Kaj naj moški sploh še počnemo?

Moški smo še do pred nekaj stoletji živeli življenje, ki se je lahko končalo še pred zajtrkom … in to sleherni dan. Zalezovanje divjih zveri, pretepanje z moškimi iz sosednjih plemen, ki so hoteli naše ženske ter ozemlja, iskanje novih votlin, da bi bilo družicam in malim poraščenim pamžem bolj udobno. Vse to je tekom evolucije ’sprogramiralo’ našo organizem in podzavest. Kar naenkrat pa so tu ’civilizirani’ časi. Časi, ko je nasilje nesprejemljivo, vlažilne kreme nekaj vsakdanjega, med nakupovalnim izletom v bližnjo trgovino pa boste težko srečali sabljastega tigra, ki bi vam zagrenil dan.

In tu smo, mogočne gmote mišic, začinjene s testosteronom in opremljene z mehanizmi, veščinami ter okončinami, ki jih je evolucija tisočletja oblikovala za napad in obrambo, sedaj pa jih vozimo na depilacije in nege obrazov. Zakaj? Nimam pojma. Ženske so na našo pradavno vlogo pozabile, prav tako so pozabile na naše še ne tako davne prednike, ki so bili med rednimi vojnimi vihrami prisiljeni predčasno odrasti. Sedaj bi se morali sukati okrog štedilnikov, previjati kričave potomce, likati srajce in hoditi po ribe in paradajz na tržnico. Testosteron nam zdolgočaseno postopa in popiva po najbolj zakotnih žlezah, v adrenalinskih ’šusih’ pa uživamo le še takrat, ko domov privlečemo polnomastno kislo smetano. In kaj smo storili mi, pradavni lovci, ki nam pod plastmi sodobnih norm še vedno tli taborni ogenj, okrog katerega rajajo napol slečeni trogloditi, mahajo s sulicami in navdušeno grizljajo testise sabljastega tigra? Bore malo.

Pod težo emancipacije je večina sklonila glave in si nadela predpasnike. Nič bolje se ne godi preostalima ’pasmama’ moških. Prvi so privzeli ’emtivijeski’ način življenja. Tedensko hodijo na šoping v Italijo, se oblačijo v premajhen roza srajčke in strgane kavbojke, si predirajo prsne bradavice, ob vikendih hodijo v solarij in 'nego', posedajo pred ’nobel’ ’lounge bari’, srebajo aperolšpric in listajo FHM. Svojo ’moško’ nrav hranijo v fitnes studiih, kjer stokajoče buljijo v ogledala in računajo, koliko časa bodo telovadili, da bodo pokurili deci grenivkinega soka, ki so ga 'pojedli' za kosilo.

Preostane še skupina, ki ohranja našo zapuščino. Neugodni primerki naše rase, ki jim ni mar za zunanjost in telesne vonjave. S sloganom ’’Če bo kdo pameten, ga bom zabodel s sulico’’ lomastijo po svetu, v prostem času pa šraufajo mustange, loščijo svojega Harleya in žagajo šanke. Občasno malce ’sprehodijo’ svoje pesti, ravno toliko, da ne pozabijo in se nasploh požvižgajo na žensko ščebetanje. Okolico obvladujejo s fizično silo, glasnim govorjenjem in samozavestnim poznavanjem vsega posvetnega in eteričnega.

Vsak moški je kot ’kinderjajce’. V sebi skriva slehernega od opisanih treh vedenjskih tipov. Kdaj in kako kateri od njih privre na plano, ter v kolikšni meri, je odvisno od posameznikovega karakterja, preteklih izkušenj, stopnje ogroženosti in ambicij. V skrajnih primerih lahko nebogljena ’copata’ s sebe strga predpasnik, zabriše likalnik skozi okno in zgolj s pomočjo teniškega loparja uspešno predela zadnjo ’Ikejino’ kreacijo … če ne še kaj hujšega. Kot pri vsaki stvari, je tudi tu potrebno ravnovesje. Nekaj moškega popivanja, kaka seansa s sesalcem za prah nas tudi ne bo pobrala, pri osebni higieni in lišpanju, nikar ne pretiravajte, vsi skupaj pa upajmo, da bo Rusom kmalu uspelo sklonirati mamuta.