Najstniki, ki so spremenili svet na bolje

"Smo na začetku masovnega izumrtja in vse, o čemer govorite, je denar in pravljice o večni gospodarski rasti. Kako si drznete s svojimi praznimi obljubami krasti moje sanje in moje otroštvo,'' je z drhtečim glasom dejala Greta Thunberg, medtem ko so se ji v očeh že nabirale solze. To je zdaj že jasno. Ime Greta bo šlo v zgodovino kot generično ime za boj proti podnebnim spremembam, a švedska najstnica, ki je nase prvič opozorila pred letom dni, ko se je v imenu narave postavila pred švedski parlament in opozorjala, da bodo morali v svetu, ki ga odrasli uničujejo, živeti njihovi nasledniki, ni sama v tem boju. Uporu zoper dejstvu, da se možje na oblasti ne zavedajo, da svet ni njihov, ampak so ga dobili le v posodo, se je namreč kmalu pridružilo na milijone najstnikov, ki odgovornim ''nabijajo'' slabo vest. Vse skupaj je nedavno kulminiralo v New Yorku, kjer so najstniki z Greto na čelu najglasneje do zdaj opozorili, da je zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida pogosto zgolj rezultat kreativnega računovodstva in da ''odrasli'' nimajo čistih namenov.

Greta Thunberg pa še zdaleč ni edini otrok, ki opravlja delo odraslih. Številne briljantne ideje, ki so spremenile svet, namreč niso zrasle v glavah znanstvenikov z doktorskimi nazivi ali pri kateri od okoljevarstvenih oz. humanitarnih organizacij, ampak so se posvetile briljantnim mladim umom.

Jack Andraka

Američan Jack Andraka je bil dolgo časa povsem običajen fant – dokler pri petnajstih ni razvil učinkovite in poceni metode za odkrivanje raka trebušne slinavke. K raziskovanju rakavih obolenj ga je spodbudil smrtonosni rak, ki je prizadel več njegovih družinskih članov, zaradi raka pa je prvi umrl njegov stric. Namesto da bi prosti čas kot sovrstniki preživljal na športnem igrišču, se je po šoli odpravil v cenjeni laboratorij Univerze Johna Hopkinsa v Baltimorju – preden ga je uslišal Dr. Anirban Maitra iz omenjene fakultete, ga je zavrnilo skoraj 200 laboratorijev – kjer je kmalu razvil napreden test za zgodnje odkrivanje raka. "Kar sem ustvaril, je poceni metoda za ugotavljanje raka trebušne slinavke, jajčnikov in pljuč v zgodnji fazi, ko je možnost preživetja več kot 50-odstotna." Njegov test s papirnim senzorjem je bil v primerjavi z znanimi metodami za odkrivanje raka kar 168-krat hitrejši (traja le pet minut), neprimerljivo cenejši (zgolj 3 cente!), bolj zanesljiv (25–50 odstotkov v primerjavi z znanimi metodami) in 400-krat bolj občutljiv, zato je lahko raka zaznal že zelo zgodaj.

Ann Makosinski

Tedaj prav tako petnajstletna Ann Makosinski je izumila svetilko, ki se polni s pomočjo telesne toplote. Mlado kanadsko izumiteljico je zanimala uporaba neizrabljene energije iz okolice, zaradi česar je naletela na t. i. Peltierjeve celice, ki med drugim omogočajo pridobivanje električnega toka na podlagi temperaturnih razlik med ploskvama. Luč je izdelala iz aluminijevih cevi, ki so končale v plastični cevi. Njen namen je bil oklestiti število baterij za enkratno uporabo, ki se vsakoletno odvržejo na odlagališčih. In tako je nastala inovativna termoelektrična svetilka, ki jo lahko uporabljajo okoljsko ozaveščeni ljudje, kot ljudje, ki si ne morejo privoščiti elektrike. ''Moja svetilka je ergonomična in termodinamsko učinkovita. Za delovanje potrebuje le pet stopinj temperaturne razlike in proizvede do 5,4 milivatov moči.'' V Peltier ploščice se prenese toplota človeške roke, ki se nato pretvori v energijo za LED žarnico. Ker se Peltier ploščice zanašajo na temperaturno razliko, svetilka gori svetleje, ko je temperatura okolice nižja. Za svetilko jo je navdihnil obisk Filipinov, kjer se zaradi pomanjkanja svetlobe v večernih urah njeni prijatelji niso mogli učiti in je zato trpelo šolsko delo.

Alex Deans

Leta 2009 je tedaj 12-letni Alex Deans v Ontariu opazil žensko, ki se je na vogalu ulice nenavadno dolgo zadrževala. Hitro je spoznal, da je slepa in da ima težave s prečkanjem ceste. Alex ji je rade volje pomagal, v tem času pa sta imela kratek, a usoden pogovor, ki je Kanadčanku dal misliti. Ženska mu je namreč dejala, da primanjkuje tehnoloških pripomočkov za slepe, s katerimi bi se ti lažje gibali v okolici. Še isti večer je Alex prek spleta naročil komplet robotske opreme, čeravno se mu ni sanjalo, kaj bo izdelal, a je bil odločen, da bo naredil nekaj, kar bo pomagalo slepim in slabovidnim. Minila so tri leta in Alex je kanadskemu inštitutu za slepe CNIB predstavil navigacijski pas, ki ga je poimenoval iAid. Z njim slepi in slabovidni premostijo številne ovire, z njim pa se je zmanjšal tudi njihov družbeni razkorak.

Malala Yousafzai

Najmlajša dobitnica Nobelove nagrade za mir Malala Yousafzai je pri enajstih letih začela za televizijsko mrežo BBC pisati anonimni blog o življenju pod talibansko vlado. Kasneje je postala zagovornica ženskega izobraževanja v Pakistanu in bila pri petnajstih zaradi tega skoraj usodno napadena na šolskem avtobusu. Pakistanski talibani so jo ustrelili, ker je ''spodbujala zahodno kulturo na območjih v Paštuni''. Napadalec jo je ustrelil trikrat, a je preživela in se po okrevanju še naprej enako goreče zavzema za izobraževanje in pravice otrok po vsem svetu. Postala je globalni simbol borbe za človekove pravic in najmočnejši pakistanski glas proti ekstremizmu, z očetom Ziauddinom pa je pred leti ustanovila Sklad Malala, katerega cilje je svet, v katerem se lahko vsa dekleta učijo brez strahu.

Louis Braille

Le ko še ni slišal za brajico oz. braillovo pisavo, posebno abecedo, ki slepim in slabovidnim omogoča branje in pisanje. Le redko kdo pa je slišal za avtorja celice s pikami. Iznašel jo je tedaj 12-letni francoski deček po imenu Louis Braille iz vasice Coupvray. Ko je bil star tri leta, je zaradi poškodbe očesa kasneje oslepel. Tedaj radovednemu triletniku se je v oko zarilo ostro orodje, ker pa leta 1812 še niso poznali vzrokov in metod zdravljenje okužb, je postopno izgubljal vid in pri petih letih dokončno oslepel. Kljub slepoti je po zaslugi vaškega župnika, ki je v njem prepoznal bistroumnost, dobil mesto v krajevni šoli in upravičil zaupanje, saj je hitro postal najboljši v razredu, šolanje pa nato nadaljeval na Kraljevem zavodu za slepe otroke v Parizu. Tam je začel delati na sistemu, ki bi slepim in slabovidnim omogočal hitro branje in pisanje. Sistem je osnoval na podlagi metode komunikacije, ki jo je za Napoleona razvil Charles Barbier, saj je sloviti vodja želel način, s katerim bi si lahko vojaki ponoči izmenjavali sporočila brez svetlobe, a je bil pretežak in kmalu preklican. Ko se je Barbier na inštitutu srečal z Braillom, je Louis ugotovil vzroke za neuspeh pisave in rodile so se znamenite celice s šestimi pikami. Svojo iznajdbo je predstavil, ko je imel vsega 15 let.

Easton LaChappelle

Pri štirinajstih je Easton LaChappelle iz lego kock in ribiške mreže izdelal svojo prvo robotsko roko, pri sedemnajstih pa je že razvil protezo, izdelano s pomočjo 3D-tiskalnika. S tem je revolucioniral proizvodnjo protez za amputirance, saj je omogočil, da ti pridejo do nadomestnega uda po neprimerljivo dostopnejši ceni – strošek izdelave proteze namreč ne presega 350 evrov. Navdihu za razvoj poceni protezne roke je bila majhna deklica, ki je uporabljala protezno roko, za katero so starši odšteti več kot 75.000 evrov. Za LaChappellu je bilo to nezaslišano, saj je menil, da obstaja cenejša rešitev. In kako prav je imel. S 3D-tiskalnikom je razvil dele nadomestne roke, ki jo lahko lastnik s pomočjo nevrološke povezave premika in uporablja kot pravi ud. Roka je priklopljena na možgane in jo uporabnik upravlja s svojimi mislimi. Možganske valove mu je namreč uspelo prevesti v gibanje. K sodelovanju ga je povabila tudi ameriška vesoljska agencija NASA.

Boyan Slat

Nizozemski najstnik je bil šokiran, ko je med potapljanjem v Grčiji v morju odkril tone plastike. V sklopu srednješolskega znanstvenega projekt je začel raziskovati onesnaženje oceanov in razvijati sistem za čiščenje plastike iz oceanov. Svojo rešitev je prvič narisal na papirnati prtiček za klopjo srednje šole. Njegov izum – sistem imenovan System 001 – je izdelan iz plavajoče mrežne pregrade in platforme, ki jo pošljejo na območja, kjer se nahajajo plastični odpadki. Pregrada deluje kot velikanski lijak in usmerja plastične odpadke k obdelovalni platformi, kjer so ločeni od planktona in pripravljeni za kasnejše recikliranje. Kmalu ga je posvojil in začel uporabljati nizozemski sklad The Ocean Cleanup.