Slovenski fantje, ki iz morja vlečejo pošasti

MS: Kako ste se znašli v tem športu? Koliko časa se že ukvarjate z njim?

Aljoša Hribar: Ribolov mi je bil praktično položen v zibko. Z njim so se ukvarjali že moji stari starši in tako sem kot majhen otrok tudi jaz začel loviti ribe ob reki Savinji. Pozneje sem se po desetletjih ukvarjanja z alpinizmom, jadralnim padalstvom, ekstremnim smučanjem, kajakom na divjih vodah prek povodnega ribolova usmeril v lov na velike ribe, s tekmovalnim ribolovom na velike ribe pa se intenzivno ukvarjam že zadnjih 10 let.

MS: Imamo kakšen slovenski izraz za "Big Game Fishing"?

AH: Sam pomen besedne zveze "BGF" bi lahko prevedli v slovenščino kot ribolov na velike ribe, vendar tega nihče ne uporablja. Med prijatelji rečemo, da gremo na tune, saj je tuna najpogostejši plen pri tej vrsti ribolova.

MS: Kakšni so pogoji za ta šport v Sloveniji?

AH: Vsi, ki jih poznam, se s tovrstnim ribolovom ukvarjajo na nam najbližji destinaciji, se pravi na Hrvaškem. Seveda je tudi meni znana tradicija ribolova na tune v našem, slovenskem morju. Velike obstajajo tudi v slovenskih vodah in tudi slišal sem že za bolj ali manj uspešne poskuse tovrstnega ribolova pri nas. Pogoji za ribolov vsekakor obstajajo. Tako da nas tukaj delo še čaka. Mogoče v prihodnosti celo organiziramo prvo slovensko prvenstvo BGF-ja v slovenskih vodah.
Lov na tune pri nas še ni zakonsko reguliran, ker v slovenskih vodah tovrstni ribolov kot gospodarska panoga še ne obstaja.

MS: Kaj svetujete začetniku, ki ga tak šport zanima?

AH: Vsekakor bi si vsak začetnik prihranil precej nepotrebnega truda, če bi prvič odšel na tak ribolov z nekom, ki ima s tem vsaj nekaj potrebnih izkušenj, saj je zelo pomembna izbira prave opreme, ki je kos tako veliki ribi.
Na Hrvaškem obstaja kar nekaj čarterskih plovil in posadk, ki te za plačilo odpeljejo na nepozaben dan takšnega ribolova. Lahko vas odpeljem tudi jaz. Če vas bo zadeva prevzela, pa je na vas samih, da si sami ali s prijatelji omislite primerno opremo in usmerite premec vašega čolna proti odprtemu morju.

MS: Obstajajo za to kakšni posebni treningi? Kako je s kondicijsko pripravljenostjo?

AH: Fizična priprava je dobrodošla, ni pa nujno potrebna, saj je pri borbi z veliko ribo pomembnejša pravilna tehnika. Videli smo namreč že zelo veliko silakov, ki so zaradi nepotrebne uporabe sile že po nekaj minutah zadihani prosili za pomoč.

MS: Kakšno opremo uporabljate?

AH: Ker BGF v večini primerov ni mogoč z obale, potrebujemo najprej motorni čoln primerne velikosti, kar je za naša morja približno od osem do deset metrov. Seveda velikost in kakovost plovila prilagodimo svojim potrebam in finančnim zmožnostim, izdelovalcev ribiške opreme pa je malo morje. Osebno posegam po najkakovostnejših znamkah, saj so na dolgi rok zaradi vzdržljivosti bistveno ugodnejša izbira. Za začetek vsekakor potrebujemo vsaj od dve do štiri palice močnejšega razreda, kilometre kakovostne ribiške vrvice, borbeni stol oz. pas, ki nam olajša borbo z ribo, in pa cele skladovnice drobne opreme, kot so trnki, uteži, predvrvice ipd.



MS: Kako potekajo tekmovanja na državni, evropski in svetovni ravni?

AH: V svetu so v tovrstnem ribolovu vodilni Američani, tako da na evropski ravni tovrstnih tekmovanj v bistvu ne poznam. Mi se vsako leto udeležujemo vse številčnejših tekmovanj na Hrvaškem in v Italiji. Nekatera od tekmovanj so tudi kvalifikacijska za "offshore challenge championship", kar je potem nekakšno svetovno prvenstvo v ribolovu na velike ribe, kjer se srečajo zmagovalci podobnih tekmovanj s celega sveta.

MS: Kakšna so pravila?

AH: Tekmovanje se odvija na vnaprej določenem predelu morja. Čolni istočasno zapustijo pristanišče in poskušajo zavzeti čim boljši položaj na morju. Tune v večini primerov lovimo z mirujočega čolna, iz katerega mečemo kose s seboj prinesenih sardel, in s tem tune privabljamo bliže čolnu. Obenem imamo v vodi štiri trnke z vabami na različnih globinah morja.

Za vsako tekmovanje je v kilogramih določena kvota rib, ki se smejo izloviti. To pomeni, da čolni lahko zadržijo ribo, večjo od 50 kg do izpolnitve dnevne kvote. Na primer: če je dnevna kvota 250 kg, lahko zadržimo dva tuni po 100 kg in eno po 50 kg, od te točke naprej pa moramo vse ribe izpustiti. Po koncu ribolovnega dne se ujete ribe v kvoti stehtajo in točkujejo glede na svojo težo. Čolni, ki so ujeli tune, manjše od 50 kg, ali tune po zaprtju dnevne kvote, dobijo točke za vsako izpuščeno ribo. Seveda je treba vse dokumentirati z videoposnetki, vse skupaj pa nadzira tudi več sodniških čolnov.

MS: Kako vas pri lovu omejujejo zakoni? Velikost rib? Število? Katere morate izpustiti in katerih ne?

AH: Modroplavuti tun, najpogostejši plen naših ribolovov, je zaradi preobilnega industrijskega ribolova povsod po svetu ogrožen in zato v zadnjem času tudi zaščiten. Po trenutno veljavni hrvaški zakonodaji je treba vsako ujeto tuno živo izpustiti. Pred omenjeno uveljavljeno zakonodajo smo občasno zadržali kakšen "kos", ki je bil težji od 50 kg. Ker tuna ni edini zanimiv plen za nas, lahko zadržimo po en kos mečarice in pa seveda manjše ribe, kot so gofi, lice, zlate skuše itd.
 
Seveda pa so tukaj tudi morski psi, ki jih je v Jadranu kar precej in so vsi zaščiteni. Poleg teh zna v naš trnek "zagristi" tudi kakšna velika manta ali želva, tudi te nemudoma žive vrnemo v morje.

MS: Kaj je potrebno za uvrstitev na mednarodna tekmovanja? Katero je po vašem mnenju "največje"?

AH: V sistemu mednarodne športne ribiške zveze je treba  zmagati najprej na katerem od domačih kvalifikacijskih tekmovanj, ki nas lahko pripeljejo na OWC (offshore world championship). Drugače pa v svetu obstaja na stotine privatnih tekmovanj, od katerih so nekatera zelo prestižna, saj jih zaznamujejo visoke prijavnine, ki se pretakajo v visoke denarne nagrade.

Kot zanimivost bi omenil t. i. tekmovanje "Million dollar fish", na katerem sodniki pred tekmovanjem ujamejo ribo, jo označijo in živo izpustijo nazaj v morje. Če kateri od udeležencev ujame ribo s to oznako, postane srečni milijonar. Nimam pa informacije, ali je kateremu srečnežu to že uspelo.
Nagradni skladi najprestižnejših privatnih tekmovanj močno presegajo milijon dolarjev. Ta tekmovanja so v glavnem namenjena lastnikom plovil, katerih vrednost nekajkrat presega vrednost teh nagrad in so nam praktično nedosegljiva.

MS: Se v bližnji prihodnosti odpravljate na kakšno mednarodno tekmovanje?

AH: Da. Po zmagi na lanskoletnem kvalifikacijskem tekmovanju v Komiži na otoku Visu se letošnjega aprila odpravljamo na OWC na Kostariko in se tega zelo veselimo. Na tem tekmovanju smo bili že leta 2006, in sicer v Cabo san Lucasu v Mehiki, kjer smo zmagali v kategoriji največja tuna, zasedli drugo mesto v kategoriji največjega "wahooja", v skupnem seštevku pa smo se obdržali v zlati sredini.

MS: Kateri so vaši največji dosežki v tem športu? Katera je največja mrcina, ki ste jo kdaj koli ujeli?

AH: Dosežki so:
1. zmaga na kvalifikacijskem tekmovanju v Jezerih (otok Murter) 2005,
2. Cabo san Lucas, Mehika, kjer smo zmagali v kategoriji največja tuna in zasedli drugo mesto v kategoriji največji "wahoo" 2006,
3. zmaga na kvalifikacijskem tekmovanju v Komiži (otok Vis) 2012.

Najtežja tuna, ki smo jo ujeli na Jadranu, je tehtala 150 kg, največja mečarica na Atlantiku "catch and release" (ujet in izpuščen) pa je bila ocenjena na preko 500 kg.

MS: Imate raje tekmovanja ali ribolov konec tedna s prijatelji?

AH: Tekmovanja so bolj druženje, ribolov konec tedna pa je bolj uživanje samote na odprtem morju. Rajši pa imam konec tedna s prijatelji.



MS: Kakšni stroški se pojavljajo v tem športu? Kakšni so stroški udeležbe na tekmovanjih?

AH: Oboji so kar visoki, zato se je treba tako za eno kakor za drugo odpovedati marsikateri drugi stvari. O konkretnih zneskih pa ne bi želel govoriti.



MS: Kako se športni ribiči razumete z naravovarstveniki?

AH: Športni ribolov na populacijo rib pravzaprav nima nobenega omembe vrednega vpliva. Tako se sami športni ribiči štejemo med velike naravovarstvenike.



MS: Bi športne ribiče lahko primerjali z "zeleno bratovščino"?

AH: Primerjava je seveda mogoča. Tudi sam sem lovec. Menim, da smo oboji žrtve napačnega prepričanja v javnosti, da smo mi tisti, ki krnimo naravo. Resnica pa je takšna: v bistvu smo lovci najbolj zainteresirani in daleč največ naredimo, da je v gozdovih čim več divjadi. Športni ribiči pa, da je v morju čim več rib, saj v nasprotnem primeru ne bi imeli česa loviti.

MS: Kaj vas pri športnem ribolovu najbolj privlači? Je to družba? Morje? Adrenalin?

AH: Glede na to, da na tak ribolov v glavnem odhajamo v družbi, sta družba in druženje nedvomno ena od razlogov. Poleg tega pa tudi uživanje neokrnjene narave na odprtem morju.

MS: Je športni ribolov bolj individualni ali ekipni šport?

AH: Definitivno ekipni.

MS: Je lovljenje posameznih vrst rib sezonsko pogojeno? Kdaj je najbolj ugoden čas za lov na res velike ribe?

AH: Velika riba se pojavlja v bistvu skozi celo leto, ampak jo že zaradi vremenskih razmer v Jadranu lovimo v glavnem v toplejšem delu leta. Glede na to, da na svetu vedno kje vlada poletje, se lahko na takšen ribolov odpravimo praktično kadar koli v letu.

MS: Vaša najljubša ribiška lokacija?

AH: Okolica otoka Korčula na Jadranskem morju. Tu je še otok Murter z vasico Jezera, ki je zibelka tovrstnega ribolova na Jadranu.
Na Atlantiku je to otok Ascension, majhen otoček sredi južnega Atlantika. Pozabiti pa ne smemo niti na Zelenortske otoke. No, kar nekaj je tega.

MS: Kakšna zanimiva anekdota ali dogodivščina iz vaših ribiških odprav?

AH: Težko bi izpostavil kakšno prav posebno, bilo jih je res veliko. Vsaka je na svoj način zanimiva in tudi zabavna. Če pa si kdo želi ogledati kakšen krajši utrinek z našega ribolova, to lahko naredi na Youtubu: Lovača team in si morda na ta način približa ta prekrasen šport.

Svoje mnenje pa lahko izrazite tudi na naši Facebook strani!