Ko je odvisnost posledica boja za preživetje

Gasal Toluian je psihologinja, zaposlena kot svetovalka odvisnikov od drog v gorski vasici severozahodno od Teherana. V terapevtskem kampu obravnava na desetine odvisnikov od kristalnega metamfetamina. Veliko njenih pacientov je študentov, ki so si s tem poživilom pomagali ostati budni med učenjem za sprejemne izpite na želeno univerzo. Drugi so po drogi posegli zaradi izčrpanosti – nekateri morajo namreč opravljati tudi po dve ali tri službe hkrati, da lahko preživijo sebe in svojo družino.

Čeprav je za mnoge prekrške, ki zadevajo jemanje nedovoljenih substanc, v Iranu zagrožena celo smrtna kazen, je proizvodnja in uživanje trdih drog v tej državi v zadnjih letih tako rekoč eksplodiralo. Kar devet od desetih usmrtitev se trenutno zgodi prav zaradi zločinov, povezanih z drogami. Glede na podatke uradov za preprečevanje zasvojenosti naj bi bilo kar 2,2 milijona 80-milijonske nacije odvisne od prepovedanih drog, od tega jih je 1,3 milijona v prijavljenih programih zdravljenja. Najbolj zaskrbljujoč je podatek, da se številka vsako leto drastično povečuje in da se omami, ki jo nudijo droge, predajajo vse mlajši Iranci in Iranke.

Odvisnost od drog je dejstvo

Do sedaj se je iransko zdravstveno ministrstvo precej obotavljalo pri financiranju rehabilitacijskih klinik za zdravljenje odvisnosti. A medtem je zrasla vse večja mreža zasebnih ustanov, večina katerih pa dobiva državne subvencije – nekatere vodijo celo nekdanji odvisniki. »Ko sem ustanovil to posvetovalnico, nisem dobil nobene podpore s strani države, a po nekaj letih trdega dela, so bile oblasti prepričane, da je bolje, če odvisnikom nudimo oskrbo in prenočišče, ne pa da jih poskušamo ignorirati in si zatiskamo oči pred drogami,« pravi Madšid Mirsai, vodja posvetovalnice za odvisnike, ki je v preteklosti tudi sam užival droge.

V gosto naseljenem okrožju na jugu Teherana njegova ustanova odvisnikom ponuja brezplačno hrano, injekcije, kondome, medicinsko oskrbo in streho nad glavo. »Odvisnost od drog je dejstvo,« poudarja Madšid, medtem ko oskrbuje rano enega izmed pacientov. »Ne moremo je izkoreniniti, lahko pa z njo ustrezno upravljamo in poskušamo zajeziti posledice, ki jih prinaša s sabo.«

Rezultati vsedržavne ankete o nelegalnih drogah v Iranu so razkril, da narašča predvsem zasvojenost s heroinom, kar ni presenečenje, glede na to, da sosednji Afganistan velja za največjega izvoznika te droge v regiji. V Afganistanu naj bi sicer proizvedli kar tri četrtine vse droge, ki je na voljo uporabnikom po svetu. Ker je prav Iran najpogostejša trgovska pot iz Afganistana v svet, naj bi Iranci, ki sedaj večinoma eksperimentirajo s kristalnim metamfetaminom, vse bolj prehajali na uživanje heroina.

Po podatkih urada Združenih narodov za boj proti drogam naj bi bilo v letu 2014 v Afganistanu kar 224 tisoč hektarjev njiv posejanih z makom, kar je 17 odstotkov več kot v letu 2013. Iz te rastline naj bi proizvedli kar za okrog 6.400 ton opija, največ v ne preveč varnih provincah Helmand in Kandahar na jugu.

K odvisnosti pogosto vodijo napačne predstave o drogah. Veliko odvisnikov, ki pridejo na zdravljenje, pravi, da so bili prepričani, da je kristalni metamfetamin poživilo, ki naj ne bi imelo hujših stranskih učinkov. Večina se ne zaveda, da jih lahko tako hitro zasvoji. »Delal sem na vlaku in sem moral biti vsako noč buden do zgodnjih jutranjih ur,« svojo zgodbo pove Dšavad. Šest let je užival kristalno meto. Pravi, da je želel biti fit ter sposoben delati več nadur, da bi zaslužil dovolj za preživetje svoje družine. A potem je lani sredi službe nenadoma izgubil zavest in bil odpuščen. Že štiri mesece se zdravi v kliniki za odvajanje v Teheranu. Kako hudo lahko postane uživanje kristalnega metamfetamina, si prej ni mogel predstavljati. »Na začetku se vse skupaj zdi zelo zabavno.«

Če si je uradni Iran nekoč še zatiskal oči pred vse večjo problematiko zasvojenosti svojega ljudstva, se je sedaj plošča kot kaže obrnila. Oblasti si prizadevajo okrepiti osveščanje ljudi o zasvojenosti in v ta namen organizirajo številne kampanje, na katerih lahko ljudje izvedo vse o drogah. Homajun Hašemi iz državne organizacije za dobro počutje poudarja, da je »povečanje občutljivosti o nevarnostih nelegalnih drog najboljše zdravilo, ki ga lahko dobi javnost.« Le upamo pa lahko, da vladni ukrepi niso prišli prepozno in da ne bo tudi v Iranu govora o izgubljeni generaciji.