Ljubezen v Auschwitzu: bodoči soprogi je vtetoviral smrtno obsodbo!

Lale Sokolov se je rodil židovski družini v mestecu Krompachy na ozemlju današnje Slovaške kot Ludwig 'Lale' Eisengerg. Ko so nacisti vkorakali v njegov dom, se je Lale kot mlad in neporočen moški ponudil, da bo odšel v delovno taborišče namesto svojih staršev. A okupatorji niso pokazali milosti in so odpeljali skoraj celotno družino ter jo, kar je še huje, razdelili po različnih taboriščih. Takrat je Lale zadnjič videl svoja starša. Po končani vojni si nikoli ni upal vprašati po njiju, zato ni nikoli izvedel, da sta bila ubita v Auschwitzu le mesec dni pred tem, ko so tja premestili tudi njega. 

Rešila sta ga je znanje jezikov in fizična pripravljenost

Po prihodu v taborišče smrti so Sokolovu na roko tetovirali številko 32407, a so mu prizanesli s smrtjo, ker je odlično govoril slovaško, rusko, nemško, francosko, madžarsko in nekaj malega poljsko, poleg tega pa je bil star samo 26 let ter dovolj močan in zdrav (čeprav je nedolgo nazaj prebolel tifus), da je bil uporaben za različna fizična opravila. Vodilni so se odločili, da bo prav on pomagal Francozu Pepanu pri tetoviranju zapornikov. Francoski akademik ga je naučil delati z iglami, razložil mu je, da je bolje, če ne postavlja preveč vprašanj ter ga naučil trgovanja s hrano in cigaretami – edinima valutama, ki sta v Auschwitzu kaj veljali.

Pepan je nekega dne izginil brez sledu, Lale nikoli ni izvedel, kam so ga odpeljali in kako so ga ubili. Ukazali so mu, da sam nadaljuje s tetoviranjem. Eden izmed SS-ovcev ga je celo varoval in redno je moral sodelovati z dr. Josefom Mengelejem, znanim tudi pod vzdevkom 'angel smrti'. Asistirati mu je moral, ko je ta preiskoval in sortiral zapornike med tiste, ki so šli neposredno v plinske celice in one, na katerih je pozneje delal svoje nehumane poskuse ter raziskovanja. Pri slednjih so tetovaže s številkami zamenjate tiste z imeni, lase so jim pobrili ter jim odvzeli vse – tudi oblačila.

»Nekega dne bom pod drobnogled vzel tudi tebe,« naj bi Mengele pogosto zbadal Laleja, medtem ko je ta tetoviral podlahti moških. Svojo zgodbo o življenju v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu je Lale pred leti zaupal pisateljici Heather Morris, ki je na podlagi njegovih pripovedovanj spisala delo z naslovom 'The tattooist of Auschwitz' oziroma po slovensko 'Tetovator iz Auschwitza'. V pogovoru za britanski BBC je pisateljica povedala, da Sokolov nikoli ni zares predelal vsega, kar se mu je zgodilo v taborišču, a da je v njegovi zgodbi tudi vsaj kanček veselja: v Auschwitzu je namreč spoznal svojo poznejšo soprogo.

Spregovoril je šele po soprogini smrti

Lale je pisateljici sicer pojasnil, da mu je bilo veliko težje tetovirati roke deklet, kot pa roke fantov.  »V trenutku, ko sem Giti tetoviral številko 34902, je ona v moje srce vtetovirala svoje ime,« je dejal Lale o dekletu iz taborišča, svoji poznejši boljši polovici. Celotno zgodbo o svojem bivanju v Auschwitzu je Sokolov Morrisovi povedal šele po Gitini smrti leta 2003.  »Sam sebe nikoli ni dojemal kot sodelavca nacistov, v resnici je poskušal vsem pomagati. Tihotapil je hrano za najmanjše in skrbel za zapornike. Niti sam nikoli ni vedel, ali bo dočakal naslednje jutro, posebej ob Mengeleju. Vseeno ga je ves čas po vojni razjedala krivda in do pozne starosti ter Gitine smrti sploh ni želel govoriti o tem, z nikomer,« je Morrisova povedala o Sokolovu. Ob pomoči svojih čuvajev iz vrst SS, je Giti pošiljal skrivna pisma, polovice svojih obrokov, nekajkrat naj bi se uspela celo srečati.

Kje je Gita?

Leta 1945 so Nemci spoznali, da je nemogoče ubežati vstopu Rusov v taborišča, zato so tiste zapornike, ki jih niso uspeli ubiti, poslali v druga taborišča. Med njimi je bila tudi Gisela (Gita) Fuhrmannova. Kmalu zatem je Lale prišel na svobodo, se vrnil v rodno mesto, a v družinski hiši našel samo eno sestro, ki ji je uspelo ubežati taborišču in preživeti vojno. Vzel je kočijo in konja ter se odpravil v Bratislavo, z enim samim ciljem: najti Gito. Več tednov naj bi preživel na železniški postaji in pregledoval kolone preživelih, ki so jih z vlaki pripeljali s taborišč, a brez uspeha.

Nato so ga napotili v prostore Rdečega križa, kjer jo je vendarle našel: svojo ljubljeno Gito. Poročila sta se še istega leta in si oba priimek spremenila v Sokolov, da bi se bolje integrirala v novo Češkoslovaško, ki je prešla pod Sovjetsko oblast. A to jima ni kaj prida pomagalo: komunisti so namreč brez plačila enostavno nacionalizirali njune trgovine s tekstilom, zlasti po tem, ko so ugotovili, da zakonski par finančno in z vsem srcem podpira neko gibanje v Izraelu.

Nikoli več domov

Lale in Gita sta nemudoma spakirala svoje stvari in zbežala - najprej na Dunaj, nato v Pariz, potem pa sta se odločila svoji življenji nadaljevati nekje daleč stran od Evrope. Na francoski obali sta se vkrcala na ladjo za Sidney, nato pa se preselila v Melbourne, kjer sta ponovno odprla tekstilno trgovino in dobila sina Garryja, je zapisal The Guardian v nekrologu, posvečenemu Sokolovu. Za razliko od njegove soproge, ki se je pozneje še nekajkrat vrnila na evropska tla, se Lale nikoli več ni vrnil, niti na obisk.

Redko kdo je vedel, kako sta se spoznala Gita in Lale, celo njun sin je vedel samo dele njune zgodbe, dokler se njegov oče ni odločil za sodelovanje s Heather Morris. Pisateljica ga je tri leta obiskovala večkrat na teden, preostali čas pa je namenila raziskovanju zgodovinskih materialov, da bi potrdila njegovo zgodbo in izvedela več o tem, kako je delovalo zloglasno taborišče smrti. Prav tako je tudi izvedela za usodo Sokolovih staršev, a mu nikoli ni prišla povedat, kaj se jim je zgodilo. Lale ji je namreč jasno dal vedeti, da ne želi izvedeti, kaj se jima je zgodilo. Čeprav je globoko v sebi najbrž zelo dobro vedel. A ohraniti ju je želel v lepem spominu – in s tem spominom je leta 2006 tudi za vedno zaspal.