Je bila to Titova najljubša ljubimka?

Jugoslovanski politik in predsednik Josip Broz Tito je bil vedno znan po svoji naklonjenosti do nežnejšega spola. Takrat 29-letno Davorjanko Zdenko Paunović je spoznal pred drugo svetovno vojno. Postala je njegova tajnica, po okupaciji Zagreba pa sta se skupaj preselila v Beograd. "Tam naj bi se njun poslovni odnos spremenil v nekaj več," je pred nedavnim za srbske medije povedal beograjski zgodovinar Čedomir Antić. "Par naj bi skupaj preživel najtežje vojne dni, skupaj sta bila v času največjih bitk in ko je k Titu na obisk v glavni štab prišla (takrat še) soproga Herta Haas, ji je bilo takoj jasno, da Davorjanka in Tito pravzaprav živita skupaj," je nadaljeval Antić, ki trdi, da je bila ravno Davorjanka njegova največja ljubezen.

Ljubezen v partizanskem taborišču

Z njim se strinja tudi srbski pisatelj Vladimir Arsenijević, ki je pred nedavnim povedal, da ga Titova ljubezen do Zdenke, kot jo je klical, ni čudila. "Imela je tisto klasično večno lepoto, ki jo je Broz od ženske pričakoval. Po drugi strani pa je bil Tito tako rekoč odvisen od spolnosti, ki je prerasla njegove osebne odnose," je dejal in poudaril, da je imel tudi njegov odnos do množic v sebi prvine erotičnosti, ki so jo sicer promovirali vsi takratni veliki voditelji.  Prvo leto vojne naj bi bilo pravzaprav leto njune najbolj strastne ljubezni, a tudi najbolj ostrih prepirov. "Med partizani so propagirali moralo, v kateri ni bilo prostora za zasebno življenje in kjer medsebojni odnosi niso bili dovoljeni. Davorjanka in Tito sta živela v partizanskem taborišču, kjer ni bilo zasebnih pisarn, in tako so vsi lahko slišali njune pogovore, ne glede na to, kako osebni in intimni so bili," je povedal Antić.

O eni anekdoti iz tistih časov je za srbske medije spregovoril tudi nekdanji slovenski partizan Franc Leskošek. Tito je njegovo delegacijo namreč nekoč poklical na sestanek. "Stražar pred Titovimi vrati mi je povedal, naj gremo kar naprej, saj da nas Tito že čaka. Ko smo vstopili, tam ni bilo nikogar. Iz sosednje sobe pa so se slišali vzdihi in kriki, ki jim je sledilo močno škripanje postelje. Vzdihovanje je postajalo vse glasnejše, škripanje vse hitrejše. Zdelo se je, da bo postelja razpadla, oseba ženskega spola pa bo kmalu izdihnila v ječanju. Sodelavcem sem dejal, da je bolje, da stopimo ven in se sprehodimo, ker ne vemo, kako dolgo bo to še trajalo. Po sprehodu smo se vrnili v sobo krepostnega in dobro razpoloženega Tita. Pogledal je na uro in dejal. 'Ne moti me, da ste pozni, saj sem v tem času opravil nekaj pomembnih in neodložljivih obveznosti.'"

Imela je izjemen vpliv

A tudi prepiri med Davorjanko in Titom so bili enako strastni kot njune posteljne aktivnosti. Ko se je Broz nekega dne potožil svojemu osebnemu svetovalcu Đuru Vujoviću Špancu in mu razložil, zakaj se prepira z Davorjanko, naj bi mu ta odvrnil: "Tovariš Tito, brez skrbi, tudi jaz bi jo nadrl." Davorjanka namreč niti slučajno ni bila pridno dekle in Tito ni bil njena prva ljubezen. Pred tem naj bi ljubimkala z Jovom Kapičićem, črnogorskim komunistom in poznejšim upravnikom Golega otoka. Ko ga je zapustila, je močno trpel, največja žalost pa ga je prevzela, ko jo je po Igmanskem maršu na Fočo videl jezditi ob Titu. Takrat mu je postalo jasno, da jo je za vedno izgubil. Nekoč naj bi se potožil svojemu prijatelju, ki ga je potolažil: "Ni razloga, da bi žaloval, saj je Davorjanka postala grozna oseba. Pred njo si nihče ne upa ničesar več povedati, zaradi nje padajo glave," je povedal zgodovinar Čedomir Antić.

Je res umrla zaradi tuberkuloze?

Mnogi Titovi tesni sodelavci niso prenesli Davorjanke in zaradi nje je enkrat celo potekal partijski sestanek z zgolj eno točko dnevnega reda. Ob koncu naj bi Tito vstal in dejal: "Delajte, kar želite, a jaz ne morem brez nje!" Čeprav je šlo za kratkotrajno razmerje, naj bi na Titu pustilo močan vtis. "Zdenka je imela moč, da ogrozi ambicije ljudi iz Titovega ožjega kroga sodelavcev, ter neposredni vpliv na politične odločitve," je poročal pisatelj Arsenijević. V maršalovi pisarni je delala vse do leta 1946, ko je preminila v komaj 25. letu starosti. Obstajajo različne špekulacije, a po uradnem zapisniku je umrla za posledicami tuberkuloze. Tito naj bi jo celo poslal na zdravljenje v Moskvo k takrat najboljšim zdravnikom, a se je hitro vrnila in kmalu zatem preminila.

Ker jo je imel maršal zelo rad, je želel, da bi jo pokopali na vrtu Belega dvora, njegove beograjske rezidence. Nikogar ni prosil za dovoljenje. V tem istem vrtu naj bi sicer dal pokopati tudi svojega najljubšega konja in psa. "Če bi se to zgodilo kakšnemu drugemu narodu, bi se v učbenikih o tem pisalo kot o enem največjih nacionalnih zločinov in ponižanj, a pri Srbih ni bilo tako. To pove veliko o tem, kaj vse je naredilo enotno barbarstvo in nasilje," meni pisatelj Matija Bećković. Po Davorjankini smrti nihče več ni smel govoriti o njej. Kako tudi bi? Kmalu je prišla Jovanka in kdo bi si pred njo upal govoriti o njeni predhodnici? Toda kljub temu so v Beli dvor še več let prihajali užaloščeni člani Zdenkine družine, da so počastili obletnico njene smrti. Tito tistega kraja po pogrebu domnevno nikoli več ni obiskal.

Nihče ne želi njenih posmrtnih ostankov

Po padcu Miloševićevega režima in odhodu Miloševića iz Belega dvora, so kompleks delno vrnili lastnikom – naslednikom družine Karađorđević, ki so stopili v stik z Davorjankino družino in ponudili premestitev njenih posmrtnih ostankov v Požarevac. "A družina ni bila zainteresirana za to in tako grob danes zanemarjen sameva," je povedal Čedomir Antić za Blic.rs. Beli dvor je z lastnim denarjem leta 1934 začel graditi kralj Aleksander I Karađorđević z željo, da sinovom Petru Drugemu, Tomislavu in Andreju ponudi dostojno rezidenco. Konca del ni doživel, zato ga je leta 1936 namesto njega dokončal knez Pavel Karađorđević.

Nato je bil dvor nacionaliziran in je postal last Republike Srbije. Postal je muzej z zbirko umetniških slik in veliko knjižnico, v ostalih prostorih pa se je nahajalo stilsko pohištvo in številne druge vredne stvari. Dvorni kompleks na beograjskih Dedinjah pravzaprav sestoji iz Kraljevega in Belega dvora in oba bi morala država vrniti prvotnim lastnikom – družini Karađorđević. A to se zelo verjetno nikoli ne bo zgodilo. Leta 2018 bi moral biti sprejet nov zakon, ki bi opredelil status nekdanjega prebivališča predsednika nekdanje Jugoslavije. A to se še ni zgodilo in do takrat usoda Belega dvora ostaja neznanka, številne umetnine in vredni predmeti, ki so bili v njem, pa so popolnoma uničeni. Tudi grob Davorjanke Zdenke Paunović bo, kot kaže, za vedno ostal v vrtu kompleksa rezidence, ki ga danes vzdržujejo potomci družine Karađorđević.