Jure Tepina (intervju): 'Oči, ki sem jih videl, so bile podobne očem po samomorilskem napadu'

KO V TVOJI BLIŽINI ODJEKNE EKSPLOZIJA ...

V Sloveniji te večina pozna kot poročevalca s kriznih območij. Kaj te žene, da se podajaš na nevarna območja?

Mislim, da je bistvo novinarstva, da želiš vse stvari na empiričen način doživeti, da vse občutiš na svoji koži. Če hočeš razumeti, zakaj begunci prihajajo na naše meje, zakaj se ljudje počutijo ogrožene zaradi tega, zakaj oni kar naenkrat zapuščajo svoje domove in se v takšnem številu podajajo na pot, ki je precej nevarna, kjer lahko umreš in pustiš neko okolje, ki je nekoč bilo varno, moram jaz kot novinar te stvari razumeti. Da te stvari razumem, jih moram videti na lastne oči. Novinarji smo ljudje, ki ko jim najboljši prijatelj ali mama reče, da zunaj dežuje, moramo odpreti okno in pogledati, ali res dežuje. Se mi zdi, da je to ena osnovnih stvari novinarstva, da greš ven, med ljudi, na teren in če poročaš o vojski in če poročaš o vojni, pač moraš tja it. Drugega načina ni.

Kakšen je občutek, ko zares občutiš nevarnost? Se lahko pripraviš ali gre za čisti faktor presenečenja?

Ne, presenečenje ni, se pa ne moreš nikoli na to pripraviti. Zelo podobno je kot starševstvo. Prebereš lahko tisoč knjig in misliš, da si pripravljen na vse, in te kakšne stvari ne presenetijo, ampak tvoja izkušnja je vseeno tako intenzivna, da te nič ne more pripraviti nanjo. Nisi presenečen, ne moreš pa biti pripravljen.

Je strah zaradi prve slabe izkušnje prisoten tudi, ko se naslednjič spet odpraviš na nevarno območje? Ali morda to vzameš kot izkušnjo, ki te okrepi in si lahko rečeš, 'enkrat je bilo v redu, pa bo tudi drugič'?

Ne. V resnici je vsakič čisto drugače. In ko hodiš tja, je mešanica tisoč in enih občutkov. In strah je zagotovo eden od njih. In prav je tako. Ker strah je tisti, ki te aktivira, da si sploh pozoren na nekatere stvari, na katere sicer ne bi bil. Ampak enostavno – osredotočiš se na organizacijo, na zgodbo, na stvari, ki so tam in greš korak za korakom. Gledaš, kaj je naslednja stvar, ki se bo zgodila, koga bi lahko tukaj kaj vprašal, kam bi še lahko šel, ali je ta pot izvedljiva ... vse je vprašanje izvedljivosti, ni ne tako zelo varnosti. Nihče ne želi ostati tam, nihče noče umreti in zato moraš videti, če je nekaj izvedljivo, ne da bi tam ostal.

Poročanje s takih območij je pogojeno z določenimi varnostnimi zadržki, z določeno logistiko. Seveda bi vedno rad šel v neke kraje, kamor ne moreš iti – brez nekega spremstva ali sam ali kakorkoli ... vprašanje je samo, do kam potiskaš to srečo.

TERORIZEM, VPRAŠANJE MIGRNTOV IN STRAH ...

Bil si tudi v Franciji, v času napadov Parizu. Prestrašeni in objokani ljudje na ulicah, otroci in njihovi starši .... kako kot novinar pri poročanju s takih lokacij v takih trenutkih ostaneš objektiven?

Ne moreš. Jaz v konflikten novinarstvu ne verjamem v objektivnost. Jaz mislim, da je ena večjih zgodovinskih napak ta, da ostaneš nevtralen. Mislim, da je bila ena večjih napak med 2. svetovno vojno za Švicarje, da so ob vsem tem zlu, ki se je dogajalo, ostali nevtralni. Ko ti gledaš trpljenje otrok, žensk ... ni prav, da ostaneš nevtralen. Tu druge strani ni. Ne sprašuješ ... Ja, poskušaš jo razumeti, ampak enostavno, če se samo osredotočiš na dejstva, so ta dejstva tako jasna, da nimaš nobenih težav s subjektivnostjo.

V Parizu je bilo tako, da sta bila panika in strah na tako visokem nivoju, da je nekdo tam v nekem trenutku vrgel petardo na Place de la République (Trgu republike, op. a.) in se je začel stampedo, ljudje so tekli ... tiste oči, ki sem jih videl, so bile zelo podobne kot oči, kot jih lahko vidiš po kakšnem samomorilskem napadu  v Kabulu ali v Damasku ali kjerkoli v Siriji. In ta strah je bil res prvinski. In to me je takrat najbolj presenetilo. Da si lahko v osrčju Evrope  in še vedno te psiha pripravi do tega, da se počutiš, kot da si na vojnem območju.

Kot zunanji opazovalec, gledalec dogajanja preko televizije, tega strahu velikokrat ne občutiš tako močno. A tedaj je zavladala panika tudi v Sloveniji in nasploh po Evropi.  Je tak strah upravičen?

Strah občutiš, ko prideš do neke izkušnje, ki je do tedaj nisi imel. Strah te onemogoči, ko prideš v situacijo, ki ti je nepoznana. Ko je nova izkušnja. In za nas Evropejce je bila to povsem nova izkušnja. Takšna stvar je na nekem vojnem območju nekaj normalnega. In tam se ti strah pojavi, ko so stvari bistveno bolj ogrožujoče kot v Evropi.

Strah je tako subjektivna kategorija. Stopnja, na kateri je strah lahko objektiven, je lahko pri vsakemu druhačna. Se pravi: objektivnost strahu je subjektivna. Kar pomeni, da mi v Evropi nimamo nobenih objektinih razlogov, da nas je strah, kar pa ne pomeni, da nas ni. Vprašanje pa je, ali je ta strah upravičen. Razumem, da je ljudi strah beguncev. Ampak vprašanje je, ali je ta strah upravičen ...

Ko sva že pri beguncih. V času velikega begunskega vala so do ljudi prihajale zelo različne informacije. Na trenutke se je zdelo, da so mediji skušali miriti situacijo, informacije ali kakšne zgodbe o dogajanju na meji pa so bile precej drugačne in so begunce kazale kot večjo nevarnost, kot so mediji priznali. Zakaj taka vrzel? Je naloga medijev, da mirijo, da ne podpihujejo sovraštva, strahu, ali da predstavijo sliko jasno, takšno, kot je?

Mislim, da ni vloga medijev, da mirijo. Naloga je, da predstavijo dejstva. Da predstavijo svoje opažanje. Ko sem bil jaz na meji, je bilo moje opažanje, da vidim ljudi, ki zelo trpijo. In da vidim ljudi, ki pred nečim bežijo. Da je tisto, pred čimer bežijo, bistveno hujše kot zavedanje, da prihajajo v okolje, ki jih ne bo sprejelo odprtih rok.

Naloga novinarjev pa je tudi da nismo naivni. Kar pomeni, da se moramo zavedati, da v skupini nekaj sto tisoč ljudi, je že po Gaussovi krivulji (normalna krivulja oz. verjetnostna porazdelitev vrednosti statističnih enot v statistični populaciji, ki je v grafični predstavitvi oblikovana v obliki zvona oziroma normalne krivulje, op. a.) jasno, da ne morejo vsi imeti dobrih namenov. Naloga novinarjev je, da predstavimo, ali je proporcionalno gledano upravičeno, da se ljudje potem bojijo celotne skupine.

Vemo, da so primeri, ko so begunsko pot izrabili za prihod teroristov v Evropo. Ampak. Ta naracija, da Daesh (Islamska država, op. a.) že dalj časa pošilja na stotine in stotine borcev v Evropo, se je začela že pol leta pred tem begunskim valom. In je imela precejšnjo politično agendo za sabo. Ta problem so v bistvu prenapihnili, tako da so prišli do kontra učinka ... oziroma do pravega učinka. Kakšen namen so imeli, ne vemo točno. Skratka – uspelo jim je razdeliti družbo . Na primeru, na kakršnem  te naše družbe ni bilo treba deliti. Ker mi smo se z begunci v Sloveniji že srečali med Balkansko vojno in tedaj naša družba ni imela nobenih problemov. Z begunci v Sloveniji nismo nikoli imeli težav. Problem s terorizmom pa se zdaj ni zmanjšal, ko beguncev ni. Teroristi lahko najdejo druge poti, nove poti, ki so lahko še manj očitne in še bolj nevarne.

KAJ JE DOVOLJENO SPOROČITI JAVNOSTI IN KAJ NI?

Ali se novinar lahko pri poročanju s takih območij kdaj znajde pred dilemo, ali o nečem poročati, čeprav veš, da bo sprožil strah, ali raje nekaj zamolčati in informacijo uporabiti le za to, da lahko gradiš širšo zgodbo?

Novinar ne sme zamolčati stvari, ki jih vidi in dejstev, ki jih opazi. Novinar ne sme nikoli zamolčati stvari, ki so bistvene za zgodbo. Ni naloga novinarja, da zamolči dejstva, ker bi ta povzročila paniko v družbi. Ne sme pa te panike razpihovati. Edina stvar, za katero damo garancijo, je, da ne govorimo o operacijah, ki so še v teku.

Recimo?

Recimo naloga novinarja, če si prisoten ob neki smrti na bojišču ali nekje v tujini, ni ta, da novico sporočiš svojcem. Ne smeš pred vojsko obvestiti javnost, da se je nekaj zgodilo, preden oni tega ne storijo po ustreznih kanalih.

Ali novinarja lahko kdo omejuje pri poročanju s kriznih območij?

Želimo si iti na kraje, kamor greš lahko le z določenim spremstvom. To spremstvo ti ponuja neko varnost, je pa tako, da se oni nikoli ne vtikajo v tvojo zgodbo. Predvsem zahodne sile imajo zelo dobro razdelano, koliko se lahko vtikajo v novinarjevo zgodbo. In meni recimo pri vsem skupaj niso smeli in me niso vprašali, kaj je v zgodbi. V zameno pa sem moral zagotoviti, da ne bom izdajal nekih operativnih podatov: koliko ljudi je v bazi, koliko vojakov, kakšna vozila imajo, kako bo potekala operacija ... Po koncu operacije pa tudi te omejitve ni. Mislim, da moramo novinarji poročati o vsem, kar vidimo, hkrati pa ne zapasti v neko splošno histerijo in strah.

STANJE V SLOVENSKI VOJSKI IN NARODNA ZAVEDNOST MED MLADIMI?

Si eden redkih, ki redno obveščaš slovensko javnost o dogajanju v Slovenski vojski. Dvakrat je celo ministrica za dogodke izvedela komaj po tem, ko si jih ti javno razkril. Ali je ta pot prava, da zadeva pride na tak način v medije, še preden izvejo odgovorni? Bi morala vojska sama reševati zadeve, preden pridejo v javnost ali meniš, da jih morda sploh ne bi reševala, če ne bi prišle zadeve v javnost?

Gre za zelo dvorezen meč. Prepričan sem, da za zagotavljanje suverenost Slovenije moramo poskrbeti za svojo varnost. To pomeni, da moramo imeti tudi represivne organe dobro usposobljene in dobro opremljene. Prepričan sem, da je eden bistvenih elementov suverenosti ta, da ima država monopol nad uporabo nasilja. Smo nasilna družba. Država s svojimi mehanizmi nadzora je edina, ki lahko ima ta monopol nad policijo na notranjem področju in na zunanjem nad vojsko. Vojsko moramo imeti zelo usposobljeno. Ali smo del Nata ali kakšne druge organizacije, je stvar konsenza. V to se ne vtikujem. Mislim, da je pot, ki po kateri stopamo zdaj, s temi zavezniki, edina prava pot.Lahko nekdo misli drugače, s tem nimam težav.

Je pa tako, da če bi ta vojska te probleme v vseh teh desetletjih reševala tako, kot jih mora, se v nobenem normalnem sistemu ne bi moglo zgoditi, da ministrica zanje izve iz medijev. Se mi zdi, da je to nedopustno. Se mi zdi, da je to velika napaka tega sistema. Jaz, kot novinar, pa mislim, da je moja dolžnost, da opozarjam na te stvari. Moja dolžnost je in v interesu družbe je, da vedo, da imamo zelo nesposobno politično vodstvo ministrstva. Moja dolžnost je, da družba izve, da smo mi to zgodbo že pred leti zavozili v napačno smer. In mislim, da je bolj državotvorno, da jaz kot novinar o teh stvareh govorim, opozarjam, hkrati pa tvegam, da bo vojska izgubila še tisti majhen delček kredibilnosti, ki ji ga je politika še pustila.

Se ti ne zdi, da je s tem predstava javnosti o SV le še slabša?

V vojski je na tisoče ljudi, ki svojo službo jemljejo kot svoje poslanstvo in čast in svojo državo jemljejo zelo resno. In jo jemljejo tako resno, da je nam ni treba resno jemati. Ker bi bilo zelo slabo, da bi celotna družba morala razmišljat o tem, kako se zavarovati pred nevarnostjo. V ta namen smo pooblastili nekaj tisoč ljudi, da to počnejo za nas. Želimo si, da imajo vso kredibilnost, a to jim je politika v zadnjih letih zbila na minimum.  In moje osebno vprašanje je, ali sodelujem pri tej eroziji zaupanja. Ampak po drugi strani pa je ta potreba družbe in moja dolžnost toliko večja. Tako da dileme okoli tega nimam.

Med mladimi je vse manjše zaupanje v SV. Vse glasnejši so tisti, ki pravijo, da vojske sploh ne rabimo ...  Je med Slovenci, predvsem mladimi, sploh še kaj narodne zavednosti?

Ne, ni. Ampak saj to je v redu. Zame je to indikator, da živimo v zelo mirni in varni državi. Če bi bila celotna družba zavedna, da moramo imeti nek splošni ljudski odpor, da se morajo babice in vnuki izuriti v gverilskem bojevanju, bi pomenilo, da smo kot družba in država v neki zelo zelo  nevarnih okoliščinah. Prepičan sem, da če bi nekoč spet prišli v takšne okoliščine, bi bil odnos do vojske povsem drugačen. V takšnih situacijah je naš narod že bil. Med 2. svetovno vojno, med osamosvojitveno vojno ... Bili smo strašno narodno zavedni. In ti ljudje so danes tudi še živi. Ampak danes imamo ta privilegij, da nam tega ni treba.

Se zavedamo tega privilegija?

Absolutno ne. Ampak zame je to indikator, da smo kot družba še vedno na pravi poti ali vsaj v pravem stanju. Osebno bi si želel, da malo bolj resno jemljemo te stvari. Ampak po drugi strani je ta indikator toliko pomembnejši, da smo družba, ki živi v miru. Če bi potrebovali vojsko, kot jo imajo v Severni Koreji, kjer služijo po 10 let ali kot v Izraelu, kjer ženske in moški služijo po 2 leti, bi pomenilo, da imamo precej večje težave, kot so naše vsakdanje neprijetnosti.

Tudi pri nas se večkrat sliši o možnostih, da bi znova uvedli obvezno služenje vojaškega roka ...

Profesionalizacija vojske je edini smoteren način za zagotavljanje obrambnih zmogljivosti. Seveda, bilo bi koristno, da bi fantje nekje na koncu adolescence razumeli neko avtoriteto, a uvedba obveznega služenja vojaškega roka vsebinsko ne bi pripomogla k ničemur in finančno bi bil to prevelik zalogaj.

Nerealno je pričakovati, da bi država dala toliko denarja, kot bi jo to stalo, za tako malo izplena. Ta denar bi bolj rabila profesionalna vojska, hkrati pa bi ti 18-letniki rabili neko strukturo.

Kaj je tebi prineslo služenje vojaškega roka?

Meni je to prineslo veliko. Verjamem, da je bilo fino nekomu, ki se je izognil, in verjamem, da je bilo komu mučno. Velika večina fantov, s katerimi sem jaz služil, pa še dandanes priznava, da so se imeli fajn. Bil je del odraščanja. Ne gre za mačizem, ampak koristen del odraščanja. Ni pa to koristno za državo. Če bi mi morali zdaj obraniti državo, je s profesionalno vojsko ne moremo. Da bi je ubranli sami, bi se morali naučiti nekega gverilskega bojevanja in tudi tega se naučiš na služenju vojaškega roka. A neke dodane vrednosti vseeno ne vidim. Vem, da niso vsi za to in mnogim je povzročilo travme, ampak vseeno ... je bil del odraščanja.

SEVERNA KOREJA: PREBIVALCI NE VEDO NIČESAR ...

Severna Koreja. Težko dostopna destinacija, zaprta, kult osebnosti ... Te je obisk spomnil kaj na čas Jugoslavije?

Severna Koreja ni tako zelo zaprta kot mi mislimo. Če želiš iti tja, je to izvedljivo. Greš do agencije, ki uredi vse papirje, organizacijo ... vse se da. Seveda pa ni tako preprosto, da bi se kar pojavil na meji. Tja lahko prideš le na podlagi vabila. Jaz sem tja prišel prvič na podlagi povabila njihovega zunanjega ministrstva, drugič na podlag vabila kulturnega ministrstva. Lahko greš tudi na podlagi vabila neke turistične agencije. Tako ali tako za vse plačaš. Vse je povezano z denarjem. Na meji te počakajo in ves čas imaš tam spremstvo, 'turističnega vodiča', ki je slučajno zaposlen na ministrstvu za zunanje zadeve in pač veš, da ni turistični vodič. Država je zaprta tako geografsko kot zaradi vojn. Mi smo tu vseeno imeli maloobmejne propustnice, Trst, vzhodno in tudi zahodno Evropo ... tam so že generacije in generacije fizično in mentalno odrezane od sveta. Na severu je meja zelo zaminirana, na jugu pa demilitarizirana cona, ki je v resnici najbolj militarizirano omočje na svetu. Fizično nimajo stika z nikomer, ne gre le za kult osebnosti.

Kako to dojemajo ljudje?

Ne dojemajo. Ne vedo ničesar. Po izolaciji jih lahko primerjam s kakšnim plemenom v pragozdu.

Kako gledajo na novinarje?

Kot novinar imaš kot v nekakšnem koncentracijskem taborišču ves čas na roki poseben trak. V hotelu, zunaj, kjerkoli. In veliko denarja zahtevajo za ta trak. V Pjongjangu smo se lahko pogovarjali s komerkoli. S tabo je vodič. Res pa je, da ima tam partija nadzor nad vsakim aspektom njihovega življenja. Partija pove, v katero šolo boš hodil, s kom se boš družil, kateri poklic boš opravljal, s kom se boš pogovarjal ... v večmilijonskem mestu Partija za vsakega ve, kje živi, kaj dela ... v praksi je tam vsak partijsko preverjen. Ne moreš dobiti nikogar, ki bi bil dizident, ki bi razmišljal drugače. Naša svoboda je, da vprašamo karkoli, njihova pa ta, da odgovorijo, kot jih je Partija naučila.

Zdaj si sicer še vedno novinar, a si prevzel nedavno še vlogo odgovornega urednika spletnega portala 24ur.com. Kaj ti je zdaj največji izziv in kakšne so tvoje ambicije?

Največji izziv je odzvati se na želje in drugačne navade uporabnikov našega medija ter ob tem zadržati najvišji nivo novinarske verodostojnosti. Verjamem, da bodo ljudje to verodostojnost prepoznali in verjamem, da se bomo mi odzvali na spremenjene navade, spremenjeno povpraševanje po zgodbah, vsebinah, tematikah in to bo pomenilo, da smo na pravi poti. Skratka – biti čim bolj dostopen, priljuden, zabaven, hkrati pa v svoji informativnosti ohranjati kredibilnost in biti nasploh verodostojen. To mislim, da je v tem trenutku tudi največji izziv za vse medije.