Gre za dva velika mojstra, vsakega na povsem drugačnem področju, ki pa ju druži ljubezen do umetnosti. Gorazd bo tokrat v oddaji Gorazdova slaščičarna na vaji obiskal glasbeno skupino King Foo, kjer igra tudi Rok Golob in poje pevka Urška Majdič. Za pokušino bo za super-party band pripravil nekaj hitrih party sladic.
Slaščice iz piva in konoplje na vaji benda Roka Goloba. Kako je bilo?
Gorazd: Predlagam, da si pogledate oddajo! (smeh)
Rok: Slaščice so bile zelo inovativne in rockersko obarvane - pivo, konoplja in ostalo (smeh). Prva mi je bila nekoliko presladka, drugi dve pa zelo všeč. Kot pravi naš King FOO komad - Nenavadno je OK!
Gorazd: Belveder nad Blejskim jezerom, ki je v sklopu Vile Bled, je top lokacija. Stavba mi je noro všeč. Sladice bi bile, seveda, zelo nenavadne za zelo nenavadne goste. Vsak, ki dela v svojem poslu si najbolj želi konstruktivnih kritik, zato bi mogoče bilo najbolje, da pogostim vse, ki se ukvarjajo s slaščičarstvom.
Rok: Načeloma mi je super nastopati povsod, kjer ljudje uživajo ob glasbi in ti to pokažejo. Sicer pa bi si zelo želel imeti samostojen koncert z orkestrom v Disney Hallu v Los Angelesu ali pa rock koncert nekje na vrhu nebotičnika v New Yorku.
Od kod pravzaprav izvira vaša ljubezen do vašega poklica? Ste že v otroštvu vedeli, da boste to postali?
Gorazd: Ljubezen do slaščic imaš v sebi. Jaz sem s tem rodil.
Rok: Mislim, da ljubezen do glasbe izvira najprej iz vesolja, potem iz družine in nato pa še iz posrečenih naključnih in nenaključnih glasbenih srečanj.
Gorazd: Pri sedmih letih sem mami dokazal, da znam narediti čokoladni puding iz vrečke.
Se spomnite svoje prve skladbe? Kakšni so spomini?
Rok: Čisto prve se ne spomnim, čeprav mora biti nekje še shranjena. Sicer pa sem jih začel pisati že zelo zgodaj in sem jih najprej snemal na svoj kasetarček, kasneje pa večkanalno na trak, ki smo ga imeli doma. Bil sem tako zagnan, da sem to lahko počel cele dneve, nekako tako, kot še danes. (smeh)
Gorazd: Ne, ne krasi nobena. Sem jih pa pekel ter iz njih naredil 4 teksture za »a la carte« krožnik v restavraciji.
Rok: Imeli smo jih še vsako leto razen letos, ker smo na oddihu. Ker je v bližini kmetija, so nam kar prijazni sosedje podarili buče. Priznam pa, da jih ponavadi nisem jaz rezljal. Se pa tudi še dobro spominjam haloweena v Ameriki, tam gredo res čez rob. Po hišah so okostnjaki, z dreves visijo obešenci, iz zemlje se stegujejo roke ...
Še ena bolj črno: sanjska lokacija, kjer bi želeli biti pokopani?
Gorazd: Ali v resnici obstaja sanjska lokacija? (smeh) Najbrž nekje v hribih, z razgledom in brez drugih, ki bi poleg smrčali (smeh).
Rok: Še nikoli nisem o tem razmišljal, ker energije gredo domov – tja, kamor želijo.
