Seks afere? Trump? Kaj mu je spodneslo stolček?

Teror javnega mnenja ni nikjer močnejši kot v Združenih državah Amerike. Tako je francoski književnik Stendhal menil že leta 1830 na koncu prvega poglavja svoje večne klasike Rdeče in črno. Njegove besede odmevajo tudi dvesto let pozneje v primeru odstopa Erica Schmidta, enega od najbolj vplivnih, največjih in najuspešnejših poslovnežev na svetu, z mesta predsednika uprave svetovno znanega koncerna Google (oziroma krovne družbe Alphabet).

So za odhod krive ljubice?

Je mogoče, da Schmidt odhaja zaradi pritiska javnosti, ker naj bi zelo negativno vplival na ugled družbe? Ali pa je napočil čas za spremembo v strategiji podjetja in nov načrt, kako doseči boljše poslovne rezultate in absolutno premagati Apple na vrhu seznama največjih svetovnih kapitalskih družb? Alphabet je sicer pred približno letom in pol že bil na kratko dražji od družbe Apple, a se je ta hitro vrnila na vrh. A ne glede na resnični razlog, je jasno eno: Schmidt po 17 letih izjemne kariere v eni izmed najbolj znanih družb na svetu 21. stoletja odhaja.

O kakšnem potencialnem pritisku javnosti pa je pravzaprav govora? Teh naj bi bilo po poročanju ameriških medijev več. Za začetek navedimo najbolj bizarne: 62-letni poslovnež je bil znan po skokih čez plot, ki jih ni skrival. Na službene sprejeme in zabave je hodil v družbi znanih žensk, medtem ko ga je njegova soproga čakala doma. Poleg tega, kar je morda še bolj pomembno, se ni branil romantičnih zvez s svojimi zaposlenimi.

V Združenih državah Amerike se je v zadnjem času razmahnilo gibanje #MeToo, ki ga je sprožila zaposlena v podjetju Uber, ko je javno, preko družbenih omrežij, spregovorila o spolnih zlorabah v podjetju. Sredi preteklega leta je bil zato Travis Kalanick, predsednik uprave družbe Uber, prisiljen odstopiti s svojega položaja, čeprav je bil njegov spisek poslovnih kiksov mnogo daljši od pritožbe nezaščitene zaposlene. V glavnem, sledil je niz igralk in drugih znanih žensk iz sveta zabave, ki so obtožile producente, partnerje in druge igralce ter producente in menedžerje, da naj bi jih spolno nadlegovali. Številni so morali zato zapustiti svoje položaje, a težko bi rekli, da je samo to vplivalo na Schmidtov odhod.

Kdor ni bil za Trumpa, je proti njemu – vedno!

Druga javna blamaža naj bi bilo dokazovanje moči v primeru ekonomista, ki je kritiziral Google. Schmidt naj bi namreč poskrbel, da je kritik izgubil službo. Poleg tega je v ameriški predsedniški kampanji glasno podpiral demokratko Hillary Clinton. In Donald Trump ne pozabi in ne oprošča. Potem, ko je ukinil nevtralnost interneta, ki jo je uzakonil njegov predhodnik Barack Obama, so se številne velike družbe, ki se ukvarjajo s proizvajanjem vsebine, znašle na listi za odstrel. Ponudniki internetnih storitev se bodo tako morali ponovno pogajati o odnosih in ti zagotovo ne bodo tako dobri kot so bili do sedaj. Tudi ta poraz je torej lahko razlog za Schmidtov odhod.

Govori se celo o možnosti, da bi se v Združenih državah Amerike lahko pojavil nov val rušenja monopolistov, v katerem bi se močno na udaru zagotovo znašla Facebook in Google. Če bo resnično prišlo do tega, Schmidt zagotovo ni prava oseba za pogajanje z administracijo ameriškega predsednika Trumpa. Skozi to je moral pred petnajstimi leti tudi Microsoft in tudi Bill Gates je zelo kmalu zapustil vodilni položaj.

Je Schmidtu zmanjkalo idej in inovativnosti?

Obstaja tudi možnost, da se je Schmidt umaknil iz poslovnih razlogov. Google je nedvomno eno najpomembnejših podjetih v zgodovini svetovnega spleta. Schmidt se je ustanoviteljema Larryju Pageu in Sergeyu Brinu pridružil in prevzel poslovno krmilo v času, ko je imelo podjetje le nekaj sto zaposlenih. Genija v podjetju sta nedvomno ustanovitelja, ki pa sta za preboj med najboljše na svetu potrebovala še dobrega ekonomista, sicer njun iskalnik zagotovo ne bi dosegel takega uspeha. Schmidt pa je povlekel nekaj izjemnih potez, ko je kupil dobičkonosne projekte, kot je denimo YouTube, in izrazil popolno podporo neprofitnim organizacijam, kot je Wikipedija - enemu od izumov, ki je prav tako na voljo v okviru (zaenkrat še) nepremaljivega iskalnika.

Toda rezultati zadnjih raziskav kažejo, da največji del prihodkov družbe Google še vedno prinaša osnovni produkt. To se sicer velikim podjetjem pogosto dogaja. Nestle, na primer, ne glede na to, da ima v svoji ponudbi na stotine izdelkov različnih vrst, največ še vedno zasluži s svojim osnovnim proizvodom: kavnimi napitki Nescafe. Podravka največ služi z Vegeto ... Z drugimi besedami: veliko Googlovih pridobitev ima bolj poetično, humanistično noto, kot pa poslovno.

To je sicer pozitivno in dobro. Če ne bi bilo tako, bi bil razvoj umetne inteligence še vedno v povojih, zato pa mora Google stopiti v korak s časom in iskati pot v novih, inovativnih pristopih, produktih. Morda tudi na področju avtonomnih vozil.  Če bo namreč politika začela izvajati pritiske na podjetje, če se bo iskalnik izpel, kar naj bi se že nakazovalo, ker se pri brskanju po svetovnem spletu mora zgoditi nek korak naprej, bi se Google kmalu utegnil znajti v kar velikih težavah. In morda je bil ravno to razlog, zakaj je Schmidt pobral šila in kopita ter še pravočasno krmilo podjetja prepustil novim močem in svežim idejam in inovativnim rešitvam.