Sedenje na več stolih hkrati mi je v izziv in užitek

Diplomirali ste na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost, smer jazz v Gradcu. Glasbo igrate tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Kako se razlikujejo nastopi v domačem okolju in pred tujo publiko?

Sam sicer med koncertiranjem oz. igranjem na odru doma ali v tujini ne delam razlik. Se pa koncerti včasih razlikujejo predvsem po publiki oz. odnosu, ki ga občinstvo goji do umetnosti. Na primer, ko sem igral na Kitajskem (Mudanjiang), sem hotel na odru uglasiti svoj instrument, saj je bilo do koncerta še 45 minut, vendar ko sem prišel do odra, sem opazil, da v dvorani sedi že skoraj polovica občinstva (dvorana za okoli 1200 ljudi). To me je prevzelo, da ljudje tako zgodaj mirno čakajo na koncert. Spet popolnoma druga izkušnja je New York, kjer sem v znamenitem baru Bar Next Door igral pol metra stran od prve jedilne mize in res ni bilo težko ugotoviti, ali je zrezek poslušalca pečen medium rare ali medium (smeh).

Ustvarjali ste glasbo za film in gledališče. Katera je glavna razlika pri ustvarjanju za ti dve različni vrsti umetnosti?

Pri obeh se vse nekako začne pri željah in viziji režiserja. Najti je treba čim več skupnih točk, da je potem idejna vizija usklajena. Razlika pa je v izvedbi, saj gre pri filmu za posneto glasbo, ki bo s filmom tvorila celoto za vse večne čase. Glasba je produkcijsko v filmu lahko tudi v obliki posebnih efektov in se s sliko dopolnjuje (npr. akcijski filmi ali trilerji). Včasih velja, da je manj več. Rad imam tudi filme, ki vsebujejo zelo malo posnete glasbe ali pa te sploh ni. Pri predstavah za gledališče  je glasba pogosto odigrana v živo, torej se glasba že piše za določen sestav instrumentov. Sam pri pisanju iščem tisto nekaj, s čimer glasba poudari tisto, kar je očem skrito ali pa preprosto poudari nek komičen element, tako kot sol poudari okus hrane.

Vam kreiranje plesne glasbe predstavlja poseben izziv?

Če je glasba plesna, je funkcija basa, da premika ljudi. Groove je zame najbolj pomemben element pri igranju. Groove-ritem je živa stvar. Gibanje je del groova. In groove ima namen. Njegov glavni namen je, da se ob poslušanju počutiš dobro. Ko se počutiš dobro, tudi drugim želiš, da se počutijo dobro. 

Sem pa sicer glasbeni vodja drugega, klubskega projekta z imenom MIXTAPE, kjer se stalni ekipi glasbenikov na odprtem mikrofonu v enem od ljubljanskih klubov (ČINČIN, prej ZOO) enkrat mesečno pridružijo nadobudni mladi pevci in MCji ter stari mački klubskih odrov, ki si želijo prave klubske izkušnje in predvsem druženja. Naše poslanstvo je glasbeno doživetje in ples ob živi klubski glasbi v žanrih funk, soul, rnb in hiphop. Letos teče že druga sezona in skupnost raste, kar me nadvse veseli. Glasba je lepilo, ki združuje in vesel sem, da odziv občinstva kaže na to, da si glasbeniki in poslušalci takšnih večerov želimo in da takšne dogodke potrebujemo!

V svoji karieri ste zabeležili tudi številna sodelovanja. Katero se vam je še posebej vtisnilo v spomin in zakaj?

Res je. Zame so vsa sodelovanja nekaj posebnega, predvsem zaradi tega, ker se iz njih vedno nekaj naučim. Biti v stiku z ljudmi, ki so ves čas kreativni, ki igrajo in ustvarjajo zaradi notranje nuje in želje po izražanju, je zame največji blagoslov. Ob takih trenutkih zato molčim in srkam vase vse modrosti, ki jih razkrivajo. V svetu jazza so to vsekakor imena, ki kreirajo prihodnost tega žanra. Biti na odru z umetniki, kot so: Melissa Aldana, Gregory Hutchinson, Benny Green, Jeff Hamilton itd. je vedno navdihujoče.

Prav posebno je tudi sodelovanje z glasbeniki, ki imajo drugačno kulturno ozadje kot na primer jordanski violinist Yarub Smarait. Pri takšnih sodelovanjih spoznavam in poslušam glasbo drugih “svetov” in tako bogatim svoj osebni glasbeni svet.

V svetu popularne pop glasbe v zadnjem obdobju zelo rad sodelujem s švedsko izvajalko/kantavtorico Marino Martensson ter z Nesiho. Obe sta vir dobrih inspiracij za pisanje novih komadov in predvsem kvalitetne pop glasbe.

Ste redni profesor kontrabasa na glasbeni šoli F. K. Koželjski Velenje. Imate radi prenašanje znanja na mlajše generacije?

Rad učim, drugače tega zagotovo ne bi počel. Kolektiv v Velenju je odličen in vodstvo je naklonjeno pozitivnim spremembam. Učenje mi predstavlja nekakšno recikliranje samega sebe oz. luščenje bistva, ko sem učitelj, sem tudi učenec. Ker sem še vedno rad v vlogi učenca, se zato nikoli ne bom videl kot učitelj, ampak bolj kot mentor. Razliko vidim v tem, da učence ne vodim, ampak jih spremljam na njihovi poti. Zaradi tega mi je učenje pri srcu. Lepo je, ko vidiš, kako učenci ponotranjijo vrednote, ki jih potem pripeljejo do samostojnosti ter pozitivnega odnosa do vadenja in igranja. Dober vzor je tisto največ, kar lahko vsak mentor in tudi starš podari svojemu otroku na poti odraščanja.

Ste tudi predsednik Kulturnega društva glasbene umetnosti Velenje. Menite, da je glasbena umetnost v Velenju razvita, ali obstaja še prostor za izboljšave?

Kulturni prostor v Velenju je dobro razvit. Temu botruje doprinos nekaterih organizacij, kot so Festival Velenje, Kulturno društvo Jazz Velenje, MC Velenje in seveda posamezniki, kot so: Sašo Šonc, Barbara Pokorny, Marko Kolšek in pa seveda Jure Pukl, ki je z obuditvijo Jazz Klinike Velenje ter jazz abonmaja Max Jazz Festival v mesto vrnil izjemno jazz sceno, ki je trenutno v razcvetu. Publika se privaja na tovrstne dogodke in s tem se širi zanimanje za to vrsto umetnosti. Izboljšave so seveda možne, predvsem v financiranju tovrstnih prireditev, v pridobitvi  finančnih partnerjev, da bi lahko v mesto privabili tudi ljudi iz širše okolice. S tem bo glasbena umetnost v Velenju še bogatejša.

Kaj najraje počnete v prostem času?

Trenutno intenzivno sprehajam novo družinsko članico, štirinožno posvojenko Đurđi. Drugače pa zelo rad ustvarjam v kuhinji. Sem “mahnjen” na kuho (bolj slano, sladka kuhinja mi ne gre toliko, ker je za vsak drug korak potrebna tehtnica, haha). Posledično zelo rad pohajkujem tudi po dobrih “oštarijah”. Sem ljubitelj škotskih viskijev ter zbiratelj cigar. Po dobrem obedu se namreč prileže viski in zraven njega na primer tudi kakšna Flor de Las Antillas (cigara znamke My Father Cigars).

Ko pa je sonček na nebu in prost konec tedna, je sprehod v hribe zame nujen. Naše gore so prelepe.

Omenjeni ste v knjigi zGodbe Velenja. Monografija govori o rock’n’rollu, popu, elektronski glasbi, jazzu in hip hopu v Velenju v obdobju od 1959–2014. Katere zvrsti glasbe pa vi radi poslušate zasebno in katera glasba vam služi kot ustvarjalni navdih?

Največji navdih najdem v jazzu, čeprav je na mojem seznamu predvajanja vedno prisoten tudi soul, funk, rnb. Spremljam tudi aktualno pop sceno - tako doma kot v tujini.

Ker nisem tako striktno opredeljen pri poslušanju, niti pri ustvarjanju v eni zvrsti, sem precej multidisciplinaren J. Včasih sem se tega bal, saj je sedenje na več stolih hkrati lahko zahtevno. Danes pa mi je to v izziv in  užitek.

Leta 2016 ste kot slovenski predstavnik nastopili v Euro Radio Jazz Orkestru, v sklopu katerega ste posneli koncert in zgoščenko za BBC. Kako ste doživljali to izkušnjo?

Na Škotskem je bilo super. Ne samo zaradi viskija.. smeh. Obožujem Edinburgh. To je eno izmed mest, v katerega se bom zagotovo vračal, tako kot v New York. Orkester je bil sestavljen iz odličnih glasbenikov iz cele Evrope in tako sem stkal kar nekaj novih prijateljstev in poznanstev za v bodoče. Toliko talentiranih mladih na kupu! Vznemirljiv občutek. Koncerti so bili dobro sprejeti, program pa zahteven, a vrhunski. BBC je bil odličen gostitelj in organizator. Koncert v Glasgowu je bil predvajan v živo na mnogih nacionalnih radijih po Evropi. A ko sem na odru, o tem ne razmišljam, ampak poskušam uživati v trenutku ter se prepustiti glasbi.

Za svoje delo ste prejeli številne nagrade. Katera vam največ pomeni in zakaj?

To bo nagrada Down Beat Student Award, in sicer v kategoriji Best Live Performance od svetovno priznane revije Down Beat, ki sem jo dobil z zasedbo brazilskega kitarista Marca Antonia de Coste leta 2014. Ne toliko zaradi nagrade same, ampak zaradi tega, ker so me zaradi te nagrade povabili na poletni festival in delavnice Centrum v Port Townsend, Washington blizu Seattla in to brezplačno. Bival sem v starih vojaških kasarnah, kjer je bil posnet film An Officer and a Gentleman, v katerem glavno vlogo igra Richard Gere. Tudi tja bi se kdaj še vrnil. Tam sem spoznal veliko krasnih ljudi, in spomin nanje me še danes inspirira za nadaljnjo pot.