju ali v mestih povsem umaknjeni od žarometov javnosti, drugi so si dom poiskali nekje v tujini ali na drugih celinah, kjer so prav tako poniknili v javno pozabo. Družba jih je izločila in s tem najbolj kaznovala. Denarja imajo ti ljudje ponavadi dovolj še za več generacij svojih potomcev, toda javni udarec njihovemu ugledu je zanje najboj kruta kazen. Javnost jim je zaprla vrata vseh dvoran, hodnikov in balkonov družbe. Postali so nezaželjena imena in obrazi švicarske javne sfere. Brez predpisov ali obsodb, kar tako, potihem, brez besed… Za vedno.''

''Nekje sem videl duhovito anekdoto, kjer v sceni iz ameriškega filma Nazaj v prihodnost znanstvenik glavnemu junaku zgodbe naroči nujni skok s časovnim strojem – v leto 1957. Ko se ta začudi, zakaj ravno v ta čas, mu znanstvenik hladno odgovori, da mora za rešitev človeštva čimprej odnesti kondome očetu Janeza Janše… Seveda problem globalno ni tako pereč, vsekakor pa bi bilo koristno, če bi Slovenci, ako ne prej, vsaj nekje okrog leta 1994 in afere Depala vas spoznali, v kakšno kategorijo ljudi sodi Janez Janša. Takrat je bilo že mnogim jasno, da je vpleten v preprodajo orožja, z znanimi in prežvečenimi rečmi se ne bi rad preveč ponavljal. Na kratko, že vse od osamosvojitve Slovenije leta 1991 gre za Janševo obsedenost z oblastjo, ki jo razume čisto po svoje. Če vse življenje lažeš, kradeš (tudi politične stranke), zavajaš ljudi, potvarjaš dogodke in zgodovino, živiš v svojih notranjih in namišljenih izrednih razmerah in vojnah, si žaljiv do političnih nasprotnikov, novinark in novinarjev, tudi do velikega dela javnosti, ki ne sledi slepo tvojim pogledom in ravnanjem, potem je jasno, da se ob tebi vse bolj zbira le še podobna svojat. Nekatere ta namišljeni blišč ostre besede in močnega koraka za nekaj časa zavede in zaslepi, a vsi, ki nosijo v sebi vsaj kanček morale, dostojanstva in demokratičnosti s časom pobegnejo s tega potujočega vlaka blaznežev. Zakaj Slovenci najpozneje leta 1994 Janezu Janši in njemu podobnim niso zaprli vrat javnega prostora? Zakaj ga niso pahnili v anonimnost in pozabo? Nimam odgovora na to vprašanje. Občutek imam, da to žal pove več o mnogih Slovencih, kot pa o Janezu Janši.''

''Res je, Janši v poklicnem življenju ni uspelo. Ves politični in družbeni kapital, ki ga je morda kdajkoli zbral, je potem s svojim bolestno maščevalnim značajem v hipu zrušil. Po vsakem svojem vzponu, je strmoglavil v brezno lastne nemoči. Na vsaki od teh etap se mu je še kdo izmaknil, zdaj so mu ostali le še najbolj zvesti vojaki apokalipse. Janšev film Nazaj v prihodnost se blsikovito bliža koncu. O tem ni dvoma. Bolj žalostno je, da Sloveniji ostaja trajna škoda, ki jo je janšizem pustil na DNK-ju te družbe. Čeferinu je na drugi strani poklicno uspelo. Najprej je bil dober, priznan in oblegan odvetnik, pred dobrim desetletjem je presenetil javnost s kandidaturo za predsednika Nogometne zveze Slovenije, ki jo je uspešno vodil, kasneje pa še za predsednika zveze UEFA. Dosegel je nemogoče. Res, povsod je uspel. Tudi v zvezi UEFA je postavil nova merila za etičnost, javnost in jasnost delovanja. UEFA ni več kalna organizacija, skrita za ohlapna pravila švicarskih društev, kar še vedno ostaja, denimo, züriška svetovna nogometna zveza FIFA, pač pa je urejena in od dna do vrha popolnoma transparentna mednarodna športna organizacija brez skritih fondov za podkupnine, tajnih sestankov, na katerih se odloča o denarju, moči in privilegijih, s predsednikom, ki živi in pooseblja ta načela in vrednote. Sliši se preprosto, a samo na ta način Čeferin uspešno krmari med tisoči različnih interesov, kjer krožijo milijarde evrov. Drugačne skušnjave ga, vsaj za zdaj, ne zanimajo. Če v takšnih igrah želiš ostati čist, ti pomagajo le močne lastne etične norme.''

''Pred nekaj časa sem za enega svojih medijskih naročnikov naredil poldnevno reportažo z Aleksandrom Čeferinom v Nyonu ob Ženevskem jezeru, kjer domuje UEFA. Njegov delovni dan sta izključno delo in tek. V stekleni stavbi UEFA je Čeferin le prvi med enakimi, njegov poziv slovenski družbi in predvsem politikom pa razumem kot njegovo refleksijo tega, kako v Švici delujejo družba, politika in medsebojno spoštovanje ljudi. Tvoj ugled je povezan izključno s tvojim delom, dosežki, etičnim vedenjem in družbeno koristnim delovanjem. Predvsem s tem napreduješ ali izginjaš na družbeni lestvici vrednot, ki se v liberalno kapitalistični družbi, kot je švicarska, skoraj vedno zrcali skozi materialno nagrajevanje. V tej luči predlagam razmišljanje o Čeferinovi plači, ki je marsikateremu Slovencu, jasno, ogrela kri v žilah. Preden besnite raje pomislite, da gre za enega izmed treh najbolj izpostavljenih športnih funkcionarjev na svetu.''

''Bilo bi seveda dobro, če bi se Čeferin odločil za sodelovanje pri obnovi slovenske družbe, kar je moč storiti le v politiki. Slovenska politika v bistvu nujno potrebuje ljudi, kot je Aleksander Čeferin. Karateista in asketa z načeli, vizijo, moralo in ostro besedo, kadar je to potrebno. Človeka, ki bo združeval in iskal ravnovesje med drugačnimi političnimi in družbenimi pogledi, nekoga, ki je na svetu dosegel že vse, da bi zdaj lahko pomagal še svoji domovini. Nisem prepričan, če bo za to pripravljen žrtvovati svoje veselje s tem neverjetnim globalnim družbenim fenomenom – nogometno igro. Vsi Janševi novinarski in ostali vojščaki, naročeni in prostovoljni, tudi teh je žal kar nekaj, ki te dni blatite predvsem svoje ime in dostojanstvo, pred svojim naslednjim dejanjem pomislite na eno temeljnih načel sodobnega nogometa – na fair play. In nujno pomislite še na nekaj; kdo je v bistvu v tej zgodbi frajer in kdo luzer,'' se je na koncu zapisal vprašal Ališič.

Citirano besedilo iz bloga Pisma iz Švice je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.