Ko si tako blizu ... pa vendar tako zelo daleč!

Zakaj prav Velika Britanija?

Beguncev, za katerimi je več tisoč kilometrov dolga pot, ne ustavijo ne ograje, ne bodeča žica. Želijo si v obljubljeno deželo. Tja, kjer naj bi bil po njihovih besedah raj na Zemlji: v Veliko Britanijo. Samo v letošnjem letu naj bi jih prebežati poskušalo že več kot 37 tisoč. A zakaj prav v Veliko Britanijo?

Veliko teh beguncev ima tam sorodnike. Poleg tega v Veliki Britaniji prej dobijo azil: tam namreč postopek traja le šest mesecev, v Franciji 18. Otok obljublja tudi boljše zaposlitvene možnosti. V Veliki Britaniji je namreč glede na podatke Statističnega urada Evropske skupnosti (Eurostat) brezposelnih 'le' 16,3 odstotka mladih, starih med 15 in 24 let; v Franciji je takih 25,4 odstotka. In nenazadnje si želijo v Veliko Britanijo tudi zato, ker se lahko tam enostavneje potuhnejo v primeru, da zavrnejo njihovo prošnjo za azil. Na Otoku namreč zakonodaja ne zahteva, da bi morali priseljenci takoj prijaviti prebivališče.

Pot v raj ... ali v smrt!

A tako rekoč pred vrati v Veliko Britanijo se začne to, čemur nekateri vozniki tovornjakov, ki s svojim tovorom potujejo na tovornih vlakih, pravijo 'vsakodnevna vojna': šoferji proti beguncem. Begunci proti policistom. Prvi si želijo v obljubljeno deželo, drugi si prizadevajo, da bi jih zaustavili. Z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Velikokrat se vnamejo boji. In to v osrčju Evrope ...

24-letni Šarif prihaja iz Afganistana, v Franciji je že dva tedna. Eden izmed njegovih prijateljev je umrl v predoru. Uspelo se mu je namreč pretihotapiti čez ograjo in se skriti v enega izmed tovornjakov. A tam se je zadušil. Šarifa to kljub temu ne odvrača od nadaljevanja poti. »Videl sem toliko hudega. Vse svoje življenje. Upam, da je tole tukaj zadnje tveganje na poti v mirno življenje.« Šarif si želi zapustiti Francijo. »Tukaj se nihče ne briga za nas. Živimo v smeteh.«

S kleščami poskušajo narediti luknje in skoznje napeljati vrvi, s pomočjo katerih bi nato splezali preko jeklene ograje. Medtem ko skupina 10 beguncev zamoti policiste, poskuša druga skupina, ki običajno prav tako šteje približno 10 beguncev, neopazno priti mimo njih, vse do vagonov. Kdo bo tvegal pobeg in kdo bo zamotil policiste, se vsako noč na novo dogovorijo. A skorajda vsi med njimi se v sivem jutru vrnejo v taborišče. »Večinoma se na tovornjake nikoli ne uspe pretihotapiti več kot petim,« pravi Šarif.

Kaj storiti?

Samo junija je pri poskusu, da bi se uspeli pretihotapiti na vlake, življenje izgubilo 10 beguncev. Nazadnje je umrl 17-letni fant, v katerega je udarila strela, ko je poskušal skočiti na Eurostar vlak. Direktor Eurotunela Jacques Gounon govori o »sistematičnih, masovnih vdorih« in želi še bolj poostriti varnostne ukrepe. Humanitarne organizacije so po drugi strani proti. »Več kot bo konfliktov na svetu, več bo pritiska,« pravi Christian Salome iz humanitarnega združenja L'Auberge des Migrants in dodaja, da bi se morali v Evropi vprašati, »ali je res nujno, da za vsako ceno blokiramo to mejo in smo sokrivi za tako veliko smrtnih žrtev!« Begunci pa ne čakajo na njihovo odločitev. Vsako noč znova poskušajo najti pot na vlak ... in na svobodo!