''Nazadnje sem se človeka dotaknil leta 1996''

Anthony 'Tony' Medina je spodoben orjak z močno potetoviranimi rokami. Kot vsi zaporniki, ki prestajajo dodeljeno kazen v enoti zapora Allan B. Polunsky v Teksasu, je tudi on oblečen v bela oblačila. V tej ustanovi je bilo v času njegovega pogovora z novinarji za sivimi zidovi zaprtih 214 oseb. Tony je predstavnike sedme sile srečal v majhni kabini, ki ji pravijo soba za goste, kamor je prišel brez lisic, dogodek pa primerjal z letnim dopustom. Ustvarjalci dokumentarnih filmov Docozone so hitro opazili, da je bil neverjetno tih in jih je zamišljeno opazoval. To sicer ni nič nenavadnega, saj v svoji celici redkokdaj skozi pleksi steklo dejansko vidi obraz človeka, ki mu sedi nasproti.

Prvi tedni čakanja na smrt

Obsojen je bil leta 1996, ko je imel vsega 21 let, zaradi streljanja, v katerem sta bila na novoletni zabavi ubita dva otroka. Od takrat že 23 let čaka na odrešenje. V Teksasu smrtno kazen izrečejo tistim, ki so spoznani za krive najhujših kaznivih dejanj; sodniki lahko prav tako na tovrstno kazen obsodijo tudi tiste, ki bi utegnili biti grožnja za druge. Medinina uresničitev eksekucije je še vedno v postopku. "Grozen hrup je moj edini in najpogostejši prvi spomin na izrek smrtne kazni," je povedal novinarjem. Prvo noč po obsodbi so ga namestili v zatemnjeno krilo med zapornike, ki so kričali, kar je bila, kot je dejal, panična izkušnja, podobna grmenju – kričanje, dretje, udrihanje po vratih, vse to se je ponavaljalo celo noč.

Hitro je dobil sostanovalca. Potem ko so preostali zaporniki leta 1998 poskušali pobegniti, so bili vsi, ki so obsojeni na smrtno kazen, premeščeni v samice. Medina je potožil, da je od takrat v agoniji. "Nisem bil obsojen na samico. Obsojen sem bil na smrt." Že 19 let je vsak dan kar 23 ur povsem sam v betonski celici, veliki 2 krat 3 metre. Pazniki mu pladenj s hrano vsak dan porinejo skozi odprtino na vratih. Če stopi na svojo posteljo, lahko pokuka skozi odprtino za prezračevanje, ki se nahaja le nekaj centimetrov pod stropom. "Nekateri fantje cele dneve preživljajo tako," je povedal. Sam tega ne počne, saj se izogiba gledanju tistega, česar se ne more dotakniti ali občutiti.

Vsak dan lahko eno uro preživi na zaprtem dvorišču zapora, ki je namenjena rekreaciji. Tudi tam je vselej sam. Ko je v svoji celici, ponavadi bere. Kot je povedal novinarjem, trenutno prebira knjige o preživetju. Včasih tudi piše, včasih riše. Zaporniki se pogovarjajo tako, da kričijo iz celice v celico. V teksaških zaporih v samicah ni dovoljen nikakršni fizični kontakt, razen kadar zapornike obišče pristojna inšpekcija. Medina je novinarjem povedal, da se je sočloveka nazadnje dotaknil 1. avgusta leta 1996, ko je objel svojo mamo. Ali ga je pomanjkanje človeškega stika spremenilo? Povedal je, da ga je z leti začel prevzemati občutek zapuščenosti, in opisal, kako se je začel umikati od sveta in postajati vse manj aktiven. Včasih naj tudi po več dni ne bi z nikomer spregovoril niti besede, prav tako je začel izgubljati potrebo po tem, da bi šel iz celice na dvorišče, upirati naj bi se mu začelo tudi branje.

Teksas z najstrožjimi pravili v ZDA

Druge zvezne države v Združenih državah Amerike nimajo tako strogih pravil za obsojence na smrt. V mnogih primerih mladi in tisti z duševnimi motnjami niso dalj časa izolirani od sveta. Tudi Teksas, zvezna država, v kateri je največ zapornikov nameščenih v samice (lani naj bi jih bilo kar okrog 4.200), počasi, iz leta v leto, zmanjšuje število izoliranih. Poročilo Centra Liman na univerzi Yale navaja, da je bilo v vseh ameriških zaporih približno 61 tisoč zapornikov nameščenih v samice, od katerih naj bi jih 37 odstotkov tam preživelo šest mesecev ali več. Medina verjame, da Teksas obsojene na smrt izolira zaradi maščevanja, ne zaradi zagotavljanja varnosti. Sam tovrstno prakso označuje za "mučenje, okrutno in nečloveško", sredstvo "zastraševanja, ki človeke dokončno psihično potepta", preden je usmrčen.

V povprečju posamezni obsojenec na smrt v tej zvezni državi čaka okrog 11 let. Rekorder je na usmrtitev čakal kar dolgih 31 let. Dennis Longmire iz državne univerze Sam Houston v bližnjem Huntsvillu je povedal, da je dolgotrajna uporaba samice zelo draga in nepotrebna praksa. Združeni narodi in razne skupine opazovalcev to početje že več let strogo obsojajo. Sam je že na 40 sojenjih izpostavil, da starejši zaporniki niso posebej nasilni do drugih. Spominjal se je, da so bili njegovi obiski obsojencev na smrt zelo neprijetni. Ne čudi, da številni pazniki, ki delajo na tem delovnem mestu, iščejo boljše delo, je pred nedavnim poročal Economist.

Na preizkušnji je zdrav razum

Številni zaporniki trpijo zaradi poslabšanja duševnega zdravja, nekateri se v obupu zatečejo celo k samomoru, je povedal Medina, ki je navedel primer svojega soseda; ta naj bi sicer deloval dokaj stabilno in zdelo se je, da ima čvrst karakter, po 15 letih v celici pa se je dokončno zlomil. Zaporniki so nervozni zaradi izolacije in prikrajšanosti, ki jo pri tem občutijo, nekateri pa postanejo obsedeni s tem, kar sami dojemajo kot neobčutljivost in brezčutnost. Nekateri so povsem na tleh in samo čakajo na izvršitev kazni. Ko jim vzamejo bližnjega prijatelja, ki se včasih preveč glasno upira smrtonosni injekciji, pride do nemira. Medina je povedal, da je do sedaj naštel 437 usmrtitev, vključno s fanti, ki jih je dojemal kot svoje brate. "To je še posebej mučno. Slišim paznike, kako se šalijo, potem ko so zapornika odpeljali na usmrtitev," je povedal.

Po njegovih besedah številni zaporniki tja pridejo s hudimi duševnimi motnjami. V pogovoru z novinarji se je spomnil enega, ki si je sam izkopal oko in ga pojedel, zato so ga premestili v psihiatrično enoto. Med pogovorom z novinarji je bil Tony Medina artikuliran in jedrnat, čeprav je povedal, da izolacija močno vpliva na razmišljanje in omejuje razum. Dejal je, da občuti močno jezo, ki jo sam sicer pretvarja v pozitivno stvar. Jezen naj bi bil na sistem in pri zdravem razumu naj bi ga ohranjal spomin, da je besen na ljudi, ki so ga pripeljali v samico. Jeza naj bi mu pomagala zgraditi zelo visoke zidove v glavi, a kot pravi sam, to ni preveč zdravo, saj se zaveda, da ga ta bes lahko pokoplje še veliko pred smrtonosno injekcijo.

Nobeno bitje ni bilo ustvarjeno za izolacijo

Poznal naj bi primere, ko ljudje, ki so bili dalj časa zaprti v samici, po prihodu v običajno zaporniško enoto, niso mogli več živeti med soljudmi. Kot dokaz navaja besede Alberta Woodfoxa, zapornika, ki je v samici zapora v Louisiani preživel dolgih 43 let, preden so ga leta 2016 končno osvobodili, starega 69 let. Pred nedavnim je izdal knjigo z naslovom 'Samica', v kateri je zapisal, da se "boj za zdrav razum nikoli ne konča. Samica je zaprla moj čustveni sistem samo zato, da bi se lahko spopadel s tem, da sem zaprt," je Woodfox zapisal v knjigi in dodal, da ni vprašanje, ali je treba krivca kaznovati. Po njegovem naj bi bilo pravo vprašanje to, kako bi morala Amerika obravnavati najhujše zločince.

"Čutim, da se na nas gleda skozi iste oči, kot na zapornike na Kitajskem, v Savdski Arabiji ali Iranu. To je družba, v katero sodimo," je novinarjem povedal Medina, ki je prepričan, da nobeno človeško bitje ni bilo ustvarjano za izolacijo, kakršni so podvrženi teksaški obsojenci na smrt. A kaj veliko proti temu ne more storiti, kar je poudaril tudi sam, preden se je vrnil v svojo miniaturno čakalnico na smrt.